Martina Vrhovnik je izjemna ženska, ki ima številne ideje in je predvsem izjemno zvesta svojemu delu. Uživa življenje do maksimuma in vsak prost trenutek zajema z veliko žlico, se veliko smeje in iz muhe nikoli ne dela slona. Leto dni je minilo, odkar sta s prijateljico odprli lepotno 'zavetišče', v katero zahajajo princeske in ženske, ki se v sebi na novo prebujajo.
Leto dni mineva od na novo odprtega studia T-spot z razširjenim konceptom in novim timom. Kako se je zgodba začela?
Uradno je res leto dni sodelovanja med menoj in Martino (Razinger, op. a.), a že takrat, ko sem odprla salon v Trnovskih vratih, sem potrebovala pomoč. Kmalu sem ugotovila, da potrebujem desno roko in da ne želim nekoga zaposliti, temveč z nekom iti v partnerstvo. Kot last-nik se veliko bolj trudiš in delaš, pomaga pa tudi, da sva z Martino že leta najboljši prijateljici, ki sta na isti valovni frekvenci pri poslu in drugod.
Kako deluje vajina povezanost? Sta še vedno najboljši prijateljici, glede na to, da se nenehno videvata?
Seveda sva, nekaj pa je le res: včasih sem delala in sem se ob vikendih ali večerih videvala s prijateljicami, zdaj pa delam, delam in delam. Prijatelje dajem na stranski tir, zaradi česar me boli srce. Za njih mi zmanjkuje časa, saj dvakrat na teden učim ples ob drogu, in to pomeni, da sem v dvorani do polnoči. Z Martino pa sva se zmenili, da si razdeliva dneve in da vsak drug dan ena dela pozno v noč. Ugotovili sva, da sva včasih skupaj hodili na zabave ali večerne dogodke, zdaj pa se že skoraj leto dni nisva nikamor odpravili skupaj, ravno zaradi deljenih dni. Še vedno pa sva v zelo dobrih odnosih in lepo je, ker se dopolnjujeva tudi pri idejah in vsemu drugemu.
Nazadnje smo vas spraševali o tem, kako se je učiti ples ob drogu, zdaj ga že poučujete ... Kako je prišlo do tega?
Tri leta sem plesala, zdaj pa leto dni učim druge. Ko sva se z Martino selili v večji prostor, sem želela, da bi imeli v dvorani visoke strope, ker bi bilo dobro, če bi kdaj organizirali ples ob drogu ali tečaje, ki bi jih vodila moja učiteljica Ana iz Zagreba, h kateri sem se vsa ta leta enkrat na teden vozila na treninge. Res sem malo nora, a če mi je kaj všeč, to izpeljem, in tako je bilo tudi s tem. Ana's Sensual ali S factor iz Amerike je licenčen ples ob drogu, ki je drugačen od tistega z ogledali in lučmi, kjer ženska pleše in se opazuje v ogledalu. Pri našem plesu sta samo dva droga, nobenih ogledal, tema in svečke ter ženska, ki se ne gleda, ampak zapre oči in poskuša čutiti, kako je videti. Dela za to, da prebuja emocije, da se sprošča, uživa in premaguje strah in sram - to, kar ima vsaka ženska v sebi. Ženska začne dobivati samozavest in iz tedna v teden vidiš spremembe.
Dejansko je vaše poslanstvo vedno usmerjeno v pomoč drugim. Tudi projekt Boudoir maraton, ki ste se ga lotili na novo, je takšen, kajne?
Leto dni mineva, odkar sva ob čaju sedeli z Milošem ter Natašo Horvat, in skupaj smo ugotovili, da moramo nekaj ušpičiti. Prišli smo do ideje, s katero smo sicer edini v Sloveniji, ne pa edini v svetu. Fotografiramo dekleta, ki si želijo boudoir fotografije, na katerih so videti kot dive. Za tem stoji odlična ekipa profesionalcev. Frizerji Matjaž Šiška, Nejc Primar, Domen Gašparin ter poročna fotografa Miloš in Nataša, ki sta vajena dela z dekleti in nista modna fotografa. Dekleta namreč za objektivom potrebujejo nekoga, ki jih zna poslušati in jim pomagati.
