V 'besedni objektiv' smo ujeli priznano fotografinjo, ki pravi, da je bila fotografija od nekdaj edina logična smer. In naj dodamo, da je v njej presneto dobra. O čem še je tekla beseda?
Trenutno veliko delate v tujini, obenem pa tudi pri nas. Bi lahko rekli, da zadnje čase živite iz kovčka?
Ja, prav gotovo. Sicer sem nastanjena v Sloveniji, ampak ne vem, če bi lahko rekla, da sem veliko tukaj. Letos se še ni zgodilo, da bi bila več kot tri tedne skupaj doma.
Radi fotografirate ljudi, ki jih začutite in se lahko z njimi povežete. Kakšne osebnosti vas premaknejo – pred objektivom in za njim?
Najbolj me navdihne to, da je vsak izmed nas povsem unikaten in da smo po svoje res čudni, kot nekakšna vesoljska bitja. Sem dokaj družaben človek, razen tu in tam, ko mi paše biti doma, ampak nasploh se mi zgodi nekakšna magija okoli ljudi. To seveda ne pomeni, da sem navdušena nad vsemi posamezniki na tem svetu, je pa super imeti takšen medij, s katerim lahko to magijo tudi ujameš. Čedalje bolj vidim pomen v tem, da lahko preslikaš nekoga na določen zapis na računalniku. Človeka ujameš s fotografijo in čeprav misliš, da ga poznaš, ga v resnici ne, in vsakič je nekaj novega, kar lahko spoznavaš. In to je tisti zanimivi element fotografiranja.
Že pri šestih letih ste imeli v roki fotoaparat. Kakšni so bili motivi vaših prvih fotografij?
Moj oče je tehničen tip človeka in vedno mi je kupoval določene tehnične stvari, prav tako pa je tudi sam rad fotografiral. Ko sem dobila svoj prvi fotoaparat, sem na vseh družinskih srečanjih slikala veliko portretov s flešem. Mami me je zadnjič med izletom v Benetke spomnila, da sem na enem izmed naših prejšnjih izletov tja, v tem lepem mestu, slikala samo smeti v vodi. Pripomnila je, da sem bila "že takrat malo čudna". (smeh) Očitno sem imela že kot osemletni otrok drugačen pogled, ki ga odkrivamo zdaj za nazaj, takrat je bilo to nenavadno. Ves čas sem fotografirala, sploh ni bilo druge možnosti, kaj bi bila po poklicu. Na računalniku nisem imela nobene igre, le Photoshop. So me pa starši res podpirali v tem, kar vem, da ni samoumevno.
Pri 14 letih pa ste že fotografirali poroko, kajne?
Ja, jih pa sicer ne fotografiram. Kakšni nori ljudje, da so mi zaupali tako veliko stvar, kajne? (smeh) Mislila sem, da sem največji profesionalec na svetu, tudi tako sem se obnašala. Ta par me je dejansko najel, bila sem plačana za to. Bilo mi je super delati in nisem želela, da ljudje vidijo, da nimam avta, ko je prišla mama pome, zato sem jo prosila, da parkira za ovinkom. (smeh) Nerodno mi je bilo, želela sem delovati profesionalno in resno, prišla sem res oddelati svojo nalogo. (smeh)
Urša s svojo nadvse prikupno psičko Gino.
Fotografija je trenutek, ujet v času, in najboljše orodje, da ga vsaj približno podoživimo. Bi za kak trenutek v življenju želeli, da bi bil ovekovečen na fotografiji, pa ni?
Zasebno življenje veliko fotografiram, a ne profesionalno. Včasih ga ne, ampak se mi zdi to tudi prav, ker je lahko to včasih tudi lažen spomin, saj gre za le en trenutek, ki morda ne prikazuje realne slike. Za nekatere spomine in sončne zahode je mogoče dobro, da ostanejo le v možganih in glavi.
Živite zelo polno življenje in imate širok krog ljudi širom sveta zaradi svojega poklica ...
Res je, ta poklic ti nudi ogromno določenih možnosti, seveda pa je to odvisno tudi od tega, kam se usmeriš in kakšen človek si. Verjetno lahko imaš že kot pravnik poln poklic, če si ga tako narediš, je pa tukaj še malce bolj potencirano delati in se pri tem zabavati, če si to tako vzameš. (smeh)
Kakšni trenutki so ujeti na vaših osebnih polaroidih?
