Dr. Karin Cvetko Vah: "Na neki točki sem začutila, da bi lahko pisala"

Dr. Karin Cvetko Vah, avtorica knjig Razmerja v ogledalu in Opravičilo človeka, je izredna profesorica na Fakulteti za matematiko in fiziko. Na videz zelo različni karieri, matematika, ki je stroga in realna, ter literarna, ki se ukvarja s čustvi in odnosi, se v resnici dopolnjujeta in od nje terjata domišljijo. Matematiko in pisanje držiš v glavi, česar se ne znebiš in je vedno s tabo.

Dr. Karin Cvetko Vah - Foto: Primož Predalič

Na prvo žogo je literatura na nasprotni strani matematike, po drugi strani pa se dopolnjujeta.

Dopolnjujeta se v tem smislu, da je matematika strogo realna, medtem ko se v literaturi lahko ukvarjaš tudi s čustvi, odnosi, s svojim notranjim svetom.

Potem imate srečo, da lahko tudi pišete. Skozi zgodbe raziskujete, iščete odgovore?

Verjetno. Želim se nečemu približati, doumeti neki odnos. To najlažje razumem, če se poglobim oziroma naredim literarni zaplet in se približam, recimo, osebi, da vidim, kaj se ji dogaja v določenem odnosu.

Iščete bistvo s številkami in besedami?

Ja, pravzaprav se mu poskušam približati.

Lahko rečete, da imate dve karieri?

Prva v nekem smislu nikoli ni bila realizirana, ker imam na univerzi profesorski naziv, ampak zato, da je moja mama lahko ponosna name.

Je tudi za matematiko potreben talent?

Je potreben, nekateri ga imajo več, drugi manj. V resnici je podobno kot pri glasbi, s tem, da se nam pri glasbi ne zdi, da ni fer, če ima nekdo glasbo dve ali tri, ker nima posluha, pri matematiki se nam pa ne zdi, da je kaj narobe, če ima nekdo enko ali dvojko, ker nima talenta. Gotovo se ni vsakomur enako lahko učiti.

Mar za pisanje ne velja nekaj podobnega?

Verjetno. Pri vseh teh stvareh te nekaj žene, kar je verjetno povezano s talentom.

Zakaj ste se ob matematiki usedli in začeli pisati knjigo?

Želja po pisanju je bila v meni od nekdaj, prej kot po matematiki. Potem sem v določenem obdobju pisanje odrinila, prav tako je matematika v določenem trenutku zahtevala veliko energije, vsega, tudi ustvarjalne energije, pisanje se mi je zdelo kot nekaj, kar bi počela, pa nikoli ne bom. Na neki točki sem začutila, da bi lahko pisala.

 Je za matematiko tudi potrebna domišljija?

Menim, da ja. Da delaš raziskovalno, potrebuješ domišljijo in intuicijo, da sploh pomisliš, kaj bi lahko bilo res. Da sploh prideš do ideje, kaj želiš dokazovati.

Je po vašem prav, da imajo močnejši na kateremkoli področju spoštljiv odnos do šibkejših?

Spoštljiv vsekakor, pokroviteljski pa ne. Šibkejši ne potrebuje miloščine, temveč da ga sprejemamo kot enakovrednega in da se mu omogoči izhodišče, iz katerega se lahko realizira, da poskrbi zase in svojo družino.

Od kod vam potreba po opravičevanju, ki je vsebina vaše druge knjige Opravičilo človeka?

Nekdo lahko ima zelo dober materialni položaj, a slabe odnose v družini in je nekako na slabšem kot nekdo, ki je materialno slabši, ima pa podporo v družini. Če izhajam iz sebe in okolja, v katerem sem bila rojena, po drugi strani pa nekoga, ki je rojen materi, okuženi z aidsom v podsaharski Afriki, tudi sam okužen, se ta težko realizira, nima enakih možnosti.

