Se spomniš ko ...

Potovanje s katrco

Aleš Šteger, pesnik

Ni prvi poletni spomin, je pa prva misel, ko pomislim na poletje in morje: katrca, s sestro sediva na zadnjem sedežu, no, bolj leživa, stegujeva kvišku noge, vožnja od Ptuja do Savudrije se zdi neskončna, a obenem je v kraški pokrajini že znanilo rajskega.

Nekaj obcestnih hiš, zavoj ali dva, potem se cesta začne spuščati in oba sva prilepljena ob desno steklo v pričakovanju modrine v daljavi. Kdo ga bo videl prej? In ali se bo tudi letos, tudi to poletje lesketalo tako, kot da je posuto z vsemi dragotinami sveta? Ni prvi poletni spomin, je pa občutje, ki postavi merilo, stanje pričakovanja, avto drdra, se počasi spušča po klancu, tam je en hrib in za njim ...

To, kar je nekje, čeprav ga (še) ne vidimo, nas marsikdaj določa bolj kot vse očitno in vsiljivo navzoče. Potem vzkliki, skakanje po zadnjem sedežu, a le za hip, kajti drugi hrib je že prekril pogled na zaliv. Čeprav se nismo zaustavili, čeprav avto kar naprej drdra navzdol po istem neskončnem klancu, je en trenutek dovolj, da ves svet zalije svetloba in ga predrugači. Ne, to ni prvi poletni spomin, a je spomin take sorte, da človek ob njem lahko le upa, da se vse enkrat konča nekako takole, s katrco, vriskanjem na zadnjih sedežih in morjem, ki se nasmiha v daljavi.

Parkirana luna

Kjara Starič Wurst, plesalka in koreografinja

Ko pomislim na prvi poletni spomin, se mi v misli takoj prikrade dolgo brezskrbno poletje na morju. Spomin mi ne služi dovolj dobro, da bi lahko določila, koliko sem bila stara, dobro pa se spominjam, kako smo v Dalmaciji cele dneve preživeli v samotnih uvalah, kako sem iskala zanimive kamenčke, gradila bazenčke in ostala v vodi še dolgo po tem, ko mi je mami rekla, da je čas, da pridem ven.

Iz vode sem prišla šele, ko sem bila lačna, in po dolgem dnevu na soncu in v morju ni bilo nič tako dobro kot tisti skrbno in doma narejeni mamin sendvič s posebnim namazom. Zelo pomemben del poletnega spomina je tudi moj dedek, ki je bil zelo poseben in je res znal uživati v življenju. Spomnim se, kako sva pri večerji tekmovala, kdo bo na koncu s kruhom lepše počistil krožnik, in kako rad me je peljal v lunapark, ki mu je rekel parkirana luna.

Klical me je Špelca in rekel: »Špelca, bova šla na parkirano luno?« Še vedno poskušam življenje videti skozi oči Špelce, ki je tako rada šla na parkirano luno.

Prva ljubezen

Špela Jambrek, urednica mode in lepote pri reviji Story

Spomini na morje so pač nostalgični. Tako je, ker so povezani z zabavnimi pustolovščinami, uživanjem v podvigih, za katere čez leto ni časa, majhnimi pregrehami in lenarjenjem. Moji spomini so sicer skladno z leti, ki se jih dotikajo, in številnimi leti, ki so vmes pretekla, nekoliko nepovezani in razpršeni, a vsi imajo skupno zgodbo – bilo je prisrčno toplo.

Prvi spomini na morje se povezujejo z obema babicama. Babi in dedek sta imela vikend v Červarju, kjer se obudijo spomini na fluorescentno oranžne rokavčke, skale, ježke, veliko družinsko druščino, s polkni zatemnjeno dnevno sobo (takrat še nismo imeli klimatskih naprav), vonj po rožmarinu, pa seveda sladoled in lunapark. Pri drugi babici v Opatiji pa se spomnim, kako sem se čez poletje navdušila nad zeleno solato, ki jo je najbolje zabelila prav babi, pehtranovo potico, češnjami in jagodami.

Spomnim se, kako sem na njihovi rivieri prvič dobila ogrlico iz gibljive kovine, na kateri je bilo iz žice izpisano moje ime in posprejano s fluorescentnimi barvami, pa seveda prve ljubezni, ko sem se zaljubila v rdečelasega in pegastega Stevena iz Belgije, ki je vsako leto s svojo družino prišel na dopust v Opatijo, kjer je babi oddajala sobe in smo se skupaj igrali ter hodili na morje.

Nepozabne so tudi prve 'biznis dogodivščine', ko smo s prijateljicami namešale razne 'zdrave mikse' iz rožic in alg, nabrale školjke in kamne ter jih mimoidočim prodajale ob plaži, na koncu delovnika pa si iz izkupička kupile vsaka svoj sladoled. Luštno in brezskrbno.

