Prvi dan, prvi vtis

Kako smo se oblekla dekleta z uredništva Elle na prvi dan službe, da bi se pokazala v svoji najlepši luči ...

Prvi dan, prvi vtis - Foto: Imaxtree

Urša Jerkič

publicistka

Nikoli nisem imela čisto pravega prvega dne službe. Naj razložim. Moja prva služba je bila vodenje Videospotnic na nacionalni televiziji. Po avdicijah v ozkem krogu uredništva oddaje je bil čas, da me spozna še stilistka, kar sem razumela kot svoj prvi službeni dan. Bila sem zelo samozavestna glede svojega stila, imela sem 21 let, noro pričesko in ves čas sem visela v isti kombinaciji. Še zdaj se spomnim, kako je po stopnicah prišla moja bodoča stilistka Barbara Podlogar, me ošvrknila in rekla: »O, mega, superge imaš!« Od takrat sva prijateljici. Moja druga služba je bilo pisanje za Elle. Takratna urednica Urška Božič in poznejša urednica Cosmopolitana Tina Deu sta me poklicali, da bi z mano naredili intervju za maketno številko. Prišla sem v srajčki Mango, na prstu pa mi je bingljal prstan Lara Bohinc. Nobena od urednic sploh ni vedela, da je njen nakit na voljo v Ljubljani, morali sta me povabiti zraven. Za vse nadaljnje prve je pravilo: oblečeno imej svojo uniformo, vse drugo naj opravijo dodatki.

Barbara Sekirnik

odgovorna urednica

Ko sem se pripravljala na svoj prvi dan pri Elle, glede oblačil ni bilo dileme, takoj sem se odločila za črne usnjene hlače. V njih sem se tisti čas počutila še posebej samozavestno, dodale so tisto posebno ostrino, za katero sem mislila, da mi jo primanjkuje. Bil je mrzel novembrski dan in takrat še nisem vedela, kako zelo je v pisarni uredništva vroče. Bolj kot zaradi treme prvega dne, sem se tistega dne spotila zaradi toplotnim razmeram nedoraslega oblačila. Hlače še vedno hranim in prav te dni bodo šle v lepotno predelavo (juhu, usnjeni kosi so eden izmed močnejših letošnjih trendov), da bodo lahko ponovno zaživele v jesenskih in zimskih dneh.

Petra Windschnurer

modna urednica

Takoj po končani srednji šoli sem dobila počitniško delo v francoski banki. Svoje delo na oddelku za računovodstvo in na recepciji sem opravljala povsem korektno, malce manj pa sem bila korektna pri izboru oblačil. Še danes se spomnim, kako nerodno je bilo, ko me je v pisarno poklical gospod direktor in mi v polomljeni angleščini razložil, da so moja krila in obleke sicer zelo lepi, a žal prekratki za delo na recepciji. Že naslednji dan sem jih zamenjala s hlačami oziroma prvim hlačnim kostimom, ki sem ga kupila v Nami, in se spraševala, kdaj bo na zagovor poklical direktorico mednarodnega poslovanja, ki je nadvse rada v službo hodila v prosojnih bluzah in spodaj nosila le spodnje perilo.

Ko sem se odpravljala na pot v Pariz, da prvič spoznam veliko družino Elle in da, seveda, oni spoznajo mene, pa sem kar nekaj časa brskala po omari in iskala oblačilno kombinacijo, s katero bi na modno pariško ekipo naredila vtis. Na koncu sem se odločila za povsem običajno belo majico s kratkimi rokavi, ki sem jo letnemu času prilagodila s šalom iz kašmirja (podedovala sem ga po očetu), okoli vratu pa sem ga spela s kitajsko sponko za lase. Ta je bila res nekaj posebnega, in ker je šlo za lasno iglo, ni nihče niti pričakoval, da jo bo videl tam. Zraven sem oblekla takrat nadvse priljub­ljene vrečaste hlače v vojaško zeleni barvi. »Luštno majico imaš,« me je ogovoril eden od vodilnih na mednarodnem oddelku. Še danes mislim, da je hotel reči, da imam lušten šal s še bolj luštno sponko. Kakorkoli že, tisto jutro (da, Francozi prihajajo v službo ob 10. uri, in zanje je to jutro) sem po pohvali, ki je dejansko nisem niti pričakovala (v redu, če bi šlo za majico s podpisom kakšne velike modne hiše, bi upala na skrivaj, tako pa ...), povsem samozavestno vstopila v pisarno in se še enkrat prepričala, zakaj za Francozinje pravijo, da so najbolj šik ženske na svetu.

Dunja Mantel

art direktorica

V času, ko so me povabili k Elle, sem rada prebirala bižuterijo in zahajala v trgovine z blagom in sanjarila o krojih, po katere je bilo treba skočiti čez mejo. Najraje sem imela bobo stil z etno pridihom, ki je pristajal moji bolj ali manj deški postavi. Rada sem imela tudi moške kose, kot so srajce, suknjiči in krila iz moškega blaga, kombinirane z elementi, ki poudarjajo ženskost – prefinjenimi uhani, velikimi broškami in nakitom ter čutnimi šali. Zraven sem obula nizke čevlje na vezalke, balerinke v stilu Audrey Hepburn ali pa klasične salonarje.