Opravičujem se ravno zato, ker se mi zdi, da so izhodiščne razlike med ljudmi prevelike. Ne gre za to, da želim, da smo popolnoma enaki, ampak vsaj v izhodišču, ker je teh razlik preveč. Tudi tisti, ki so rojeni v slabih razmerah, to niso le zato, ker je takšna usoda, smola ali ker so leni, ampak ker smo velikokrat na boljšem na njihov račun.

Ne gre za neodvisne situacije, naključje. Zahodna Evropa je bogata, ker je izkoriščala. V resnici bi s te plati morala biti nekakšna slaba vest. Ne v smislu, da se zaradi tega sekiraš, temveč da čutiš odgovornost in šibkejšim prideš naproti, se zavedaš, da smo jih izropali in niso lenuhi.

Osebno imate gotovo zanimiv kapital glede na to, da ste po izobrazbi doktorica matematike. Kako doživljate matematiko?

Veliko dela je in gre počasi. Praskaš po plasteh, da prideš do plasti, ki je spodaj, kjer je še in še plasti. Za vsak odkrit košček je potrebno zelo veliko dela, ker sicer matematike ne moreš razumeti. Mora ti pa tudi biti všeč. Ne poznam nikogar, ki mu matematika ne bi bila všeč in bi se lahko z njo ukvarjal osem ur na dan. V mojem primeru gre tudi za pedagoško delo, in ne le za raziskovalno.

Kaj vam matematika ponuja?

Do neke mere to, da imam konkretna matematična vprašanja in je potem nekakšen izziv dobiti odgovor na to, ali gre dejansko za neko odkrivanje novega oziroma nečesa, kar se zdi, da obstaja, ampak še ni bilo odkrito. Ne nečesa, kar si na novo izmisliš, ampak odkriješ v osnovnem pomenu besede. Če se ukvarjaš z logiko, tam lahko raziskuješ osnovni pojem resnice, kaj sploh je resnica, kaj pomeni, kar je z vsem povezano. Lahko je zelo življenjsko ali filozofsko, v končni fazi lahko gre za razumevanje življenja. Osebno se ukvarjam z algebro, ki je do neke mere blizu logiki.

Gre pri matematiki tudi za nekakšne odnose med števili, pravili?

Tudi, pri algebri imaš strukture, simbole, odnose relacije, ki veljajo med njimi in jih tudi proučuješ. Kaj še velja, kaj od tod sledi. To so glavna vprašanja, ki se vedno pojavljajo v katerikoli konkretni situaciji.

Niste pa neobčutljivi niti za medčloveške odnose, o čemer priča vaš prvenec Razmerja v ogledalu.

Odnosi med ljudmi, kakšni smo, kako se obnašamo v odnosu do drugega, me prav tako zanimajo, ker navsezadnje se obnašam glede na to, s kom sem. V teh odnosih spoznamo tega drugega, kakor tudi sebe, in to mi je zanimivo.

Zaradi pisanja še bolj brskate po sebi?

Brskaš po sebi, okrog sebe, kaj bi bilo, če bi bilo. Ko pišeš knjigo, moraš v resnici narediti strukturo, ki je toliko zanimiva in hkrati dinamična, po eni strani trdna, po drugi strani dinamična, da lahko skozi njo pelješ zgodbo, ki je zanimiva in se obenem v njej nekatere stvari zgodijo, da je knjiga na koncu prepričljiva.

Koliko je matematika življenjska?

Mogoče je bolj življenjska v filozofskem pomenu kot v vsakodnevnem. Pa tudi v vsakodnevnem življenju, recimo, banalno seštevanje vrednosti kupljenega na blagajni, kar je trivialna matematika, ki je zame manj zanimiva. Je pa matematika. To je tista matematika, ki je ne moreš imenovati, da je lepa, je pa funkcionalna. Pri matematiki mi je lep tisti del, kjer se več ne računa, kjer ni števil.

Zanimivo je slišati, da je matematika lepa.

To lahko reče le matematik.

Napisala: Suzana Golubov za revijo Story

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri