Na oder pride manekenka. Stoji čisto pri miru, oblečena je v dolgo, belo viktorijansko obleko s korzetom. Zapeta je do vratu. Strmi predse in mi čakamo. Tudi ona čaka. Potem se začne: vrat se zdrzne, šivi na korzetu popustijo, blago se razpre in ovije okoli njenega telesa, ramena se skrčijo. Obleka se začne dvigovati, dokler ne pride do višine kolen. Pred nami stoji popolnoma nekdo drug: oblačilo se je transformiralo iz viktorijanskega v koktajl obleko iz leta 1920. Trideset let mode v eni sami čudoviti obleki?
Pozdravljeni v svetu Husseina Chalayana! Ali vsaj v delčku njegovega sveta – na modni reviji kolekcije pomlad-poletje 2007, o kateri pravi: »Všeč mi je bila zamisel, da bi se znotraj ene obleke menjavala stoletja mode.« O zadnji prikazani časovno-modni metamorfozi, ko tančica, ki ovija manekenkino telo, izgine pod širok klobuk iz leta 1950 in pred občinstvom stoji le še golo telo, Hussein razlaga: »Ta je še najbolj povezana z idejo o koncu vseh časov; vračamo se h goloti, k telesu.« Za izdelavo 'motion' oblek je bilo potrebnih pet mesecev, pri projektu pa so sodelovali: hiša kristalov Swarowsky, oblikovalec Paul Topen in draguljar Florian Ladstaetter ter studio za animacijo 2D:3D.
Minilo je 14 let, odkar je Hussein Chalayan prvič izzval modni svet. Kolekcijo, ki jo je zasnoval za svojo diplomsko nalogo na Central Saint Martins, je – preden jo je pokazal na zaključni modni reviji – zakopal v zemljo. Hotel je opazovati njen razkroj. Nekateri so se smejali, modna veteranka, gospa Burstein, pa je za prestižno prodajalno South Molton Street store kupila celotno kolekcijo.
Ta čast je pred tem doletela le Johna Galliana. Chalayan, danes star 36, se ni nikoli oziral nazaj. Ves čas nas je zasipal z novimi idejami: oblačila iz helijevih balonov, papirnate obleke, ki jih je bilo mogoče poslati po pošti, kontroverzne yashmaks – v njih ste bili goli od popka navzdol; naredil je 'jumbo jet' obleko, ki je lahko razprostrla svoja krila, oblikoval je leseno klubsko mizico, ki se je lahko preoblikovala v krilo. Njegove modne revije so milijone let oddaljene od standardnih, bolj so podobne umetniškim instalacijam ali igri pantomime z nemimi manekenkami in živo glasbo. In težko je opisati bistvo kolekcije v samo 350 besedah, ki jih imaš na voljo za novico v reviji ali časopisu.
Chalayan je v sodelovanju z genskim antropologom želel ugotoviti, kako je njegova DNK povezana z njegovim rojstnim mestom, Nikozijo na Cipru. » Po mamini strani sem pobral najbolj običajne, evropske gene, moji predniki po očetovi strani pa so bili veliko bolj zanimivi, saj so bili vikinški.« In kako se ta dedni zapis manifestira v njegovih kreacijah? Havajsko navdahnjen vzorec, ki ga je uporabil, naj bi potegnil iz zgodovinskih dogodkov na Cipru, vendar v isti sapi priznava: »Navdihe za svoje kolekcije črpam iz vsepovsod. Zame je pomembno, da je oblačilo nosljivo – to me pri delu najbolj fascinira. Ljudje ne kupijo mojih oblek zato, ker poznajo njihovo konceptualno ozadje, ampak zato, ker so v njih videti dobro, ker so jim všeč kroji; pomembno jim je, da se v njih dobro počutijo.«
Zakaj se je odločil za poklic modnega oblikovalca? »Človekovo telo je moja strast, obseden sem z njim že od mladih let. Telo je zame kot malo vesolje in večina mojega dela se ukvarja z novimi predlogi, kako nanj gledati.« Hussein Chalayan je svojevrstni oblikovalec. Če pomislite na Armanija ali Matthewa Williamsona, potem se pred vami zvrstijo podobe luksuza, zvezdniškega sijaja in prestiža, Chalayan pa ostaja v tem smislu rahlo neopažen, kar mu tudi ustreza.
Njegov revolucionarni dizajn, umetniška navdahnjenost in obrtniški pristop so tisti, ki premikajo meje današnje mode v smeri proti novim odkritjem. Angleži ga bolj težko sprejemajo, njegove kolekcije ponavadi označujejo kot 'intelektualne' in 'pretenciozne'. Zato se veliko bolj domače počuti v Parizu – tam se vsako leto tudi predstavlja na tednu mode – v družbi Martina Margiela in Comme des Garćons. »Angleži so glede vsega tako cinični. London s svojim liberalnim vzdušjem mi je sicer dal dobro podlago za razvoj, vendar sem začutil tudi njegovo ozko in posmehljivo razumevanje mode. Morda zato London lahko rodi veliko talentov, vendar jim ne more dati zavetja, « razmišlja Chalayan, saj je skoraj celotna njegova generacija odšla z londonskega tedna mode.
Je tudi velik kritik modne scene. Ko je leta 2000 že drugič prejel nagrado British Fashion Awards za oblikovalca leta, ni mogel skriti razočaranja nad tem, kako se mediji raje ukvarjajo z zvezdnicami na modnih revijah kot z oblikovalci. Kritika je letela na medije, ki so na veliko pisali o modnem šovu Marie Grachvogel, kjer se je kot model sprehodila Victoria Beckham. Tisti teden se v časopisih ni pojavilo nobeno drugo oblikovalsko ime. »Žalostno je, da se toliko prostora v medijih namenja zvezdam, saj bi lahko poročali tudi o oblikovalcih, ki zares delajo in se trudijo za svoje kolekcije do zadnje moči. Navsezadnje je to teden mode, in ne teden zvezd.«
Poleg mode ga zanima tudi film. Posnel je že pet filmov, v Absent Presence iz leta 2005 je igrala Tilda Swinton, prikazan pa je bil na Beneškem bienalu. V ožjem modnem svetu ga označujejo kot oblikovalca oblikovalcev, nad njim se navdušujejo številni mainstreamovci: Nicholas Ghesqui? re (Balenciaga), Alber Elbaz (YSL, Krizia, Lanvin) in Tom Ford, če naštejemo le tri.
Njegove kreacije lahko kupite na več kot 250 prodajnih mestih, njegov namen pa je še razširiti ponudbo z dodatki, dišavami in lastnimi trgovinami. In kako vidi prihodnost mode? »Moda se bo obnovila s pomočjo tehnologije, novih vlaken, novega načina proizvodnje oblačil. Brez tveganja ni sprememb. Poglejte Courr? gesa in Cardina, oba sta bila v svojem času prava čudaka, danes pa sta vir navdihov za mnoge oblikovalce.«
Torej je Chalayan novi Courr? ges? Ali bomo čez 40 let v knjigah gledali njegove kreacije? »Prepričan sem o tem, « pravi in prav ima. Aplavz za oblikovalca oblikovalcev!
http://www.showstudio.com/projects/readings/interview/