Organizirate tudi posebno praznovanje otroških rojstnih dni. Kako se spomnite vseh teh genialnih idej? Pridejo same ali ste bili vedno oboroženi z idejami?
Sem človek idej, nenehno vrtam, študiram in včasih bi bilo dobro, da bi imela še dva cekinčka več, da bi lahko kaj tudi realizirala. Včasih si v kakšne stvari nisem upala, ampak če sta v tem dve, je malce lažje. Ideje pridejo same, nisem človek, ki bi čepel na internetu in iskal, kaj vse bi lahko skopiral. Na mojo veliko žalost je naokoli veliko tovrstnih ljudi. Srce me boli, da ljudje to počnejo, in lahko bi lagala ter rekla, da sem ponosna, da me kopirajo, ker to pomeni, da sem dobra, ampak to ni prijetno, sploh ker so med njimi tudi ljudje, ki naj bi bili moji prijatelji, ki so nekdanji učenci ... Res je, da stvari že obstajajo, tudi nekatere, ki jih počnem sama, ampak meni se zgodi, da dobim idejo, in nato odkrijem, da nekje na svetu to že obstaja.
Povejte nam malo o tem, kako je praznovanje rojstnega dneva videti za dekleta, ki pridejo v vaš studio, in kako je do te ideje sploh prišlo?
Že na začetku sva imeli idejo, da bi mamice med vadbo lahko svoje otroke pustile v varstvu v drugi dvorani, kjer bi jih animirali. Izkazalo se je, da je to edina stvar, ki se pri nas ne bo realizirala. Glede na povpraševanje sva bili prepričani, da to ženske potrebujejo. Ko sva to ponudili, pa se je izkazalo, da ni velikega zanimanja. Ker Martina uči otroško jogo, sva iz tega prišli do ideje o praznovanju in šminkanju. Ko dekleta pridejo, jih oblečemo v pravljične, princeskaste obleke in jih skozi igro, pred ogledalom z lučkami in posedene na visokem stolu počasi naličimo, nalakiramo in opremimo s krono za princesko. Potem nastopi animator, ki jih nauči plesati, pojemo tortico, pridejo starši in za konec zaplešemo. Ustvarjamo pravljični svet ...
Pa imate sicer radi otroke ali se vam zdijo naporni?
Vsekakor imam rada otroke, a seveda včasih postane malo naporno, če jih imaš v dvorani 15, tako kot je lahko naporno tudi, če imaš doma enega, ki vrešči. Moja sestra je po poklicu vzgojiteljica. Zelo je dobra v svojem delu, otroci jo imajo radi in zdaj šele vidim, kako neverjetna je. Ko pridejo namreč otroci k nam praznovat rojstni dan, zasledim, da so hodili k njej v vrtec, in vidim, kako jo še vedno radi obiskujejo. Sestra ima dva otroka, tako da imam dva nečaka, ki pa ju zaradi preobilice dela ne vidim pogosto.
Se spogledujete z možnostjo, da bi sami kmalu imeli otroke?
Po tihem si to vse ženske mislimo in želimo. Zelo malo je takšnih, ki rečejo, da otroka ne bi imele. Veliko jih po tihem upa, da bo enkrat prišel ta trenutek, ampak to nenehno odrivaš. Ni pravi trenutek, ker nimaš človeka zraven sebe, s katerim bi imela otroke, potem imaš človeka, pa nimaš časa ... Nenehno nekaj prelagamo in odrivamo od sebe, ker bi še malo počakale. Pri petdesetih letih pa si sebe ne predstavljam brez otrok. Pri 40, 45 letih se še ne bi toliko sekirala, ampak ko enkrat prideš v 50., 60. leta, ko so že vse babice, bi bila zelo žalostna, če jih ne bi imela. Čeprav ... na svetu je veliko otrok, ki so brez staršev.
Bi si upali posvojiti otroka? Postopek najbrž ni ravno lahek ...
