Osebno: Zala Lenarčič, prejemnica nagrade ženske v znanosti

Kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo k temu, da ste postali znanstvenica?

Težko bi izpostavila en sam dogodek, ker je bila pot izrazito zvezna. Že v srednji šoli sta me privlačili eksaktnosti matematike in fizike, le da sem takrat tudi iz ekoloških vzgibov verjela, da bom nekoč raziskovala fuzijo – proces zlivanja jeder, ki velja za čistejšo alternativo trenutno uporabljenih nuklearnih reaktorjev.

Med študijem fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko se je izoblikovala močnejša fascinacija nad bolj fundamentalnimi vprašanji, zaradi česar sem se končno odločila za doktorat iz teoretične fizike.

Kako se počutite na področju, ki velja za večinoma moško oziroma kjer povsem prevladujejo moški?

Večinoma se tega sploh ne zavedam. Mogoče se moška dominantnost področja jasneje izkaže na konferencah, vsaj po mojem mnenju v načinu komunikacije in debate, ki se mi kot ženski zdi nekoliko agresiven. Ampak človek se prilagodi. Kot so moji moški sodelavci opazili, sem pač tudi sama postala bolj odločna, vsaj pri prezentaciji in izmenjevanju idej. Sicer pa imam velikokrat občutek, da moški kolegi bolj pogrešajo več ženske komponente kot pa jaz sama.

Ste se kdaj počutili, da vas kot žensko na tem področju ne jemljejo tako resno kot vaše moške kolege?

Ne. Podoben občutek sem sicer imela zgolj enkrat, pri debati z doktorskim študentom s Harvarda in s starejšim uveljav­ljenim raziskovalcem. Zadnji je 'bolj resno' jemal kolega s Harvarda, ampak verjetno zaradi njegove institucije, ne spola.

Kako ste se kot ženska počutili med študijem fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko in kako se počutite kot mlada raziskovalka na Odseku za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan?

S pretežno moško populacijo sem bila obkrožena že prej, v naravoslovnem razredu Gimnazije Bežigrad, kjer sem imela le šest sošolk. Zato prehod na fakulteto ni bil posebno šokanten. Mislim, da je študij na FMF-ju v bistvu privilegij, saj je človek tam obkrožen z inteligentnimi ljudmi, z odličnim humorjem in presenetljivo pestrimi interesi.

V resnici sem tesnejši prijateljski stik zgradila predvsem z moškimi sošolci, pa se mi to nikoli ni zdelo nenavadno, nepopolno, saj so vsi zelo posebni individuumi. Na splošno imam občutek, da je znanost iskren in srčen prostor. Tako občutim tudi vzdušje na našem Oddelku za teoretično fiziko, mogoče tudi po zaslugi vodje, prof. Svjetlane Fajfer.

Ali se vaša pot, kot pot ženske znanstvenice, po čem razlikuje od poti moških znanstvenikov?

Upam, da sem prehodila šele začetek te poti, a na tem delu razlik nisem opazila. Ko sem se v zadnjih mesecih prijavljala na podoktorske pozicije, so mi bile vse, razen pozicije na Harvardu, končno tudi ponujene. Ob tem me nikoli niso vprašali po osebnih načrtih, vedno samo o kariernih.

Na splošno so trenutno mlajšim raziskovalcem ponujene predvsem nekajletne pozicije, ki jih je treba zaporedoma obnav­ljati, v veliko primerih vsakič na drugem kraju. Za žensko, ki ima željo po družini, v obdobju, ko se mora tudi raziskovalno izkazati, so taki pogoji verjetno še manj primerni kot za moške sodelavce. Zato se mora izprašati, ali si take poti zares želi.

Vam moški pomenijo bolj konkurenco ali sodelovanje?

Mogoče prav zato, ker sem ženska, motivacijo za delo iščem v sodelovanju, in ne v tekmovalnosti.

Ali menite, da je v Sloveniji odnos do žensk na področjih in v poklicih, ki so pretežno moški, drugačen kot v tujini? Kako vidite ta odnos na sploš­no?

Na področju znanosti imam občutek, da se v tujini bolj aktivno trudijo za uravnoteženje spolov s tako imenovano pozitivno diskriminacijo. Ampak na koncu je tako v Sloveniji kot v tujini še vedno zelo malo ženskih profesoric fizike, proporcionalno manj, kot je na primer deklet na študiju fizike.

Razlog za tako situacijo mi bo mogoče znan čez leta, če se bom tudi sama potegovala za profesorsko pozicijo. Mogoče je povezan s številom publikacij, ki preprosto ne upošteva nikakršnega 'materinskega faktorja'. Ker za splošni odgovor čutim pomanjkljivost poznavanja, sem prosila prijatelje za njihov vpogled v specifično področje.

Zdi se, da statusno prestižnejša mesta konservativno zasedajo moški, vendar naj bi se recimo na področju kirurgije dalo opaziti odpiranje prostora. Menda se v Sloveniji težko sreča harfista, medtem ko tubistka ni tako presenetljiva. Zanimivo se mi je zdelo opažanje, da je predsodek, da ženske ne znajo uporabljati tehnične opreme, prisoten tako v glasbeni produkciji kot v programerski sferi.

Ampak verjetno se bo z generacijami otrok, v katerih deklice tako kot dečki večino prostega časa preživijo med igranjem igric na tabličnih računalnikih, to izenačilo. V literaturi naj bi se večalo število ženskih avtoric, kar naj bi zmanjševalo njeno surovost. In če poskusim izprojicirati vsaj eno splošno misel, bi zaključila, da v Sloveniji zaradi majhnosti predvsem ustvarjalna področja prepoznajo presežne posameznike, ne glede na spol.

Kako boste unovčili štipendijo, ki ste jo dobili?

Omogočila mi bo krajše obiske tujih sodelavcev v trenutkih, ko se projekt zatakne in ga lahko pospeši oseben stik. Primarno pa jo nameravam uporabiti za malo daljši obisk, na katerem bi si odprla nova sodelovanja, se podkrepila z novimi znanji in orodji. Matematičnimi, seveda.

Kaj radi počnete, ko se ne ukvarjate s fiziko?

Moje umsko delo uravnoveša telesnost sodobnega plesa, racionalnost pa čustvenost igranja klavirja. Brez umetniških produktov drugih ustvarjalcev bi imela mnogo manj energije in zanosa. In če bi znala ustav­ljati čas, bi si sama sešila vse obleke. Pomirjajo me zelenost in surovost narave, pestrost ljudi in čista estetika. Zato grem včasih gledat naravo, včasih pa ljudi, na kraje, s katerih ne vidim reklamnih panojev.

Mojca Zemljak in Nina Pretnar

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču