V prvem intervjuju za časopis, odkar je premagala raka na dojkah, Kylie svoji prijateljici, pisateljici Kathy Lette, pove zgodbo o ljubezni, ki jo je rešila . .
Kylie Minogue je kot Marilyn ali Madonna tako slavna, da jo prepoznamo že samo po imenu. Prodala je štirideset milijonov plošč. Vstopnice za njen zadnji Wembley koncert so bile razprodane v petih minutah. Za režiserja Baza Luhrmanna je bila vila v Moulin Rougeu, za Nicka Cavea muza, očarani John Galliano pa jo je opisal kot mešanico Lolite in Barnelle. Če si izposodimo refren iz njenega najuspešnejšega singla, lahko rečemo, da je kar ne moremo spraviti iz glave.
A čeprav je Kylie pravi pop fenomen, v tabloidih ne zasledimo šokantnih naslovov o njenem okrevanju. Nobenih ‘napihni in prodaj’ zgodbic o orgijah s stepeno smetano. Ničesar o organskih brisačkah za njene pudle. Edina ekstravagantna stvar, ki jo je Kylie kdaj zahtevala v svoji oblačilnici, je bil grelnik vode, da si je lahko kuhala čaj. Njena očarljivost popolnoma razoroži njene kritike. Čeprav je pop diva, je ostala pristna. Je tako rekoč diva iz sosednje ulice.
Kylie sem spoznala na neki zabavi leta 1994. Marsikomu bi se zdelo nenavadno, da sva se spoprijateljili. Mojemu modnemu slogu bi pravzaprav težko rekli slog, prijateljev iz visoke družbe nimam, plešem pa popolnoma iz ritma. A vsem tem pomanjkljivostim navkljub me Kylie pogosto obišče v Londonu. Je dobra prijateljica, ki nikoli ne pozabi rojstnih dni, nasprotno, mene nagradi s koncertnimi vstopnicami ali spodnjim perilom, mojo hčer pa s kupi oblačil, ki jih ne nosi več. Verjemite, da sem se tudi sama poskusila stlačiti vanje, a moja hči ima to srečo, da ima trinajst let. Doma imamo neko Kylijino mini krilo Dolce & Gabbana, ki si ga izposojajo vse najstnice v soseski. Rezervirajo ga več mesecev vnaprej. Prisežem, da ima to krilo boljše družabno življenje od mene.
Obvestilo v maju 2005, da bo Kylie zaradi raka na dojkah preložila svojo koncertno turnejo, je sprožilo medijski cunami. Ta je udaril tudi v mojo kuhinjo, ko sem bila na šolsko jutro ravno sredi kaotične priprave ocvrtih jajc. Novica, ki sem jo slišala po radiu, me je šokirala. Počutila sem se, kot se počutiš, ko na poletni dan po noči popivanja ves zmačkan odgrneš zavese. Kako se je to lahko zgodilo naši zlati deklici? Pa saj smo še pred dvema tednoma skupaj uživali na zabavnih večerjah, glasnih kosilih in v londonskih galerijah . .
»Bila sem oblegana, « mi je pozneje povedala Kylie. »Novinarji so se poskušali prikrasti v bolnišnico. Vsi trije moški v mojem življenju – Olli (Martinez, Kylijin fant, op. p.), moj oče in moj brat Brendan – so bili zelo zaščitniški. Vloga tistega, ki ti stoji ob strani, ni lahka. V mislih imam Olivierja, prijatelje in družino. Vsi so bili šokirani in prestrašeni, a so morali zame ostati močni . . « Ko sem Kylie obiskala še v času kemoterapije (punca je bila celo brez las videti neverjetno lepa), mi je povedala, da ji je pri vsem veliko pomagal tudi smeh. Čeprav imajo Avstralci ponavadi toliko smisla za humor kot kakšna skupina anonimnih alkoholikov, tega za mojo osemintridesetletno prijateljico nikakor ne bi mogli trditi: »Smeh je nekakšna alternativna terapija. Resnično pomaga. Na trenutke se je vse zdelo zelo črno, a sem se kljub temu veliko smejala. Ne moreš si kaj, da ne bi v tem videl črnega humorja.« Črnega? Sama bi potrebovala očala za gledanje v temi! Toda Kylie je drugačna. Ne sodi med ženske, ki mislijo, da je optimizem neke vrste očesna bolezen.
Med pogovorom naju pride pozdravit Olivier. Takoj ko vstopi, se začnejo ženske v baru utapljati v bazenu lastne sline. Zrak okrog njega kar prasketa od seksualne vročine, kot da bi nekdo prižgal vžigalno vrvico bombe. Olivier je nadarjen, razgledan in inteligenten, kljub vsemu pa v svoji motoristični jakni še vedno moški, ki bi lahko pojedel tablete proti prehladu in še vedno upravljal zahtevne delovne stroje. Ko zagleda Kylie, ji nameni tako svetel nasmeh, da bi lahko ponoči brali ob njem, ona pa ob njem postane šarmantno koketna. »Olli je bil ves čas ob meni, « mi pove Kylie, ko Olivier odide. »Nerada veliko govorim o njem, saj ima rad zasebnost, toda bil je neverjeten. Ko je bilo treba prestaviti delo, da bi bil lahko z mano, ni nikoli okleval. In medtem ko sem sama doživljala celo paleto čustev, je bil on stvari sposoben videti črno-bele. Na posebno težke dneve, ko sem ležala na tleh v kopalnici in se smilila sama sebi, mi je rekel: ‘V redu, ljubica, lahko jokaš še pet minut, potem pa te peljem kolesarit po Parizu.’ Tako sem ob misli na kolesarstvo hitro pozabila na svojo žalost.«
Pozno je že, a preden se razideva, jo vprašam, kako je nanjo vplivala bolezen. »Težko je razložiti. To je, kot bi te nekdo prosil, da opišeš atomsko eksplozijo, češ, kako velika je bila luknja. Poleg tega ne bi rada vsega še enkrat premlevala, saj sem preveč zaposlena s tem, da enostavno sem. Življenje gre naprej, a zdi se mi, da sem končno le dosegla tisto, kar sem si od nekdaj želela: ravnotežje med delom in zasebnostjo. Moj novi moto je: Nič več stresa.«
Ekskluzivne fotografije za Elle: Karl Lagerfeld
Stiliranje Anne-Marie Curtis