Zakaj pa ne? Če so želja, volja in ljubezen, boš naredil vse, da ga dobiš. Sama sem sposobna narediti stvari, ki so mi bile nekoč nerealne, poslovno ali zasebno. Tudi to bi lahko realizirala če bi se odločila, saj menim, da v življenju nič ni problematično. Če imaš željo, voljo in pogum, potem ovir ni. Ne maram ljudi, ki se bojijo nekaj narediti in stvari prelagajo na jutri. Treba je skočiti v vodo in plavati. V življenju se vsaka stvar zgodi z razlogom, tudi če se ti zgodi kaj slabega. Sama se takrat vprašam, zakaj je bilo to dobro in kaj mi življenje sporoča, kaj se bom iz tega naučila. Če bi v negativnih stvareh iskala negativne, ne bi mogla vstati iz postelje, kaj šele delati naprej. Vedno v življenju pride trenutek, ki ti pokaže, zakaj je ta zadeva prišla, včasih to izveš šele po mesecu dni, letu ali več.
Rekli ste, da nenehno delate. Kdaj pa si vzamete čas zase in druge, za ljubezen in za to, da se sprostite, zadihate?
Kaj naj rečem ... Ponedeljke in srede sem si izborila in takrat delam samo do šestih zvečer. Čez vikende so modne revije, fotografiranja, otroške zabave in Boudoir maraton, ampak ožamem svoje življenje in prosti čas. Dejansko iztisnem iz njega vse, kar se da. Ko je moj prosti čas, nikoli ne jamram, kako sem utrujena, kako je grozno, kako je zunaj slabo vreme ... ovir ni. Če je dan in sem prosta, pogledam v nebo in vidim, kje je sončno vreme, usedem se v avto in grem na morje, po poteh, kjer je čim manj ljudi. Izbor destinacije izbiram po restavraciji, ker rada dobro jem.
Ste radi sami?
Na kosilo ali na kavo grem rada sama zato, da sem lahko malo tiho. Ugotovila sem tudi, da sem včasih izjemno rada poslušala glasbo v avtu, ampak zadnje čase, ko se peljem v službo, imam v avtu popolno tišino. Zelo mi paše, in to samo takrat, ko imam polno glavo. Paše biti sam, ampak tudi obratno je lepo. V najbolj kriz-nem času, obdobju samskega življenja, ko bi se lahko skrila pod blazino in jokala, sem kupila karto in sama odpotovala na Mauritius, otok zaljubljenih, kjer se poročajo ... Ampak takrat je treba skočiti v morje in plavati in iti točno tja, ker je rehabilitacija hitrejša. Odkriješ, kako lepo je lahko življenje. Ampak sicer grem pa rada kam z ljubljeno osebo ...
Se trenutno s kom videvate?
Imam se zelo lepo ...
Veliko delate tudi z pari, ki se odločijo za poroko. Imate polne roke dela?
Slovenci se še vedno veliko poročajo, čeprav so poroke vedno manjše. Velikokrat se odpravim kakšno poroko delat tudi čez mejo, ker sodelujem s fotografi. Zdaj grem na primer delat tridnevno indijsko poroko v Zanzibar, pred tremi tedni sem bila v Positanu v Italiji ... Je kar luštno. Takrat si vzamem nekaj časa zase, kakšen dan.
Se boste še kdaj poročili?
Vem, da bom še kdaj srečna, in vem, da sem srečna. Čeprav sem imela slabo izkušnjo, še ne pomeni, da ne verjamem več v poroko. Verjamem v srečo, poroka je lahko samo češnja na vrhu torte. Sreče si s poroko ne moreš kupiti, včasih jo lahko celo poslabša. Da bi se zaradi tega imel bolje, pa ne. Morda gledam na to drugače, ker sem zelo vesela za vsako izkušnjo v življenju, in vem, da sem borka. Dobivam tudi pisma žensk, ki me cenijo, in to so pisma, ki me ganejo do solz. Ko sem si spremenila ime, je bilo tega res veliko in še zdaj se mi zgodi, da mi kakšna reče, da je navdušena nad tem, kam sem šla. To so težke izkušnje, na katere zdaj gledam kot na nekaj, kar me je porinilo naprej. Zdaj nič ne kompliciram in ne delam iz muhe slona, še bolj živim in se veselim lepih trenutkov.
Manja Plešnar za revijo Story
Novo na Metroplay: “Peti v maternem jeziku mi je v izziv” | MAJA KEUC, ELLE GLASBA 2024