Ko gre za zapeljiv videz, so oblačila Domenica Dolceja in Stefana Gabbane prva izbira žensk ...
Sedež modne hiše Dolce & Gabbana v Milanu po zunanjosti spominja na vesoljsko ladjo, v notranjosti pa se prepletajo baročne tapete in pop art ter preproge krpanke in sedežno pohištvo iz žameta.
Takšna pisana kombinacija slogov je značilna za svet oblikovalcev, ki sta pred skoraj 30 leti z dvema milijonoma lir začela kariero. Iz tega se je nato razvil cel kozmos: Dolce & Gabbana ne prodajata le oblačil, temveč tudi življenjski nazor. Pri njuni novi kampanji sta prvič do zdaj sama poskrbela tudi za fotografije. S Stefanom Gabbano smo se pogovarjali o posebnostih njunega sodelovanja in skrivnosti ženske seksualne privlačnosti.
Do zdaj sta za svoje oglaševalske kampanje najemala fotografe svetovnega slovesa, kot sta Steven Klein in Helmut Newton. Zakaj sta se tokrat odločila, da bosta za fotografije poskrbela kar sama?
Ker je bilo vedno zelo naporno pojasnjevati fotografom, kaj želiva in kaj čutiva. Vizija kampanje se namreč porodi v najinih glavah, najini domišljiji. Zakaj bi se najino delo torej interpretiralo skozi oči nekoga drugega? Sama najbolje veva, kakšne morajo biti fotografije.
Pod fotografije se torej podpisuje Domenico Dolce?
Da, jaz pa sem prevzel vlogo kreativnega direktorja. Glede na to, da smo kampanjo snemali na Siciliji, Domenicovem priljubljenem otoku, kjer je bil rojen in je preživljal mladost, ni čudno, da je želel prevzeti vajeti v svoje roke. Identiteta in tradicija Sicilije sta služili kot navdih za kolekcijo in kampanjo sva posnela z modeli, ki sva jih poiskala v barih in restavracijah ter na ulicah Sicilije.
In kdo bi lahko bolje poznal in čutil to kulturo kot Domenico Dolce? Kljub temu pa ga je bilo na začetku malo strah, saj še nikoli prej ni fotografiral žensk. Rekel sem mu, da sploh ne vidim nobene težave – če fotografije ne bodo dobre, jih bova zmetala v koš in naredila nove.
Domenico nam je zaupal, da pri fotografijah ni uporabljal filtra, da so odsev realnosti ...
To, kar lahko vidite na fotografijah, je najin svet. Naj gre za obleko, film ali fotografijo, želim si, da bi bil najin slog prepoznaven še dolgo po najini smrti. Tudi zato počneva takšne stvari – da bi ljudje razumeli najin pogled na življenje. To niso modne fotografije, temveč slike, ki so odsev najinega življenja, najine ljubezni do mladih žensk, starejših žensk, zrelih moških in mladeničev, veselja, dramatičnosti in strasti.
Moda vedno bolj prehaja v sfero umetnosti, pri vama pa se zdi, da se vama ni treba več dokazovati in da se vračata v nasprotno smer – k vajinim začetkom.
Res je. V vseh teh letih sva veliko odkrivala – nekaj časa je bila v ospredju seksualnost, nato plastika, zdaj sva prišla do točke, ko sva si rekla, da sva preizkusila že veliko restavracij, vendar nama je najljubša sicilijanska.
Prav s to sicilijansko čutnostjo sta izoblikovala podobo italijanske ženske. Na vajini zadnji modni reviji smo lahko ponovno občudovali lepe modele v značilnih ženstvenih oblačilih, nato pa je prišla na brv Laetitia Casta v smokingu in s svojo zapeljivo podobo pritegnila vso pozornost. V čem je torej skrivnost zapeljevanja?
Seksualna privlačnost se skriva v osebnosti. Veliko lepih žensk je na svetu, vendar imajo le redke takšno karizmo kot Laetitia. Ženske obline so sicer privlačne že same po sebi, a pri privlačnosti gre za fascinacijo – ta pa temelji na inteligenci. Laetitia v smokingu je najboljši dokaz za to.
A ženskam želite s svojimi oblačili vliti tudi določeno moč.
Drži. In zato nama močne ženske že od nekdaj služijo kot navdih. Od Sophie Loren in Anne Magnani do Madonne – vsaka izmed njih ima namreč neko privlačno moč.
Ne gre torej za popolne ženske mere?
V določeno osebo se ne zaljubiš zaradi njene zunanjosti. Za skupno življenje običajno izbereš osebo, ki te pritegne z očarljivostjo in v katere družbi ti je prijetno. Anna Magnani ni bila lepotica, bila pa je čudovita osebnost. Najboljši primer pa je Isabella Rossellini – ko spregovori, te v trenutku očara. Je sicer lepa, a še lepšo jo naredi tisto, kar pove.
In zakaj je na svetu vedno več moških, ki jim je dovolj, da imajo ob sebi lutko s povečanimi ustnicami in umetnimi prsmi?
Povsem preprosto: to so moški, ki se nočejo truditi in nadalje razvijati.
Vi prihajate s severa Italije, Domenico je Sicilijanec. Se odlično razumeta?
Ko smo snemali kampanjo, je šlo za popolno harmonijo. Pogoj zanjo so odkriti pogovori, kar pomeni, da moraš znati sprejemati tudi kritiko.
Bi lahko rekli, da gre pri sicilijanski kulturi za neke vrste notranjo naravnanost, ki nima veliko opraviti s Sicilijo samo po sebi?
Rad imam Sicilijo, ampak nanjo gledam drugače kot Domenico. Zanj je sicilijanska kultura mešanica globokih, intenzivnih čustev, ki jih goji do tega otoka. To je DNK njegove duše.
Sicilijanski vplivi v vajinih kreacijah so torej njegovo delo?
Načelno, da. Pred 30 leti je prišel v Milano z močno željo po minimalizmu, po čistih linijah. Pri meni pa je prav nasprotno – sem minimalist v iskanju baroka. Domenico je natančnejši od mene, pravi krojač. In tudi zelo strog – zanj je najpomembnejši popoln kroj. Nato pa nastopim jaz in želim dodati čipke ali potisk.
Torej skupaj poiščeta kompromis. Sta pravi vzor uspešnega dialoga med severom in jugom?
Jaz sem paneton, on kasata. In očitno se prav zato tako dobro dopolnjujeva.
Prevedla: Maša Zupančič
