Hannah Mancini: Seksi na drugačen način

Ko sva se s Hannah dogovarjali za intervju, mi je omenila, da je zaradi priprav na Evrovizijo izredno zaposlena, zato me njeno sporočilo, da bo zamudila deset minut, ne preseneti. S Hannah se poznava že nekaj let in dobro vem, da nerada zamuja, zato mi je takoj jasno, da se ni zadržala po lastni izbiri. Ko se približuje mizi, že od daleč vidim, da govori po telefonu. Na obrazu ji piše, da ji je žal za zamudo. Čeprav vem, da je preobremenjena in z mislimi na desetih koncih, verjetno neprespana, tega ne pokaže.

Najprej se opraviči, ker sem jo čakala, potem nasmejana in sproščena začne klepetati, kot da po najinem intervjuju ne bi imela še veliko obveznosti. Seveda najprej opazim njeno torbico oblikovalke Stelle McCartney. »Če želiš kakovostno torbico, ki jo nameravaš nositi še leta, je včasih treba odšteti malo več denarja, zato poskušam pri drugih stvareh prihraniti kakšen evro,« pravi.

Šele po nekaj minutah opazim, da se je, čeprav je vsa v črnem, pri izbiri oblačil poigravala z različnimi teksturami črnine in plastenjem. Čez majico z dolgimi rokavi je oblekla črno tuniko, za dan, poln obveznosti, pa je izbrala gležnjarje brez pet. Črnino, ki nikakor ni dolgočasna, je razbila z dvema večjima prstanoma in zapestnico z velikim kamnom.

Že po nekaj minutah pogovora se spomnim, da je bila, že ko sem jo spoznala, preprosta in dostopna. Pogovarjava se v angleščini, a ko pride natakar, si v slovenščini naroči zeleni čaj. Čeprav naredi manjšo napako, slišim, da je njena izgovorjava za angleško govorečo osebo odlična. Opravila je že številne tečaje in v slovenščini razume že skoraj vse, vendar sama ne govori tako dobro, kot bi si želela. A vsak, ki vsaj malo bolje pozna angleško slovnico, ve, da je ta v primerjavi s slovensko mačji kašelj.

Medtem ko se pogovarjava, kako se ji je spremenilo življenje, ko je izvedela, da bo zastopala Slovenijo na Evroviziji, ji zazvoni telefon. Ker mi je ravno razlagala, da je zaposlena kot še nikoli, pričakujem, da se bo oglasila, a ji z obraza razberem, da niti za sekundo ne pomisli, da bi se javila. Telefon prime, ga utiša in nadaljujeva pogovor.

Hannahino življenje se trenutno seveda vrti okoli priprav na Evrovizijo.

Medtem ko zagreto razlaga, kako je včasih naporno usklajevati priprave, vaje, sestanke in intervjuje, se hitro ustavi in zamisli. »Ne, nočem se pritoževati. Res je, da to zahteva celotnega človeka, toda zelo vesela in hvaležna sem, da sem dobila to priložnost, ki jo jemljem zelo resno.«

Ko je izvedela, da bo 14. maja na Švedskem nastopala za Slovenijo, je pričakovala, da se ji bo življenje za nekaj časa spremenilo, ni pa pričakovala, da se ji bo obrnilo na glavo. A ker obožuje svoje delo in je naletela na pozitivne odzive, ki so jo presenetili, je vse skupaj veliko lažje.

»Vedela sem, da se ne bom mogla izogniti negativnim komentarjem, še zlasti od tistih, ki me pred tem sploh poznali niso. Popolnoma razumljivo je, da se sprašujejo, kdo je ta Američanka, ki ne govori dobro slovensko. Zakaj nas bo zastopala na Evroviziji? Poleg tega letos ni bilo Eme, kar vedno naleti na nekaj neodobravanja, pa še pesem je v angleščini,« razlaga iskreno. A mesec dni po razglasitvi čuti, da jo ljudje spoznavajo in sprejemajo.