Spomnim se omamnega vonja kave, ki je zaznamoval prvi sestanek uredništva in vznemirjenja pred novimi izzivi, ki nam jih je pod nos molila Elle. Nosila sem črni plašč princes kroja, ki danes visi pozabljen v omari, ter veliko ciklamno broško v obliki skuštrane vrtnice, ki je pristala v škatli med preostalimi pozabljenimi dodatki.

Oblačila, ki sem jih v tem času nosila, so se lepo ujela s Parizom, kamor smo z Urško B. in Petro W. odpotovale na prvi sestanek s francoskim vodstvom Elle in odgovornimi za mednarodne edicije. V založniški hiši je bilo zelo delovno in prav nič romantično ozračje, po predstavitvi uredništev in njihovih šefinj, katerih že sam nakit izraža tipični francoski šik in izžareva pravo femme fatale, pa je moj bobo sramežljivo sklonil glavo. Pod svežimi modnimi vtisi sem se nemudoma podala na nakupovalni pohod. Naučila sem se nečesa, kar bi morala vsaka mama naučiti svojo hčer – pravila o osnovnih in večnih kosih, ki morajo biti del vsake garderobe in ki so sčasoma napolnili tudi mojo. Še zlasti imam rada nakit priznanih dizajnerjev, ki so preprosto nesmrtni. Takole so bili zaznamovani moji prvi trenutki v družbi modne Elle in z leti je postajalo le še bolje.

Meta Kač

novinarka

Na prvi dan resne, odrasle službe, tiste, ki je ne opravljaš kot študent, želiš z oblačili izžarevati profesionalnost, odgovornost, sposobnost in hkrati še vedno ostati zvesta svojemu stilu. Vsaj pri meni je bilo tako. Seveda sem se, kot verjetno večina žensk v podobni situaciji, odpravila po nakupih vikend prej, da bi se na ta dan počutila urejeno in svežo. Za to priložnost sem si kupila zelene hlače, ki sem jih nameravala kombinirati z navadno belo T-majico in sivo jopo. V nedeljo zvečer sem se na vrat na nos odločila, da izbrano kombinacijo oblečem, da preverim še, kako je videti na telesu. To se namreč ne zgodi pogosto. Ko sem stala pred ogledalom in ugotavljala, kateri čevlji se bolje podajo k novim hlačam, črni ali bež, sem se sklonila in zaslišala zvok paranja. Prvi dan službe sem tako preživela v 'starih', že dobro poznanih oblačilih, a sem se z malo sreče izognila nerodni situaciji.

Tina Curk

pomočnica odgovorne urednice

Za nobeno službo se, po resnici povedano, ne spomnim, kaj sem imela oblečeno na prvi dan, dobro pa se spomnim, kaj sem imela oblečeno, ko sem prvi dan stopila na naravoslovnotehniško fakulteto. Niti sanja se mi ne, zakaj, vendar se mi je zdelo, da je to korak k odraslosti in da moja dotedanja oblačila za ta naslednji korak niso primerna. Da je napočil čas za resna oblačila. Zato sem že kak mesec prej odhitela po nakupih – si kupila klasične široke hlače (črne, seveda), črn puli, maksimalno klasično in maksimalno ovalno črno torbo, lase pa postrigla na paž in jih (o, groza) obarvala z rdečim prelivom. Tako resne oprave nikoli prej in nikoli potem nisem imela na sebi! Življenje je resno le toliko, kolikor si ga naredimo. Od takrat se veselim vsakega dne, ko lahko v pisarno Elle privihram točno takšna, kot se tisti trenutek počutim. Niti predstavljati si ne želim, kako grozno bi bilo hoditi v službo s predpisanimi pravili oblačenja. Oblačilni dolgčas – ne, hvala.

Mojca Zemljak

novinarka, lektorica in redaktorica

Ko me je Elle poslala na prvo novinarsko konferenco v tujino, je bila na programu tudi gala večerja v Burgtheatru in na njej zapovedana večerna toaleta. Z mano je tako odpotovala mala črna Penny Black, ki se mi je v moji takrat stilsko nezreli garderobni omari zdela edina dostojna. Dolgčas oprave sem nameravala pregnati z babičinim dragocenim prstanom in ekstravagantno strukturirano pričesko s kodri, ki sem jih noč prej ustvarila s papirnatimi brisačami. Saj poznate ta čudežni domači recept? Ko sem se po tiskovki odpravila v svojo luksuzno hotelsko sobo, sem se najprej lotila lasne umetnosti, ki sem jo uspešno nadgradila s prefinjeno sponko v obliki živo rumenega maka. Ujemal se je z mojimi rumenimi čev­lji, in takrat so se mi ti barvni odgovori zdeli še pomembni. Ostalo mi je še 20 minut. Najprej prha, nato instant make-up! A v tisti vesoljski tuš kabini sem v naglici pritisnila na napačni gumb in iz zgornjih šob se je name usula ploha. Pet minut sem stala pred ogledalom s kodri na očeh, nato pa sem se zbrala, natrgala toaletni papir, okoli njega ponovno ovila lase in jih posušila s fenom. Ko sem z desetminutno zamudo prišla na večerjo, ni nihče pohvalil moje male črne, pohvale je žela moja pričeska. Obljubila sem si, da ne bom nikomur povedala, kako je nastala.

Fotografija Imaxtree

Najbolj brano