Igor Samobor: »Lasje so prvo, kar opazim pri ženski.«

Dobiva se v sončnem dopoldnevu ob Ljubljanici, ko so ptiči s svojim ščebetanjem mesto že zdavnaj prebudili. Njegov miren glas se hipnotično preplete s hrupom, zalotim se, da mislim, da sem v teatru.

Uživate v živahni Ljubljani, kakršna je postala v zadnjih nekaj letih?

Všeč mi je, da je mesto zaživelo, da je polno ljudi in da je dobilo nekaj svetovljanskega pridiha, vsaj ožji center. Lep občutek je, ko se zvečer sprehodiš skozenj in slišiš tujce.

Včasih se težko kje usedeš, vas to moti?

Ne. Če greš poleti v Pariz, ne vidiš nobenega Parižana, ampak samo tujce, turiste. Sorodno situacijo imamo zdaj tukaj in mislim, da je to super. Sloveniji zelo manjka stik z mešano množico, to sta ta naša zaprtost in občutek ogroženosti, ki se ju šele osvobajamo, in od tega bodo največ imele bodoče generacije.

Še ena podobnost je: tudi v Ljubljani smo v začetku aprila imeli teden slovenske mode. Kakšen odnos imate do mode, glede na to, da ste vedno zelo urejeni?

Ne bom trdil, da za to zapravim veliko časa, prav tako pa mi ni vseeno. Urejenost je stvar vljudnosti do drugih ljudi. S slovensko modo največkrat pridem v stik v teatru, kjer nekateri oblikovalci tudi ustvarjajo. Zadnje čase sem veliko delal z Jeleno Proković, ki me fantastično obleče. Kar se tega tiče, se zelo dobro razumeva, obleka na odru je izjemno pomembna, saj gre za imidž vloge, za zunanjo podobo, ki je podaljšek notranjosti.

Podvig kita osupnil znanstvenike: “To je nenavadno celo za selitveno vrsto”

Kaj zunanjega najprej opazite pri ženski?

Priznam, da sem zelo staroveški človek, lasje so vedno tisto, kar najprej opazim, nato oči. Blagovne znamke so res na zadnjem mestu, a nimam nič proti njim.

Ste človek množične kulture, ste kdaj spremljali resničnostni šov?

Težko se izognem vplivu množične kulture, čeprav se po svoje trudim. Sem ter tja poškilim, kaj delajo v resničnostnih šovih, prvega, mislim, da je bil Bar, sem nekaj časa celo spremljal. Dovolj, da mi je postalo jasno to, kar se zdaj dogaja – da so ljudje popolnoma zaslepljeni s tem, kar vidijo na televiziji. Lažje je gledati nekoga, ki se bolj napreza kot ti in mu ne gre, nekoga, ki ni tako sposoben, obenem pa si sam sramežljiv in se s kavča varno posmehuješ drugim. Te vsebine so tako poceni približane ljudem, da lahko obsedijo v svojih naslanjačih, ne razmišljajo in preživijo življenje med gledanjem televizije, zaslužki ustvarjalcev pa so, ne pozabimo, zelo veliki.

Kako takšne stvari vplivajo na vas kot igralca?

Teater ni oaza miru, izpostavljen je drugim vplivom in iz njih tudi črpa. Karkoli greš gledat, je aktualno že zato, ker to ustvarjamo živi ljudje. Osebno poskušam vsebino igre vedno približati občinstvu, seveda s sredstvi, ki jih obvladam. Zame je bistveno, da ljudje, ki gledajo moj izdelek, razumejo, kaj jaz o tem mislim, da vidijo moj odnos do sveta, do vsega. Način igre je postal vedno bolj dokumentaren, resničen, to se je spremenilo, mislim, da v dobro vseh.

Se z leti spreminja način, kako se lotevate vloge?

Nekatere stvari gredo hitreje, večjih sprememb pa ni. Vedno gre za poglobljen študij in iskanja načina pripovedi.

Se za vlogo kdaj lotite podvigov, kot je ekstremno hujšanje in podobno?