Hannah v Sloveniji živi že šest let, skupaj z možem Gregorjem se je preselila iz Kalifornije. Otroštvo je preživela v Koloradu. Njena starša kot hipija nista bila preveč stroga, zato v življenju ni imela veliko reda in discipline. »Bila sta zelo mlada, ko sem se rodila. Imela sta 22 let in bila sta precej nezahtevna. V nekaterih primerih bi morda lahko naredila več in me malo bolj potisnila v kakšno stvar. Samo od mene je bilo odvisno, ali se bom vključila v različne aktivnosti,« se spominja.

Ker je že kot deklica rada nastopala in pela, je sama iskala predstave, v katerih bi lahko nastopila, in zbore, v katerih bi pela. Njena starša nista iskala načinov, da bi podprla njene ustvarjalne interese. »A noben starš ni popoln,« pravi brez slabega občutka ali zamer.

Poudari, da jima je zelo hvaležna za otroštvo, kakršnega je imela, da sta ji dala toliko svobode in se je lahko odločala sama. In ves čas je pripravljala pevske nastope za prijatelje in družino. »Že kot deklica sem govorila, da bom šla v New York ali Los Angeles, ko bom dovolj stara,« se spominja z nasmehom. Po končani srednji šoli je imela dovolj prihrankov, da se je odselila v Kalifornijo.

Po šestih mesecih se je sicer vrnila domov, a je kmalu ponovno odpotovala glasbi naproti. Popolnoma neodvisna, brez finančne pomoči družine, je nekaj časa najprej delala kot varuška. Ko je našla drugo službo, je začela hoditi na avdicije in počasi začela graditi kariero.

Svojega moža Gregorja je spoznala na poroki skupnih prijateljev v Los Angelesu. Gregor je namreč od tretjega leta živel v Ameriki, njegova starša sta migrirala čez Atlantik. Ko se je Slovenija osamosvojila, pa sta se vrnila, in takrat sta tudi onadva začela razmišljati o selitvi v Evropo.

Čeprav si kot deklica ni predstavljala, da bo glasbeno kariero gradila v Sloveniji, je bila že od nekdaj navdušena nad Evropo. »Mislim, da je bila usoda, da sem spoznala Evropejca in sva se preselila v Slovenijo,« razlaga resno. Ko se je rodila Astrid, sta ugotovila, da bi bilo najpametneje preseliti se v Slovenijo, saj bosta tako bližje njegovim staršem.

Hannah pa je bila tako ali tako že oddaljena od svojih, poleg tega je že navezala nekaj stikov z glasbeniki na stari celini. »Nikoli si nisem predstavljala, da bom lahko tukaj nadaljevala glasbeno kariero, kaj šele da bom zastopala Slovenijo na izboru za Evrovizijo,« razmišlja z nasmeškom na ustih.

Čeprav Hannah pri nas s skupino Xequtifz nastopa že več let, je širša javnost zanjo izvedela šele po izboru za Evrovizijo. Pred tem pa so tudi le redki vedeli, da je mamica. »Veliko ljudi je presenečenih, ko izvedo, da imam hčerko. Morda zato, ker moj življenjski stil bolj ustreza mlajšim glasbenikom, a tudi svetovno znane glasbenice, na primer Jennifer Lopez, imajo družino,« razlaga začudeno.

Zaradi družinskih obveznosti ne more vsako noč ponočevati, kot je značilno za glasbenike, a tega si niti ne želi. Zadovoljno pripoveduje, kako uspešno usklajuje družino, glasbo in zabavo. Dokler je družinsko živ­ljenje stabilno, ne vidi nobene težave v tem, da gre s prijatelji občasno tudi ven. »Seveda se nam ni treba pri tridesetih zavleči v kot in obnašati, kot da je konec življenja,« se pošali.

»Astrid je stara šele sedem let in še ne razume prav dobro, kaj se dogaja, vendar je zdaj že doumela, da gre za pomembno stvar. Ravno včeraj sem nastopila na dobrodelnem koncertu na njeni šoli. Bilo je zelo zabavno, vsi otroci so prepevali prijetne pesmi ob spremljavi prijazne učiteljice, potem pa jaz, kot od nikoder, stopim na oder s svojo noro dubstep skladbo. Na srečo je bila vsem otrokom všeč,« razlaga v smehu.

