In Bog je ustvaril žensko: Scarlett Johansson

Pariz v dežju. Sonce in plohe, luže se bleščijo kot koktajl obleke. Tudi Scarlett Johansson pride na intervju v oblačnem vzdušju: resna, odločnega koraka, oči ji zakrivajo sončna očala. A ko se začneva pogovarjati, se njen obraz zjasni in zasije, oblačni del izgine. Dobiva se v Le Select, kavarni na Boulevard Montparnasse. Na Američanko v Parizu sem čakal za zunanjo mizo, a zunaj je precej hladno in vsem na očeh, zato me prosi, če se lahko presedeva v notranjost. Kje bi rad sedel? Kaj pa tam v ozadju? Ne, tam je pusto. Pri mizi za dva sleče siv vrečast plašč, pod katerim nosi kaki srajco Madewell, kavbojke J Brand in škornje iz semiša. Sončna očala zamenja z očali pravokotne oblike. Zdi se, da Scarlett dobro pozna Pariz, zlasti to kavarno. Seznanjena je z jedilnim listom, zgovorna z natakarji in domača s kavarniško mačko Mickeyjem, krzneno žogo, ki ob neprimernem času prekinja pogovor. Medtem ko prebira meni, si vzamem trenutek, da jo preučim. Svetle lase je spela v sproščen čop. Ali je namazana, ne opazim. V levem ušesu ima uhan z diamantom. Ima dve tetovaži, ki ju lahko vidim: sončni vzhod na notranji strani levi roke in zapestnico sreče iz črnila na desnem zapestju. Če pogledam še bolj pozorno, razberem napis: I♥NY. Lepa je, vitka, vendar na pravih mestih lepo zaobljena. Ima telo, ki je na zaslonih videti bogato in skoraj nedostojno, v živo pa je kompaktna in drobna. »Sem precej majhna,« pravi, »ljudje me ne opazijo takoj. Lahko tekam naokrog.« In res, zasebno ni bleščava in moteča, kot bi nedvomno bila, če bi tukaj sedela v popolni opravi za na rdečo preprogo. Njena pojava je pridušena, nevsiljiva. Nekaj minut se že sprašujem, ali bo to nekakšen preizkus. Scarlett je znana po diskretnosti. Ne bo nam razkrila, zakaj točno je v Parizu. Ko se bova spustila v zasebne stvari, nam lahko samo bog pomaga.

Toda, obrnilo se je tako, da sva sedela skoraj tri ure, srkala kavo in jedla – privoščila si je solato Niçoise in potem grizljala še moj krompirček, ki je prišel ob mojem sendviču (»Mmm! Je kot v McDonald'su, le boljši.«) – in se pogovarjala. Pogovarjala sva se o vsem mogočem: o globalizaciji, politiki prve vrste na tednu mode, besedilih Boba Dylana, o srce parajoči lepoti njenega rojstnega mesta, New Yorka, o nevarnostih prehranjevanja v neudobni obleki, o zmanjševanju priložnosti za družine srednjega sloja, o pomenu dobre posteljnine, o kateri govori tako razvneto kot o sprevrženih paparacih.

Ko se približam bolj občutljivi temi, delu njenega življenja, za katerega želi, da ostane zasebno, občasno obmolkne in previdno izbere besede, vendar ne daje občutka, da ji je neprijetno. Izstopila je iz težkega obdobja, v katerem se je poročila in nato ločila od igralca Ryana Reynoldsa ter pretrpela neprijetno epizodo, ko so bile njene intimne fotografije, namenjene Reynoldsu, ukradene in objavljene na internetu. »Bilo je noro,« pravi. »Imela sem težave znotraj družine in partnerskega odnosa in javno – vse naenkrat.« Omenim, da na zunaj deluje zelo razsodna. »Pravkar sem jokala pod tušem,« reče mrtvo hladno. »Ampak se držim. Bolj ali manj imam vse pod nadzorom.«

