Iz prve roke: Voditeljica Lorella Flego na milanskem tednu mode

Milano, petek, 24. februar
Zbudim se z glavobolom. Nič novega, saj me ta vedno spremlja med tedni mode in me tako spomni, da sem pila premalo vode, nisem dovolj jedla, obula previsoke pete in se preveč sekirala glede intervjujev, vabil, zakulisja in dolgih vrst, ki me ločijo od manekenk ali oblikovalcev. Sem srečna, ker sem v središču zanimivega dogajanja, hkrati pa me tempo tedna mode ubija. Vsega je preprosto preveč. S snemalcem zajtrkujeva in že letiva na Les Copains; v taksiju razmišljam, da se bom soočila z najbolj zoprnim tiskovnim uradom v Italiji. Nekateri delajo težave samo zato, ker ob tem uživajo; škoda, ker je oblikovalec Alessandro dell'Acqua zelo simpatičen, kolekcija pa prelepa. Kakorkoli že, dobim izjavo in se nekako spravim na avtobus, ki nas pelje na Etro. Pozabili so poslati broško z napisom backstage, kar povzroča nemalo tegob. Varnostniki so tukaj zelo ostri, a hvala bogu sem na seznamu in končno stopim v veličastno salo. Na vsakem sedežu je blazina Etro, tradicionalno darilo te znamke, v zakulisju pa srečam Bianco Balti in Daphne Groeneveld ter še veliko drugih znanih obrazov, a so si dekleta tako podobna, da več ne vem, kdo je kdo.

Just Cavalli: prispemo tri minute pred revijo. Voznik avtobusa, ki pelje novinarje z ene lokacije na drugo, se je namreč zgubil. To je povzročilo precej nervoze, mislila sem, da ga bodo linčali. Nestrpnost je v teh trenutkih neskončna, kot bi ti lahko revija spremenila življenje. Še dobro, da snemalec najde luknjo in se mu uspe namestiti; po reviji narediva intervju. Roberto je kot običajno dobre volje, pravzaprav je zelo smešen, saj teka po zakulisju in z miniaturnim fotoaparatom slika dogajanje. Pravi, da je sedaj bloger, torej imajo te slike prednost pred vsem drugim, tudi pred kamero.

Po Cavalliju je tukaj C'N'C – Costume National, z glasbo v živo in Morganom, italijanskim glasbenikom, ki je po navadi zadet, da sploh ne ve, kje je. Tokrat je videti normalno, a sodeč po glasbi, ki jo vrti, bi rekla, da je na drugem planetu. Ko se muzika ustavi, smo vsi zadovoljni, paša za ušesa.

Tečemo na Iceberg; kolekcija ni nič posebnega, a, kot bi rekli prijatelji novinarji, se v zakulisju vsaj dobro je. Ker manekenke živijo od zraka, ostane več hrane za nas. No, nič posebnega, le mehki sendviči in piškoti, a glede na to, da nikoli ne jemo in do hrane pridemo šele zvečer, je to pravi blagoslov.

Po Icebergu je tukaj Blumarine. V zakulisju si ogledam obleke; res čudna kolekcija. Že nekaj sezon mi je bolj všeč linija Blugirl, Blumarine je tokrat tako barvita in v disko slogu, da je preprosto ne razumem.

Sem tako utrujena, da že komaj gledam; 12-centimetrske pete mi vsekakor ne pomagajo. Peš tečemo do Versaceja, ki je 'blizu', a spet ne tako zelo, saj tovorimo približno 20 kilogramov televizijske opreme. Če želiš delati Versaceja, prideš približno tri ure prej ... da, tri ure čepenja, gledanja v zrak in utrujenosti, ki se stopnjuje. Na koncu se revija začne. Obleke so zelo luštne, manekenke pa tako namazane, kot bi pravkar vstale iz groba, čudaško. Sicer je kolekcija polna križev in je tovrstni make-up vsekakor v skladu z outfiti. V prvi vrsti sedi Anna Wintour, kot običajno si drznem vprašati za intervju, a me že njen varnostnik ustavi: »No interviews.« Of course, saj sem se le šalila ... hmmm, recimo. Anna de la Russo je veliko bolj prijazna in nasmejana, pravi, da je moda le zabava in sredstvo, da ne pade v depresijo. Tudi Carine Roitfeld se ne pusti motiti, je pa vsaj prijazna, pravi, da ne mara kamer ... kakorkoli že, tukaj je še veliko znanih obrazov, med drugim bloger Bryan Boy v svileni, kratki obleki, s kratkimi nogavicami in klobukom. To je še dober stajling, drugi so veliko bolj bizarni.

Končamo ob 20.00 in gremo v kitajsko restavracijo na žlikrofe. Glavobol je mimo, sem zadovoljna z dnevom; videla sem veliko lepega in opravila kar nekaj dobrih intervjujev. Jutri je nov dan. 

Preberite si še poročilo s pariškega tedna mode frizerja Mareta Filipiča iz salona Mare dresura frizure.