Gotovo posnamem do sto polaroidov na teden, če imam zabavo, pa tudi na dan. Celotno stanovanje imam polepljeno s polaroidi. Imam pravilo, da vsakega, ki pride prvič k meni domov, fotografiram s polaroidom in fotografijo nato nalepim na vrata. Imam že ogromno zbirko ljudi, ki so bili pri meni doma. (smeh) Vsak si izbere svoj kotiček v stanovanju za set, to pa počnem že nekaj let. Naredim tudi nekaj fotografij meni ljubših projektov in jih imam polepljene po stanovanju. Tega imam cele škatle. Ogromno žurov je bilo in posledično 'hudih' polaroidov. Na njih je torej veliko dogajanja, ogromno moje psičke Gine v vseh oblikah, mojega dnevnega življenja in izletov. Velikokrat potem pogledam te fotke na steni in ljudi.
Pred njenim objektivom se pogosto znajdejo vrhunski glasbeni ustvarjalci. Na setu s priljubljeno skupino MRFY in ekipo.
Drži se vas sloves, da je z vami prijetno in zabavno delati.
Nikoli nisem razumela te čudne hierarhije, egotripov in vsega tega. Težko je zase govoriti, ampak vesela sem, da to slišim. Mislim, da gre za 50 % tvojega dela in 50 % tvojega odnosa. Ena stvar, ki je res ne prenesem, je to, da je nekdo nesramen do svoje ekipe, če govorimo o samem fotkanju ali pa nasploh do kogarkoli. Vsi na setu so enako pomembni, vsi so zaslužni za isti rezultat in vedno poudarjam, da ekipa naredi fotko. Ja, jaz jo pritisnem, kot fotograf poganjaš to silo, vendar nisi sam in zaradi vseh teh izjemnih ljudi okoli sebe, lahko imaš ta rezultat in to moraš spoštovati. To je prva stvar, ki je noro pomembna.
Ali se kdaj zgodi, da ljudje lažje sprejmejo svoje nesigurnosti po tem, ko stopijo pred vaš objektiv, saj uvidijo, da jih prav te delajo posebne?
Problem selfijev je na primer, da smo vsi navajeni le enega kota svojega obraza. Nasploh je tako, da obstajajo ljudje, ki so bolj samozavestni ter tisti, ki so manj. In res je, določenih stvari, ki jih ljudje opazijo kot nekaj negativnega na sebi, jih ti sploh ne oz. lahko to vidiš kot zelo lepo stvar. Sicer banaliziram, ampak nek večji nos je lahko meni fotogeničen, ker nudi hude sence, medtem ko nekomu predstavlja stisko, da se ta na fotografiji vidi. Pogosto je tako, da gremo na snemanju čez te stvari, jaz povem svoje mnenje in ljudje nato vidijo, da sami le niso navajeni tega, vendar to sprejmejo. Potem večkrat prejmem sporočilo, kot je “vau, čisto nek drug zorni kot sebe sem odkril, hudo”. Nekateri pa tudi povedo, da ne bodo šli do te točke in v to ne drezam, to skrijemo in mi je jasno. Meni je vsak človek fotogeničen, odvisno le pod kakšnimi pogoji. Sama se ne poistovetim s tem, kar se smatra kot lepota, tudi lepota grdega obstaja, tudi neestetskost je lahko estetska. Komercialno lepoto lahko hitro definiramo, kaj je lepega drugače, pa je subjektivno.
Kakšna glasba se predvaja na vaših fotoseansah?
Vedno vprašam modela, ki je tisti dan pred kamero, kaj bi rad poslušal/a. Glasba se prilagaja tudi vzdušju snemanja, ki ga želimo ujeti na fotografijah. Je pa Magnifico izvajalec, ki se vedno predvaja. Tri pesmi na vsakem snemanju so zagotovo njegove. (smeh)
Vaša babica Hilda je izjemno pomemben človek v vašem življenju, redno pa jo ujamete tudi pred svoj objektiv. Vajin odnos se zdi bolj prijateljski kot običajen odnos med babico in vnukinjo?
Še vedno je tudi tradicionalen, ker je ljubeč in družinski, ampak jaz jo vsak dan pokličem, ne ona mene, jaz njo. (smeh) Vse ji povem in ona ve vse o mojem življenju. Moja babi je moj največji zaklad v življenju in z njo tako rada preživljam čas, ker mi je super, ne zato, ker moram. Je oseba, ki gre vedno prva plesati, zdaj sicer ne more več, ampak je odprta, kadi in pravi, da se enkrat živi, v smislu “klinc gleda”. Veliko se učim od nje.
Z babico Hildo tvorita odličen tandem.
S projektom Super Hilda ste izpostavili starost kot nekaj lepega in vrednega pozornosti. Pravite, da so starostniki tudi med najbolj iskrenimi modeli. Se je babica spremenila tekom projekta?
Ja, zelo. Ljudje mislijo, da ko greš v pokoj, malce urediš vrt in se nato posloviš. V njih je ogromno življenja in vse lahko počnejo enako kot mi, le malce počasneje, malce bolj ovirano, sicer pa identično in mora življenje potekati naprej. Ona je takrat dobila ogromno pozornosti, to je bilo noro, ljudje so jo ustavljali na ulici, se slikali z njo in to ji je bilo všeč. Sicer ves čas nerga, kot da ji to nič ne pomeni, vendar ima po drugi strani vse revije spravljene doma in si beleži, kje je bila. Ko gre v bolnišnico na preiskave, vedno nese zraven svojo zloženko iz razstave in jo vsem pokaže ter jih pogosto vpraša, ali so jo videli, jim pokaže kakšen nov članek ... Res je bilo ogromno odziva, na kupe pisem imam doma. Fotografije so v resnici zame, moj spomin na babi. Najprej tega sploh nisem želela kazati javnosti, vendar sem si potem premislila, ko sem videla, da si ona to želi. Povabila je celo svoje prijatelje na razstavo in prerasla je v tako javno slovensko stvar, super. (nasmeh)
Hilda je pred Uršinim objektivom že domača.
Vaš urnik se bohoti od obveznosti. Ko smo bili na snemanju za Elle, ste ekipi že na začetku dejali »No stress.«. Celoten dan je nato potekal na tej noti. Pristopate danes bolj umirjeno h kopici dela?
To je še vedno moj hobi, seveda je tudi moj poklic, ampak ga ne jemljem tako, živim v nekem pravljičnem svetu. Snemanja imam skoraj vsak dan in če pridem na raven, da bom imela veliko glavo zaradi vsega, to ne bo dobro. Zgodi se, da sem kdaj pod stresom, ampak v sekundi, ko naredim prvo fotko, to izgine. Včasih imaš tremo, ampak v večini primerov ne. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo ta kvazi pomp. Konec koncev gremo delati fotko, kaj pa lahko gre teoretično tako zelo narobe, in tudi če gre kaj slučajno narobe, to ni življenjsko pomembno. Z leti sem se naučila, da se sprostim, tudi če nekdo zelo forsira stvar, ga sprostim in rečem »Bomo že naredili.«. Ljudje delajo pomp iz tebe, ampak sam nisi robot in ne moreš vsake kampanje narediti enako, kar je še dobro. Ljudi okoli sebe navajam, da so mirni tudi, če kaj ne gre po načrtu. Če začnem jaz paničariti, lahko spravim v stres celotno ekipo.
Kam so usmerjene vaše misli za prihodnost?
Obeta se veliko lepih stvari, predvsem tujina. Slovenija je krasna, prepričana sem, da imamo tu najlepše življenje, in rada bi še vedno ostala z eno nogo tu, ker je to najlepši mehurček. Tukaj je tudi moj krog ljudi, a s stališča dela ni tako obetavno, zato sem zelo osredotočena na tujino in vse tamkajšnje odlične projekte. Nimam pa zastavljenih ciljev, kjer bi rekla "O, zdaj pa moram biti na naslovnici tega in tega in potem bom pomirjena". Zaganjajo se super projekti, veliko stvari, ki sem jih naredila lani, bo prišlo ven, in vesela sem, da se vse razvija na lep način. Ni pretirano velikih skokov, kar je super, morda to drugi drugače vidijo, ampak meni se zdi, da gre lepo polagoma.
Uršino delo bomo z veseljem spremljali še naprej, sami pa ji lahko sledite na njenem Instagramu in obiščete njeno spletno stran!
Pripravila Ajda Gregorc
Fotografije osebni arhiv Urše Premik
Preberite še: Z rdeče preproge Elle Style Awards 2022: Oglejte si glamurozne videze nagrajencev in gostov
Priporočamo tudi: Tukaj je nova ELLE! Dekleta z uredništva tokrat brskamo po skritih zakladih naše nostalgije in iščemo svoj zen
Novo na Metroplay: “Peti v maternem jeziku mi je v izziv” | MAJA KEUC, ELLE GLASBA 2024