Večino leta 2012 se je videvala z Natom Naylorjem, oglaševalcem iz New Yorka. Ko sta se razšla, pa je začela hoditi s francoskim novinarjem Romainom Dauriacom. (Morda zdaj vemo, kaj počne v Parizu.) »Je s teboj lahko iti na zmenek? Verjetno je naporno biti z osebo, ki je slavna in jo vsi fotografirajo?« »Ja, to je verjetno pravi izziv. Ne mislim si, da lahko nekdo kar tako skoči v takšno zvezo in ne dobi nobenih prask ...« »Misliš, da se boš še kdaj poročila?« »Ne mislim na to. Morda, če bi imela otroke in bi bilo to njim pomembno.« »Je drugače, če si poročen?« »Ja. Ne vem. Poročila sem se, ko sem bila res zelo mlada in bilo je neverjetno romantično. Je drugače, a težko opišem z besedami.«

Na tej točki naju prekine Mickey, kavarniški maček. Zdi se, kot da mu je poslala signal, češ da sem zavil preblizu zasebnega ozemlja. Najbolj vsekakor uživa v lahkotnejših temah, na primer kaj je zanjo zabavna noč zunaj ... In sva se igrala igro vlog. »Zabavna noč zunaj? Kje, tukaj, v Parizu?« »Ne, v New Yorku. V petek zvečer.« »Šli bi na večerjo, mogoče še na predstavo.« »Intelektualno predstavo? Ta- kšno, ki sporoča, da si neverjetno pameten?« »Točno. Tako da imamo potem temo za pogovor. Lahko bi šel z nami. Bilo bi zabavno.«

»Hvala za povabilo, prav rad.« »Odlično. Potem bi šli nekam na večerjo ...« »Kam?« »Odvisno od tega, kaj bi gledali. Lahko bi šli na takose v La Esquino, to je kraj za zabavo. Tja greš, če želiš spoznati nove ljudi. Mala scena. Če bi nas bilo malo, pa bi šli v Joe Allen, na martini in ostrige.« »In potem?« »Dobro, ura je zdaj okoli pol enih zjutraj ... Rad bi še kam?« »Seveda! Tu sem le nekaj dni.« »V redu, v redu, saj vem, rekla sem, da te bom peljala ven. Uh, kakšen pritisk. Lahko bi šla na primer v potapljaški bar v East Villageu: miza za biljard, nekaj pijače, jukebox, druženje. Zdaj je že pol dveh, gremo domov?« »Ne, gremo dalje! Da vidimo, kaj se bo zgodilo.«

Težko je verjeti, tudi njej sami, da letos 28-letna Scarlett praznuje dve desetletji igralske kariere. Na nacionalni konvenciji demokratične stranke v Severni Karolini je septembra lani pred ogromnim občinstvom govorila o svojem otroštvu, da bi podprla predsedniško kampanjo Baracka Obame ter spodbudila mlade Američane k volitvam. S svojo zgodbo je ilustrirala nujno potrebo po javni dobrobiti. »Odraščala sem v New Yorku s štirimi brati in sestrami,« je dejala na govorniških stopnicah v oprijetem suknjiču čez T-majico z ameriško zastavo, »in oče nas je komaj preživljal. Vsako leto smo se selili in končno smo se ustalili v stanovanjskem kompleksu za družine z nižjimi dohodki. Hodili smo v javne šole in bili odvisni od javnega šolskega prevoza in kosila, tako kot večina mojih prijateljev. Nekaj prijateljev sem dobila, ko sem bila starejša, večino najbližjih pa poznam od takrat in veliko jih je še vedno odvisnih od socialne podpore.« Pojasni mi: »Mislim, da te življenje v New Yorku prisili biti prizemljen. Nisem posebej 'fensi'.« Je hči danskega arhitekta in židovskega dekleta iz Bronxa, zaradi te kombinacije je morda videti tako eksotično. Kot deklica je bila vedno dramatična. »Ne vem, zakaj, a vedno sem rada povzročala vihar.« Pri osmih je že stala na odru Off-Broadwaya ob Ethanu Hawku. Filmski prvenec je imela pri devetih, pri 13 je igrala z Robertom Redfordom v filmu Še- petalec konjem. Med odraščanjem je povprečno posnela dva filma na leto ... »In potem sem se vrnila v New York in zdrsnila nazaj v šolske klopi. Imela sem prijatelje, imela sem fanta, bila na maturantskem plesu.« Njena starša sta se ločila, ko je bila stara 13, družina se je veliko selila, vendar ni doživela nič travmatičnega. Uživala je v delu, v preživljanju časa z odraslimi, zabavala se je na snemanju, ko se je družila s svojo mamo.

