Direktorica Prešernovega gledališča Kranj Mirjam Drnovšček je s svojo energijo vnesla v kulturni hram novo energijo. Kljub težki situaciji, s katero se kultura v zadnjih letih spopada, se trudi, da kvaliteta njihovega repertoarja ne bi padla.
V PGK ste zajadrali v času Tedna slovenske drame in od takrat se spopadate z različnimi izzivi. Kaj je zaznamovalo vaš prihod v gledališče?
Mesto direktorice Prešernovega gledališča (PG) Kranj sem prevzela najprej kot vršilka dolžnosti januarja 2011, tik pred začetkom festivala Teden slovenske drame. Takrat sem bila odločena, da bom to delo opravljala samo do potrditve novega direktorja, potem pa se spet vrnila k delu gledališke 'piarovke'.
Od januarja do maja, ko je bil objavljen nov razpis za direktorja, pa sem se na spodbudo partnerja in nekaj gledaliških ustvarjalcev odločila, da bom vseeno kandidirala. Vodenje gledališke ustanove je bila sicer moja tiha želja že nekaj let, zaradi tega sem, da bi dobila vpogled tudi v finančne stvari, pred leti vpisala študij managementa na Fakulteti za management Univerze v Kopru, vendar sem takrat, januarja 2011, menila, da še ni moj čas. Pa je očitno bil. (smeh)
Trenutno poteka vaš petletni mandat. Kako so se stvari postavile v svoje tirnice?
Ob prevzemu mesta direktorja je bilo kar nekaj nevšečnosti, ki pa jih nočem pogrevati. Stvari so se v treh letih postavile na svoje mesto, mislim, da smo super ekipa, od igralcev do tehnike in uprave, in to se vidi tudi v naših uspehih. Nisem konflikten človek, vedno poskušam poiskati kompromis, včasih tudi na račun svoje slabe volje, vendar se dolgoročno to vedno izkaže za dobro. Mislim, da bi tako morala delovati celotna družba, potem bi bilo stanje duha pri nas boljše, o tem sem prepričana. Užitek je delati v razmerah, ko kolektiv drži skupaj, čeprav časi, kar se financ tiče, še nikoli niso bili tako kritični.
Kljub vsesplošni krizi, ki je zajela tudi kulturo, se trudite, da na programskem področju nadaljujete tradicijo družbenega angažiranja gledalcev. Se obrestuje?
Z Marinko Poštrak, ki bdi nad programskimi izhodišči, imava iste poglede in cilje ter se pri delu odlično dopolnjujeva. Mislim, da v teh treh letih niti enkrat nisva imeli drugačnega mnenje glede kakšnega teksta ali česa podobnega. Tako je užitek delati. Obe meniva, da mora gledališče držati ogledalo družbi, da se mora odzivati na stanje duha v družbi in spodbujati ljudi k razmišljanju.
Moram reči, da imamo v Kranju izjemno publiko, to je seveda tudi posledica naše 'vzgoje' gledalcev, če se lahko tako izrazim. Naša publika je postala zahtevna in ponosni smo na to, obenem pa čutimo veliko obvezo, da je ne razočaramo. Se obrestuje, ker je za nas, ki delamo v gledališču, nekaj najlepšega, če gledalci živijo in dihajo z našimi predstavami. Veste, kriza je lahko tudi priložnost.
Mi smo jo 'izrabili' v tem smislu, da opozarjamo na probleme, ki so privedli do takšnega stanja duha, kot ga imamo sedaj. Le osveščeni ljudje lahko kaj spremenijo, neozaveščenega lahko vsakdo pelje 'žejnega čez vodo'. Seveda pa je z vse manj denarja vedno težje delati. Naše gledališče je v zadnjih petih letih zabeležilo padec sredstev v višini ene velike produkcije, vendar letnega števila novih uprizoritev in ponovitev še nismo zmanjšali. Seveda pa je vedno meja, pod katero se ne da več normalno delati. In sedaj smo na tisti meji. Predvsem pa je v zadnjih letih nastal še en problem, vse več in več je papirologije. Direktorji smo dobesedni zasuti z izpolnjevanjem različnih obrazcev, poročil itd. Mislim, da tovrstna birokracija ne vodi v boljše poslovanje, ampak ravno nasprotno. Povzroča apatijo.
V gledališče si želite pripeljati tudi več mladine. Kako vam to uspeva?
Res je, mladina je naša prihodnja abonmajska publika, zato moramo vanjo vlagati. V zadnjih dveh letih smo naredili dva velika koraka - eden je poseben abonma, ki smo ga poimenovali ŠPICA. Program abonmaja skrbno oblikujemo z domačimi in gostujočimi predstavami ter z mislijo na to, kaj mladino danes zanima, obenem pa seveda tudi z mislijo, kako jim lahko približamo kakovostne predstave, ki govorijo o času in problemih tukaj ter zdaj.
