Nuška se je, zanimivo, šele po 20 letih aktivnega petja začela glasbeno izobraževati in z mag. Matjažem Robavsom, sicer članom Eroike, obdelujeta glasilke za operno prihodnost. Ta hip jo lahko občudujemo na nacionalni televiziji v duetu z Juretom Seškom v razmeroma ponesrečeni izvedbi oddaje Zvezde pojejo. Njena spomladanska aura s poudarjenim nasmehom do ušes pa sveti na vsakem koraku. Zato jo je tako lepo gledati in še lepše poslušati.
Kako je, ko je glasba vse, kar imaš? Od jutra do večera . .
Ja, to je res. Nisem vedela, kako naj si razlagam svojo obsedenost z večnim žvečenjem melodij po ustih in večnim popevanjem. Tudi kadar se vozim v avtu, vedno žvrgolim. Da, glasba je tu od jutra do večera.
Občutek imam, da se nekako rojeva nova kariera solopevke.
Da, po zmagi na Idolu in končanem študiju mednarodnih odnosov sem se odločila za samostojno pot in počasi se je bilo treba tudi od zborov, v katerih sem prepevala (nazadnje v Perpetum Jazzile), posloviti, ker so se stvari preveč pokrivale. Pa tudi energije počasi zmanjka.
Imate svojo ekipo? To naj bi bila menda nagrada ob zmagi na Idolu.
Res je, ampak z ekipo, ki so mi jo dodelili, se nismo najbolje začutili, tako da iz tega ni bilo nič. Po finalnem nastopu na Emi 2006 sem počasi začela iskati ustvarjalno ekipo, predvsem nekoga, ki bi rad delal z mano. To je tudi moj glavni pogoj: če ti je všeč moje delo in če veš, kaj lahko ‘potegneš’ iz mene, potem lahko sodelujeva. Zato zdaj delam na Hrvaškem s hrvaško ekipo.
O kakovosti glasbene produkcije naših sosedov sploh ne dvomim . .
Na to seveda gledam tudi poslovno: večji trg in precej bolj profesionalna ekipa. Pišejo pesmi samo zame, po potrebi spreminjajo aranžmaje in sploh se trudijo, da bo celotna slika odlična. Ob vsem tem pa so me samo enkrat slišali in ponudba je bila na mizi. Jasno, da bom izkoristila priložnost.
Kdaj lahko pričakujemo izdelek?
Oh ja, neprijetno vprašanje. Ampak mislim, da bi plošča morala biti končana letos. Če ne prej, pa takrat, ko bomo vsi zadovoljni z izdelkom. (smeh)
Vendar slovenski trg ne bo trpel, ali pač?
Seveda ne. Še vedno zelo rada prepevam slovenske klasične popevke in ljudske pesmi. Imam bend in delamo priredbe različnih pesmi, tudi slovenskih, jasno. S pianistom Blažem Jurjevčičem imava pa tako ali tako v repertoarju nekaj naših najlepših melodij.
Od kod ljubezen do glasbe?
Pri nas doma smo vedno veliko peli. Dovolj je bilo, da smo se dobili za kakšno praznovanje ali pa kar tako v nedeljo in slej ali prej je bila pesem. Sicer se v družini nihče razen dedka ni nikoli poklicno ukvarjal z glasbo, le ljubiteljsko – zato imam verjetno tudi privzgojeno to neizmerno ljubezen do glasbe.
Kaj vas glasbeno najbolj zadene in kaj prizadene?
Najbolj me zadene odpet močan iskren glas, ki služi svojemu namenu (dere se lahko vsak). Prizadene pa me metanje ‘pevcev’ v isti koš. Vem, da smo na isti sceni in v istih medijih, ampak niso vsi pevci ‘pevci’. Prosim, da se to upošteva! (smeh)
Kako pa je z opernim petjem? Trenutno vas poučuje Matjaž Robavs, sicer član Eroike. Imate ambicije tudi na tem področju?
Seveda, vendar je operno petje še za razred ali tri težje in bolj izpopolnjeno. Učenje tega petja je dolgotrajen proces, zato gre za dolgoleten projekt. Ko se enkrat začneš učiti, šele vidiš, kako težko je doseči optimalno izvedbo in kako izjemni so vsi operni pevci.
Kakšna je Nuška spomladi?
Najprej zelo utrujena, ker spomladanska utrujenost nikoli ne gre mimo mene. Sicer pa zelo srečna in vesela. Taka kot vedno! (smeh)
Aljaž Deu
Fotografija Lidija Mataja
ELLE April 2008