Poletje v švici

Tjaša Kokalj, manekenka

Eden izmed najmočnejših spominov na poletje in s tem tudi na morje je povezan z našo priljubljeno počitniško destinacijo, otokom Lošinj, kamor smo hodili vrsto let in je še danes priljubljeni počitniški kraj zame in za mojega fanta, čeprav se zdaj nastaniva že na Cresu, Lošinj pa obiščeva. Spomnim se, da smo bili eno leto na Lošinju šele nekaj dni, ko je oči prejel klic, ki ga je službeno obvezal, da odpotuje v Švico.

Po kratkem posvetu z mamo sta se odločila, da prekinemo dopust na Lošinju in ga nadaljujemo v Švici, no, vsaj midve z mamo, ki sva spremljali očeta. Kar je bilo sprva videti kot nekaj, kar nam bo pokvarilo počitnice, nam jih je popestrilo in resnično smo se imeli super. Sicer pa so spomini na Lošinj eni izmed lepših, saj sem vedno spoznala kakšne zanimive vrstnike, luštno pa sem se imela tudi z mamo in očetom, s katerima smo še danes zelo povezani.

Med taborniki

Ana Jelinič, modna oblikovalka

Spominjam se svojega prvega poletja, ko sem namesto na morje odšla na svoj prvi tabor z novomeškimi taborniki. Takrat sem prvič spala v šotoru, kurila ogenj, kuhala večerjo v kotličku na odprtem ognju, nabirala zelišča, ponoči opazovala zvezde, se igrala in spoznala nove prijatelje, ki so še danes moji najboljši prijatelji.

Vse to je bilo zame nekaj čisto novega, drugačnega, in to sem vzljubila in ljubim še danes. Ni lepšega kot zaspati v šotoru, ko te zbudi prvo sonce, ko bos stopiš v jutranjo roso in ko si že zjutraj obkrožen s pravimi ljudmi. Teh občutkov še danes ne morem pozabiti, porajajo se tudi novi, podobni, in zato se vsako leto vračam.

»Summertime ... and the livin' is easy.«*

Dominik Bagola, glasbenik

Moji prvi poletni spomini so malenkost zamegljeni, kot stare fotografije iz 'trotlziherc', a se nekaterih dogodivščin spominjam kristalno jasno. Na obalo smo lezli v stari katrci in z bratom in sestro spali kar na zadnji polici. »Morjeeeeeeee!« smo proslavljali ob prvem poblisku jadranske modrine, žur nadaljevali na plaži od jutra do večera, nato pa še z nočnimi plesi na terasi, dokler nismo omagali v naročju staršev, ki sta nas predano tovorila z napih­ljivimi kanuji in drugo 'težko opremo'.

Bili so tudi incidenti. Sestra Urška se je nekega dne postavila v bran pred kolonializmom tujih velesil in prebutala neka nemška razvajenca, ki sta nam podrla peščeni grad. Z bratom Aljošo sva bila presunjena in ponosna, a kdo ve, kaj si je sestra mislila o najinem diplomatskem opazovanju spora. Posredovanje res ni bilo potrebno, saj je lekcijo iz mednarodnih odnosov z odliko opravila sama.

Druge dni smo si čas kratili kako drugače, tudi z ekscesnim naročanjem bananasplitov, da smo dobili okrasne palmice za krašenje našega čolna gumenjaka. Nekje med vsem tem sem se na plaži kot mulec še pred šolo naučil brati ob stripu Zagor. Vse od takrat ob morju najraje uživam v brezskrbnem branju, blizu ene izmed 'rajskih' plaž  (Miami Beach) pa sem posnel tudi debitantsko ploščo Balladero, Club Deuce ...

Refren naše skladbe Če bi pravi: »Verjeti moraš v pomlad ...« Dodajmo še: »In uživati v poletju.«

Palačinke s čokolado

Ana Colja, manekenka

Eden izmed najljubših spominov, ki me vežejo na mladost in poletje, je spomin na Pulo, kjer smo preživljali počitnice z družino. Vsako leto smo se vrnili na naš posebni kotiček za kampiranje, kjer smo že poznali vse sosede, ki so bili prav tako Slovenci. Vedno znova sem se močno veselila družinskih počitnic.

Spomnim se leta, ko je naša soseda praznovala rojstni dan in so ob tej priložnosti spekli 100 palačink, ki so jih napolnili z nutelo. Res smo se zabavali, saj si je slavljenka izmislila številne igre, povezane s palačinkami. Meni so na primer prekrili oči in sem morala s palačinko nahraniti prijateljico, ki je imela na koncu čokolado po celotnem obrazu in vratu. Občutek imam, da so bili takrat vsi bolj srečni in zadovoljni. Želim si, da bi lahko to še kdaj ponovili. Morda pa nekega dne ...

Pripravila: Meta Kač