Slovenski modni oblikovalec Peter Movrin, kmalu študent londonskega Central Saint Martinsa, skoraj ne potrebuje več predstavitve, saj njegovo delo in uspehi govorijo zase.
Vsak projekt, ki se ga je lotil v nekajletnem oblikovalskem stažu, je obrodil sadove in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo Petra opazil ves svet. Zgodilo se dokaj hitro, celo tako zelo, da je prehitel marsikoga, ki takšne prepoznavnosti ni bil deležen do svojega tretjega življenjskega obdobja. Ujeli smo ga, ko se je vrnil iz Milana, kjer je s svojimi kreacijami prepričal sam vrh smetane svetovne modne industrije.
Suzy Menkes, Anna Wintour, Lady Gaga, Franca Sozzani in Louise Wilson je samo nekaj izjemnih osebnosti, ki jih je Peter s svojimi kreacijami ganil in prepričal. O tem si marsikdo ne upa niti sanjati, kaj šele doživeti. Pri Petru je to videti tako lahkotno in organsko, da si zavisten človek lahko misli, da ima srečo. A resnica je, da si je Peter vse uspehe zaslužil z izjemnim talentom in garaškimi delovnimi navadami. Peter, ki je vedno brutalno iskren, opaža, da slednjega v Sloveniji primanjkuje.
"Zdi se mi, da imamo Slovenci veliko povprečnih modnih oblikovalcev, nekaj tudi slabih ... Imamo pa veliko talentiranih, ki ne dajo dovolj od sebe. Sam sem na fakulteti poleg dela za šolo delal še druge kolekcije, se nenehno prijavljal na natečaje, bil sem zelo vztrajen. Večina pa ne hodi niti na pripravništva, kjer bi imeli odlično priložnost za delo. Zavedam se sicer, da gre tukaj tudi za finančni zalogaj, a vendarle. Ne vem, kaj je s to generacijo, občutek imam, da nihče nima vsaj ambicije biti revolucionar, nihče noče niti poskusiti. Zdaj bi glede na tehnologijo morale obleke na zaključni reviji že malo škripati," pove oblikovalec, ki pravi še, da se mora vsak bodoči oblikovalec vprašati, kaj bi želel početi, sicer sprejeti nekatere kompromise, a živeti za svoje sanje. Z jasno zastavljenimi cilji se je pripeljal do postaje Vogue talentov, kjer je njegovo delo opazila Anna Wintour.
"Od vsega skupaj sem še vedno kar zadet, je kar noro," sprva izusti Peter, ki je šele po prihodu domov v Kočevje k staršem počasi dojel, kaj vse se je pravzaprav zgodilo v zadnjih nekaj tednih njegovega življenja.
"Mimo nas so korakali vsi najbolj znani obrazi iz sveta mode. Oblikovalci smo stali na svojih mestih na razstavnem prostoru in do nas so začeli hoditi urednice, novinarke, blogerji, znane osebnosti ... Anna se je zelo hitro zapičila vame in kar ni hotela stran, želela se je pogovarjati. Je zelo prijazna, in ko je prišla do mene, je rekla: 'Hello, my name is Anna' (živijo, ime mi je Anna, op. a.) (smeh), mislil sem si: 'Oh, no shit' (smeh). Z velikim zanimanjem si je ogledala mojo kolekcijo, potipala material, spraševala me je o študiju, od kod prihajam in kam nameravam.
Naenkrat pa se je prikazala še najbolj cenjena modna kritičarka Suzy Menkes, ki je z glasnimi vzkliki začela ogovarjati Anno 'Zimko': 'Anna, omg, look at this ... He is so amazing, incredible.' (Anna, o moj bog, poglej tole. On je tako neverjeten, op. a.). Takoj mi je dala svoj osebni kontakt," doda Peter, ki je upravičeno evforično srečen. "Prišel je tudi znameniti bloger Brianboy, ki je na nekem hrvaškem blogu videl mojo T-majico in si zapomnil moje ime. Skratka res neverjetno."
Peter kljub lovorikam še vedno ostaja prizemljen človek, saj takrat, ko je v Sloveniji v vlogi hišnega stilista, pomaga v trgovini Marina Yachting. Na vprašanje o tem, ali bo to počel, ko bo postal tako slaven kot McQueen odgovori iskreno: "Ne vem, najbrž ne, enkrat ko postaneš velik, se ti tudi v glavi spremenijo stvari, lahko postaneš nadut." Na prošnje prijateljev, ki si želijo, da bi Peter za vedno ostal oseba, ki jo poznajo, prav tako odgovori izredno drzno:
"Veliko ljudi mi reče, da naj vedno ostanem takšen, kot sem, pa odgovorim, da ne morem ničesar obljubiti. Morda že zdaj zvenim ošabno. Mogoče bom nesramen, da me marsikdo ne bo maral, moda je tako velik biznis. Pritisk, ki ga imaš kot oblikovalec, je velikanski. Nenehno moraš biti inovativen in veliko moraš prodati, zagotovo si večkrat v dvomih, ob sebi moraš imeti ljudi, ki jim zaupaš."
Oblikovalec čez čas postane suženj korporacij in tako se lahko velikokrat v škripcih znajde tudi njegova identiteta.
"Šest kolekcij na leto moraš sproducirati, navzven je vse krasno, v bistvu se pa res veliko gara, veliko je ročnega dela, pričakovanja so ogromna in na koncu si vedno sam kriv za vse. Na finančnem sektorju znamke, kjer delaš, boš vedno ti poklican na zagovor," pojasni Peter, ki se je pred kratkim prvič začel ukvarjati s problemom naziva znamke, saj se lahko zgodi, da izgubiš vse, tako kot se je to zgodilo slavnemu oblikovalcu Johnu Gallianu.
"Potem so pa tu še kritiki, ki te lahko sesujejo. Če se zameriš njim, ne boš več nikoli dober dizajner. Kot ubogi Galliano, njegova blagovna znamka, ime ... vse je prodano, sam ne more nikoli več biti John Galliano," pove Peter. "O teh stvareh nisem razmišljal, dokler nisem prišel v Milano in so me ljudje začeli spraševati, zakaj se moja blagovna znamka imenuje Peter Movrin. Rekel sem, da ne vem, da so mi tako rekli v šoli."
Kostumi za filmsko uspešnico Igre lakote
Peter je na božično noč dobil povabilo za sodelovanje s hollywoodsko produkcijo, ki je snemala film Igre lakote 3, in delo sprejel.
"Upal sem, da to ne bo prišlo v javnost do novembra, ampak da, res je," nam je zaupal Peter, ki o projektu načeloma ne sme govoriti. "Ne smem povedati preveč, morda le to, da sem s pomočjo petih ljudi naredil lepo število kostumov za tako imenovane 'bogate ljudi' v filmu oziroma prebivalce Kapitola. Zdaj je seveda vse odvisno od producentov in montaže, tako da ne vem, koliko jih bo na koncu dejansko uporabljenih in videnih. Kasneje sem od kostumografov prejel prelepo pismo zahvale in res lahko rečem, da smo lepo sodelovali," pove Peter, ki so mu nekaj kostumov po uporabi vrnili po pošti.
"Še vedno imam obleko, ki jo je nosila Lady Gaga, na kateri je še njen pot, in še vedno imam obleke Iger lakote, ki so prišle nazaj, saj so bile samo izposojene. Moj rezervni načrt, če mi kdaj zmanjka denarja, je, da jih prodam na dražbi prek ebaya," v smehu pove oblikovalec, ki prizna, da svoje obleke objema, ker jih ima tako rad.
"Šele pozneje, ko sem jih odpakiral, sem si rekel, da ne morem verjeti, da sem sposoben narediti kaj takšnega. Svoje obleke imam rad, ker sem vanje vložil veliko dela, energije in ne nazadnje tudi denarja," še doda.
Napisala: Manja Plešnar za revijo Story
