Rožnat Chanelov kostim, ki ga je Jackie Kennedy nosila na dan moževe smrti, je danes del ameriškega Narodnega arhiva.
Ko govorimo o velikih ženskah 20. stoletja, ime Jackie Kennedy skoraj vedno izstopa. Elegantna, izobražena, tiha, a vplivna. Ena izmed najbolj pretresljivih in ganljivih zgodb iz njenega življenja pa govori o dnevu, ko se je zgodovina za vedno spremenila. O dnevu, ko je nosila rožnat kostim, ki je postal nemi pričevalec tragedije in poguma.
Ne spreglejte: Znani psiholog trdi, da je ključ do srečnega zakona v 1 preprosti stvari
22. november 1963
Dallas, Texas. Jackie Kennedy se je ob boku svojega moža, predsednika Johna F. Kennedyja, vozila v odprtem avtomobilu, obdana z množico, ki je mahala in vzklikala. Nosila je rožnat Chanelov kostim s kontrastnimi temnimi robovi, ujemajočo se kapo in belimi rokavicami.
Le nekaj trenutkov kasneje je odjeknil strel. Predsednik je bil ustreljen v glavo. Njegova kri je poškropila Jackie in njen kostim, medtem ko je v šoku, a mirno, skušala pomagati. Avto je s polno hitrostjo zapeljal proti bolnišnici Parkland Memorial - a žal je bilo prepozno.
Po atentatu so Jackie skušali prepričati, naj si zamenja kostim, ki je bil umazan od krvi. A njena odločitev je bila jasna. Ni se želela preobleči. "Želim, da ljudje vidijo posledice." Ostala je v isti obleki — prepojeni z moževo krvjo — do poznih večernih ur, piše biography.com.
Ko je Lyndon B. Johnson prisegel kot novi predsednik ZDA kar na letalu Air Force One, je Jackie tiho stala poleg njega — v rožnatemu kostimu, ki je postal simbol bolečine in tragedije celotnega naroda.
Z eno samo gesto je Jackie prenesla jasno sporočilo: "To je resničnost. To je cena sovraštva. To je krik bolečine in zgodovine, ki ga ne bomo spregledali."
Znamenit rožnat kostim
Rožnat Chanelov kostim je danes del ameriškega Narodnega arhiva, a zaradi občutljivosti in spoštovanja ni na ogled javnosti. Skrit pred očmi, a večno v kolektivnem spominu. Odločitev Jackie Kennedy, da ostane v obleki, prepojeni s krvjo, ni bila zgolj osebna. Bila je tiha politična izjava. Pokazala je, da ženske v najtežjih trenutkih pogosto nosijo težo zgodovine — s pokončno držo, brez besed, a z močjo, ki presega vsako uniformo in vsak govor.