Gre za zunanje stvari, ki jih pri vlogi opazi gledalec. Seveda se, za vlogo Tartuffa sem shujšal za 15 kilogramov, pa tega nisem obešal na velik zvon, to spada k vlogi in je tako pomembno kot vse drugo, kar narediš v svoji notranjosti. Sam se veliko poglabljam, berem, pripravljam ... to pa niso stvari, ki bi bile zanimive za naslovnice časopisov. In verjamem, da tudi v Hollywoodu ne gre samo za to, kdo se je zredil oziroma shujšal.

Pred kratkim smo vas gledali v vlogi psihoterapevta Romana. Tako igralci kot psihoterapevti raziskujete vzorce in človekovo notranjost, vendar gotovo drugače.

Njihova optika je nekaj povsem drugega. Kot igralec vstopaš v vlogo kot terapevt in se ne trudiš, da bi jo ozdravil, temveč spoznavaš mrežo njenih vzgibov, vzorcev, in prenašaš njen pomen do gledalca. Nekatere svoje vzorce spoznavam šele zdaj! To je igralčevo orodje, vsa njegova občutljivost izhaja iz tega, zato sam tega ne bi reševal na psihoterapiji. Če uredim vse to, izgubim svoje orodje in lahko igram samo še površinsko.

Ste razmišljali, zakaj se vam to dogaja šele zdaj?

Ne vem, mogoče so leta. (smeh) Tako pride, ne iščem razloga. Včasih pride trenutek, ki te spomni na to. Ravno sem režiral igro Vdovin zmenek, ki govori o ženskem trpljenju in življenju znotraj moškega sveta. Po koncu premiere sem se resno vprašal, zakaj sem se s tem ukvarjal, se spomnil, da sem že pred dvema letoma režiral predstavo, posvečeno ženski, in to je trenutek, ki sproži, da se prebudi nezavedno. Kdo ve, kam bi prišel, če bi res raziskoval. A če bi vedel, zakaj me ta tema zanima, dvomim, da bi o njej režiral. Mislim, da je prav v tem delu igralec lahko umetnik.

Kot vsi drugi – vsaj v odnosu do mame.

(v smehu) Ja, moral bi k prijatelju Gorazdu Mrevljetu, psihoterapevtu, da me 'popravi'. Z njim se velikokrat pogovarjam o raznih dilemah, ki jih imam kot igralec.

Ste bili v dvomih, preden ste v filmu 9:06 poljubili moškega?

Če vloga to potrebuje, s tem nimam težav. Če pa tega ne potrebuje in gre za ekshibicionizem, potem tega ne počnem. Nikoli. Vse stvari, ki so mejne, so zmeraj stvar interpretacije vloge. Zelo podobno je z goloto.

Vaša žena, Barbara Hieng Samobor, je direktorica MGL-ja. Bi lahko delali z njo?

Saj tako sva se pred 25 leti spoznala, ko je v Drami režirala predstavo. Zelo se spoštujeva in hrepeniva po tem, da bi spet delala skupaj, vendar ne vem, kako kmalu bo to mogoče.

Kako pa spremljate sinov študij na AGRFT-ju?

Predvsem opažam razlike ... Ko sem sam prišel na Akademijo s Ptuja, sem bil popolnoma neobremenjen, mojih staršev ni nihče poznal. Za najina otroka pa – tudi za hčer kaže, da bo krenila po podobni poti – je drugače, saj sva se oba z Barbaro v svojih poklicih dobro uveljavila, je neprimerno težje, da ne govorim o času, v katerem živimo. Vendar poudarjam, da toliko lepega, kot ti lahko da igralski poklic, če si uspešen, ne ponuja noben drug. Če nisi uspešen, pa si vse življenje nesrečen.

Ali vedno bolj uživate v njem?

Meni je ta hip lepo, ne vem, kaj bo čez deset let, mogoče bom imel pripombe o zdajšnjem obdobju, ampak to je osebnostna rast. Ne moreš se samo sekirati, zakaj si zgrešil neko križišče, moraš se tudi zavedati, da sicer ne bi bil na križišču, na katerem si zdaj.

Pripravila Katja Golob,
fotografija Mateja Jordović Potočnik