Leta 2002, pri 18 letih, je posnela dva filma, ki sta jo proslavila kot prvo damo Hollywooda: Dekle z bisernim uhanom in Izgubljeno s prevodom. Kamera jo ljubi, a noben izmed filmov je ne prikazuje kot razuzdanko, kakršna je bila pozneje prikazana v medijih. Ironija je, da dekle, ki igra dve zadržani mladi ženski, postane globalni simbol seksa. »Povsem čudno,« pravi. »Menim, da vsaka ženska, ki je malo bolj zaobljena in za večerni dogodek obleče obleko, poudari svojo seksualnost. Takrat sem imela 18, 19 let, bila sem mlada ... Obline pa imamo v družini.« In svet nori zaradi njih. »Senzacija! Nova Marilyn,« pove s cinično dvignjeno obrvjo, saj ne čuti povezanosti z Monroe.

V Hollywoodu se je takrat zdelo, da vsi vedo, kaj storiti s pametno mlado žensko, ki je videti kot ležerno dekle v puloverju iz leta 1950, vendar s sodobno čutnostjo. »Neprijetno je,« pravi zdaj, »ker te popredalčkajo, in težko se mi je bilo izviti iz tega. Po eni strani sem to seveda izkoristila in cenila in bila srečna, da sem naredila nekaj čudovitih glamuroznih fotografij,« pravi o svojem delu kot model za različne blagovne znamke, kot je Dolce & Gabbana, »vendar sem bila premlada, da bi igrala ženo ali mamo, nisem pa bila več najstnica, tako da sem bila nekaj časa ujeta v tem neopredeljenem obdobju in prek medijev preveč seksualizirana. To je bilo res čudno obdobje.«

Ko boste to brali, bo na Broadwayu igrala Maggie Cat v Mački na vroči pločevinasti strehi Tennesseeja Williamsa, vlogo, povezano s slavno Elizabeth Taylor. Na filmskih zaslonih se pojavlja kot Janet Leigh v Hitchcocku ob Anthonyju Hopkinsu in Helen Mirren, ki igra njegovo vplivno ženo Almo. O prizoru s kopalniško zaveso pravi: »Nisem se veselila snemanja tega prizora, mislila sem, da bo peklensko, a na snemalni dan je bilo vse v redu.« Pred kratkim pa je Scarlett končala svoj lastni psiho film. Under the Skin je priredba romana Michela Faberja, britanskega režiserja Jonathana Glazerja (Sexy Beast, Birth), Scarlett pa v njem igra skrivnostno, tujo obliko življenja, ki pobira moške štoparje ... »To je res čudna zgodba, posneta na poseben način, s kamero, ki je bila ustvarjena za to,« pravi. »Če bo delovalo, in v mojih možganih deluje, bo film občinstvu omogočil popolnoma edinstven pogled na naša vsakdanja življenja.«

Kavarniški maček se pojavi še enkrat in pogovor se preseli na hišne ljubljenčke. Scarlett ima dva psa, čivavo Maggie in mešanca med čivavo in jazbečarjem Pancake. »Ali sta razvajena psa?« »Ne, všeč mi je, da sta skromna. Veš, eden od njiju je bil potepuški cucek. In zdaj živi razkošno življenje ... Ja, razmišljala sem, da bi o tem napisala otroško knjigo. O ulični psički, ki se ji življenje obrne na glavo – kar naenkrat postane hollywoodska psička.«

BESEDILO ALEX BILMES, FOTOGRAFIJA RANKIN, STILIRANJE ANNE-MARIE CURTIS
PREVEDLA IN PRIREDILA NINA PRETNAR

Scarlett krasi naslovnico aktualne številke Elle, ki je izšla 8. marca 2013.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču