Božanska gospodična o svojih strahovih, odnosu do oblačenja, novi vlogi v filmu Lucky You in želji po padcu.
Drew je zanimiva kombinacija sproščenosti in nevrotičnosti. V restavraciji losangeleškega letališča razlaga o svojih nedavnih in, kot se zdi, ponavljajočih se napadih panike. »Vsi zdravniki mi zatrjujejo, da stvar ni resna, « pravi Drew, »ampak kako naj jim verjamem, ko se mi hlastanje za zrakom, omotičnost, vročica, ki me obliva, in občutek, da gledam smrti v oči, zdijo še kako resnični? «
»Neki specialist mi je predlagal dnevno jemanje tablet, « razlaga, »ampak tega nočem, saj ne želim zatirati čustev. Ne maram tablet. Videla sem sicer, da so pomagale mojemu očetu – jemal je antidepresive in se iz popolnega blazneža spremenil v zmernega blazneža, kar je bil velik napredek–, zato verjamem v te stvari, ampak . . «
Drewina mati Jaid ni bila ravno tipična mati – ljubše od pletenja puloverjev ji je bilo ljubimkanje po nočnih klubih z malo Drew ob strani kot spremljajočo maskoto. »Moja mati se je oblačila precej izzivalno, in to me je šokiralo, « pravi Drew, ko razmišlja o vplivu matere na njeno življenje. »Vedno sem mislila, da morajo mame nositi pletene jope in čevlje brez pet, ona pa je nosila usnjene zapestnice in mini krila. Verjetno se zaradi tega danes oblačim nekoliko bolj konzervativno.«
Ko govori o svojem fantu, Fabriziu Morettiju, bobnarju skupine The Strokes, pravi, da sta kot dve petardi, ki streljata vsaka v svojo smer. Iz njene usnjene torbe kuka vijoličast medvedek – darilo pariškega hotela. »Zelo ga imam rada, « pravi, v mislih pa ima igračo. »Očitno sem še vedno majhno dekle. Kot otrok sem sedela pred pralnim strojem, gledala, kako mojo najljubšo odejo premetava sem ter tja, in pri tem neizmerno jokala.« (Morda prav zaradi te travme v njeni postelji ležijo Fabriziove umazane majice. »Njihov vonj me osrečuje.«)
»Drew me je očarala z nedolžnostjo in prizemljenostjo, « pravi Curtis Hanson, režiser njenega najnovejšega filma Lucky You, v katerem upodablja Billie Offer, pevko, ki v hotelskih salonih Las Vegasa išče nov začetek. »Film pripoveduje o premagovanju strahu in s tem ima Drew veliko izkušenj, saj so ji vse življenje dopovedovali, da ne zna peti, « pravi Hanson. »Mislim, da mora prav zato zdaj zapeti na filmskem platnu. Ne zato, da bi dokazala, da je odlična pevka, temveč zato, da premaga lasten strah.«
»Ko smo jo prvič videli igrati v filmu E. T., je bila kot odrasel otrok, zdaj, ko je odrasla, pa je v njej še vedno nekaj otroške nedolžnosti, in to je tisto, zaradi česar je tako privlačna in prikupna, « pravi Hanson. Vendar je svoje čare dolgo skrivala v ohlapnih športnih oblačilih – kot bi hotela zadušiti svojo veličastno postavo. Tudi na premierah in uradnih sprejemih se je pojavljala v vrečastih hlačah.
Potem pa – ta-da! – Drew Barrymore v prvi vrsti Diorjeve modne revije v Parizu v zapeljivi črni obleki v slogu Ave Gardner. Pravi, da se, odkar je začela telovaditi in je izgubila deset kilogramov, počuti veliko bolj samozavestno in drzno. »Pred dvema, tremi leti si kaj takšnega ne bi upala obleči.« A razkošne obleke so še vedno rezervirane samo za javnost. »V resničnem življenju še vedno prisegam na džins in majice s kratkimi rokavi. Ne morem nositi nečesa, v čemer se ne počutim dobro, in biti nekaj, kar nisem. S Fabbyjem imava nekaj prijateljev, ki živijo na takšen način, in vsakič ko jih srečava, pomisliva, kako srečna sva, da živiva običajno življenje. Običajno življenje je tako čudovito.«
Seveda je ob tako slavnih prednikih običajnost precej relativen pojem. »Zvezdništvo je podedovala po očetu Johnu Barrymoru, « pravi Hanson, »vendar se od njega razlikuje po ambicioznosti, vztrajnosti in močnem značaju, kar se ji bo obrestovalo na dolgi rok. Čeprav je vesela vsakega uspeha, pa Drew še zdaleč ni zadovoljna. »Še vedno se mi zdi, da se moram dokazati, « pravi. »Moje najbolj pereče vprašanje je: Koliko sem še sposobna narediti? «
Trenutno je zaposlena s pripravami na snemanje filma, v katerem bo upodobila Edie, čudaško sestrično Jackie Kennedy. Filmu napovedujejo velik uspeh, ki bo na njeno igralsko kariero posul še nekaj zlatega prahu. »Največ, kar lahko storim, je, da o tem ne govorim in samo opravim svoje delo. Te vloge me je namreč strah, « pravi Drew. »In tega si želim. Hočem, da me je strah. Resnično si želim početi nekaj, kar mislim, da mi bo spodletelo. Zgoreti v ognju kot lovski pilot, uničiti vse, biti navadna zguba. Hočem se zlomiti in sto štirideset kilometrov na uro drveti naravnost v betonsko ograjo. Tega si želim.«
Fotografije Mark Selinger in Gilles Bensimon