Drugi korak je prišel nekako istočasno tudi z željo mladih kranjskih gledaliških ustvarjalcev, ki so želeli 'delati' gledališče. Skupina mladih zanesenjakov je pod vodstvom mladega Ajdina Huzejrovića (upam, da mu letos uspe pri sprejemnih izpitih na AGRFT-ju) ustanovila Mladinski oder Kranj, ki je v dveh letih delovanja pripravil že šest odličnih uprizoritev, za katere so prejeli že nekaj nagrad. Naše gledališče jim je šlo naproti in jim odstopilo prostor ter tehnično in promocijsko pomoč.
Trudite se tudi, da ljudi skozi predstave ozaveščate in jim nekako pokažete ogledalo družbenega časa. Kako ljudje sprejemajo vaše namene?
Zelo pozitivno. Seveda se sem in tja najde tudi kdo, ki si želi več komedij, rekoč, da je življenje že tako težko in da si želijo predvsem gledališče za zabavo. Ampak namen gledališča ni zabava, vsaj ne gledališča, ki je ustanovljeno in financirano iz državnega in občinskega proračuna.
Zelo nevarne so ideje nekaterih (predvsem anonimnežev na različnih portalih), ki pravijo, naj živi samo tista umetnost, ki lahko preživi na trgu. Treba se je zavedati, kaj je in čemu služi kultura, kaj sta družbena baza in družbena nadgradnja, ter da enega brez drugega ni. Tudi ekonomija ne bo preživela, če se z njo ne bodo ukvarjali oziroma je upravljali izobraženi in kulturno ozaveščeni ljudje, da vrednot in etike niti ne bom omenila. Saj vidimo, kam smo prišli po dveh desetletjih, ko so kulturno vzgojo počasi izločali iz programa izobraževanja, ne?
Zavzemate se tudi za povečanje gledališča. Kaj se na tem področju dogaja?
Pred nastopom mojega mandata so bile zelo resne ideje o povečanju oziroma popolni rekonstrukciji gledališča. Ravno med nastopom mojega mandata pa se je začela kriza, poleg tega je v Kranju prednost dobila nova knjižnica, tako da je bilo jasno, da z rekonstrukcijo v kriznih razmerah ne bo nič. Zato sem se odločila, da prenovimo vsaj tisto, kar lahko, in lahko se pohvalimo, da smo v treh letih (po 30 letih!) popolnoma prenovili dvorano, foaje, zamenjali vsa okna, uredili službeni vhod, dobili pa smo tudi nove odrske vlake, kar je bila največja investicija.
Nujno pa bi bilo treba izvesti klimatizacijo in energetsko obnovo stavbe, kar pa je bistveno večji vložek. Ampak kjer sta cilj in želja, je tudi pot, kajne? Kar se pomanjkljivosti tiče, nas zelo skrbijo skladiščni prostori, ki jih nimamo. Ravno proti koncu sezone smo morali izprazniti dosedanji prostor, ki smo ga imeli v brezplačni uporabi, do novega leta smo našli začasno rešitev, kaj bo potem, pa ne vem, in me skrbi. Pa seveda, nujno bi potrebovali še eno dvorano ali prostor za vaje, tako da bi lahko na odru med študijo predstav potekalo več programa, tako pa smo omejeni, zlasti v zadnjih 14 dneh vsakega novega študija.
Če se dotaknem repertoarja. Kar nekaj uspešnih predstav je bilo izvedenih. Katere so požele največ zanimanja pri gledalcih?
V zadnjih treh letih bi omenila vsaj naslednje: Proti severnemu vetru Daniela Glattauerja, ki smo jo pripravili v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, Dvom Johna Patricka Shanleyja, Rokovnjači Mihe Nemca in Nejca Valentija (koprodukcija s SNG Nova Gorica), Marlene Dietrich Nebojše Popa Tasića (koprodukcija s ŠKUC gledališčem in Zavodom Imaginarni), pa seveda avtorski projekt 25.671 in v letošnji sezoni Jaz, Batman Vinka Möderndorferja (ki je napisal to besedilo za mlade in stare po našem naročilu) ter Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič (koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj). Seveda delam krivico ostalim predstavam, ki jih nisem omenila, ker je skoraj vsaka brez izjeme požela zanimanje.
Nekoč ste dejali, da je gledališče 'džungla' človeških čustev, ki v vsaki novi situaciji pokaže novo podobo. Ali to drži?
O, ja, v gledališču so čustva zelo intenzivna in zelo raznovrstna. Veste, ko sem pred slabimi 20 leti začela delati v gledališču, sem po treh mesecih skoraj ušla. Dobro, da je bil vmes vikend, da sem se 'ohladila'. (smeh) V gledališču ne moreš preživeti, če ne moreš sprejeti in živeti s to džunglo čustev. Ko to sprejmeš, si pa tako ali tako že zasvojen. Ko te ima enkrat gledališče v svojih 'krempljih', te ne izpusti več oziroma ga ti sam ne želiš več zapustiti. Gledališče je ena posebna čarovnija, tista lepa.
Napisala: MIMA za revijo Story
Fotografije: Arhiv PGK
Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024