Pogovor o Astrid in tem, kako je samosvoja, radovedna in kako dobro ve, kaj hoče, jo spomni na njeno puberteto. »Nisem bila najbolj pridna najstnica. V meni se je skrivala mala upornica, želela sem biti drugačna, početi stvari drugače kot drugi, se družiti z različnimi ljudmi,« se spominja.

Njena starša sta se ločila, ko je imela 11 let. »Štiri leta pozneje se je moj oče ponovno poročil in kar naenkrat se je naša družina povečala, kar je lahko za najstnika zelo naporno. Seveda se nisem razumela z mačeho, veliko sva se prepirali, kar se je končalo, ko sem prerasla puberteto. Zdaj imava popolnoma normalen odnos,« razlaga. Napol v šali in napol zares doda, da se bo poskušala spominjati se svoje upornosti, ko bo Astrid v nemirnih najstniških letih.

Trenutno se popolnoma posveča nastopu na Evroviziji, potem pa bo nadaljevala projekt Stella Mercury. Za večino članov skupine Xequtifz je glasba bolj konjiček kot kariera, zato svojo pozornost vedno bolj usmerja v druge projekte, s katerimi raste kot umetnica. »Pri vsaki stvari poskušam biti profesionalka, a še vedno moram početi stvari, ki so zame kot izvajalko najboljše.« Tako je nastal projekt pod imenom Stella Mercury. Stella Mercury je neke vrste pevkin drugi jaz, glasba je manj komercialna, kot smo je vajeni pri skupini Xequtifz, spominja na house glasbo iz devetdesetih let.

Ko pogovor nanese na modo, se sama pri sebi čudi, od kod izvira njen občutek za oblačila in lepe stvari, saj prihaja iz mesteca v Koloradu, kjer estetika in moda nista preveč pomembni. »Mislim, da sem se prav zaradi te moje ljubezni do vsega lepega vedno navduševala nad Evropo,« razmišlja na glas. Pri izbiri oblačil za dogodke se posvetuje z oblikovalci in stilisti, vendar dobro ve, kaj ji je všeč in kaj ne, in tega tudi ne skriva.

»Sicer nisem trmasta oseba, a vedno poslušam svojo intuicijo, ko gre za oblačila, pričesko in ličila. Sem pevka, ne manekenka, in to stilisti včasih kar pozabijo. Manekenko lahko urediš na sto različnih načinov, to je njeno delo, jaz pa moram na koncu vedno predstavljati sebe.«

Njen vsakdanji stil se od večernega razlikuje predvsem po tem, da je bolj udoben, preprost, a še vedno eklektičen. Na odru je rada drzna in seksi, vendar na drugačen način. »Vedno se prepiram s tistimi, ki mi poskušajo vsiliti mini krila in globoke dekolteje. Zame je ženska veliko bolj seksi, če ni preveč razgaljena. Vem pa, da se nekaj moških z mano ne bi strinjalo, vključno z mojim možem,« razlaga iskreno.

Ko se je pred šestimi leti preselila v Slovenijo, je bila navdušena nad stilom nekaterih posameznikov, saj se je močno razlikoval od mode v Los Angelesu. Njeno občudovanje osebnega in drznega stila Slovencev pa z leti še narašča in vpliva tudi na njen slog. Pri izbiri oblačil ji pogosto svetuje tudi njena osebna modna svetovalka, hčerka Astrid, ki iskreno pove, kaj si misli o njenem izboru oblačil, in zanjo izdeluje tudi modne dodatke, kot so zapestnice in ogrlice. »Seveda jih na njeno željo včasih nosim,« razlaga ponosno.

Čeprav bi lahko še ure in ure klepetali o modi, fotografiranjih, pripravah na Evrovizijo, družini in zabavi, ob pogledu na uro ugotovi, da skoraj že zamuja na sestanek. Z mislimi še vedno popolnoma pri najinem klepetu me močno objame, se iskreno zahvali za klepet in priložnost, da je lahko na naslovnici naše revije, ter se odpravi.

Besedilo: Meta Kač
Foto: Mitja Božič
Stiliranje: Tina Curk

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču