Cameron Diaz

Veliko žensk sanja o tem, da bi bile Cameron Diaz. Igralka ima greha vredno telo in prisega na zdravo življenje. Poleg vsega pa ji to uspeva brez diet in brez izgubljanja živcev ter z obilo zabave in humorja. Maja bodo v kinematografih začeli predvajati njen najnovejši film Dokler naju jackpot ne loči (What Happens in Vegas …).

Cameron Diaz - Foto: Fotografija Continental film, Fotografija Gilles Toucas, Fotografija Reddot, Rexfeatures, Fotografija Reddot

Za vas sicer ne vem, jaz pa bi se, če bi se v drugem življenju lahko rodila kot hollywoodska zvezda, vrnila kot Cameron Diaz. Imela bi 54 kilogramov (kolikor sicer tehtam tudi zdaj), bi pa pri tem v višino merila 1, 75, mogoče 1, 76 metra. Imela bi sanjske noge, sanjske ustnice in sanjske oči, kar naprej pa bi govorila le o tem, kako imam premajhne prsi in krompirjast nos – kaj pa drugega, saj nočem, da bi imele zaradi mene druge smrtnice slabo mnenje o sebi. Popolnoma jasno bi mi bilo, da pripadam čisto posebni vrsti žensk – žensk, ki so obenem lepe in zabavne. In tako kot Cameron bi kar žarela od zdravja: na meni ne bi bilo niti sledu anoreksije, vsi pa bi me navajali kot zgleden primer zdravega življenja. Še celo ob izjavi, da znam ‘odrigati’ svoje ime ali da se po pivu moje lulanje peni.

Cameron Diaz je res super. Morda se sliši malo obrabljeno, ampak to je prvo, kar pade na pamet vsem, ko pomislijo nanjo. Preverjeno. Tako lahko še najbolje opišemo dekle, brez katerega bi bili hollywoodski filmarji v velikih težavah vsakič, ko bi bilo treba najti primerno osebo za vlogo prelestne, obenem pa neznansko zabavne junakinje. Predstavljajte si samo, da v sceno s spermo v filmu Nori na Mary namesto Cameron postavite katero drugo znano igralko – priznati morate, da bi bil učinek lahko prej grozljiv kot smešen.

Tokrat se All That Diaz, kakor igralko kličejo, na filmska platna vrača po dveh letih premora. Vrača se tako kot vedno v svojem značilnem slogu, zmagoslavna in ob zvoku fanfar, polna dobre volje in humorja. Priznava, da je komični potencial novega filma prepoznala takoj, ko je v roke dobila scenarij. Obenem pravi: »V bistvu je prav preprosto: ob branju sem pokala od smeha, nasmejala sem se do solz. In verjemite mi, da se to ne zgodi prav pogosto.« Priznati je treba, da se film Dokler naju jackpot ne loči, ki se začne predvajati maja in o katerem se že zdaj veliko govori, lahko pohvali z izvrstno zgodbo: moški in ženska se srečata v Las Vegasu in po divji ljubezenski noči ugotovita, da sta se med drugim tudi nehote poročila. Eden od njiju je zadel jackpot, ne vesta pa, kdo, zato poskušata v nadaljevanju drug drugega prelisičiti … Film ima torej vse, kar potrebuje dobra komedija.

Cameron pa energije očitno kar ne zmanjka, saj jo že kmalu čakata še dve snemanji. Sicer pa, kdaj je že kdo videl, da bi Cameron Diaz primanjkovalo energije? V njenih filmih se to nikoli ne zgodi in tudi v zasebnem življenju ne. Če bliskovitih zadnjih deset let njenega življenja na kratko opišemo, lahko rečemo le, da Cameron obvlada vsako situacijo. Tako je bilo tudi v razmerju z Jaredom Letom, igralcem, ki je v medijih ta hip znan kot ponočnjak z vranje črno pobarvanimi lasmi. Ko je bila z njim, je Cameron z lasmi, razbarvanimi od morske vode, bolj spominjala na kakšnega pristaniškega delavca – temu bi lahko že rekli tipični Cameronin učinek. In potem Justin Timberlake. Fantu nič ne izbriše nasmeška z obraza. Ob njem smo videvali Cameron v širokih hlačah, pogosto s kapo na glavi, z malomarno spetimi lasmi, a naravnost prekipevajočo od življenjske radosti. Da o njenem zadnjem izbrancu, svetovnem srfarskem prvaku Kellyju Slaterju, niti ne govorimo. Slike para so zgovorne: Cameron na srfu, Cameron na srfu … Svetovni prvak pa njene spretnosti občuduje z vdanostjo zaljubljenega pingvinčka iz risanke Divji valovi.

No, Kelly in Cameron sta se sicer razšla in igralki ob tem ni bilo lahko. A kljub čustvenim pretresom je tu še vedno njen čarobni nasmeh in vse preizkušnje jo očitno naredijo le še lepšo in močnejšo. Njen značilni nasmeh ima neverjetno moč, zaradi katere se ji noben novinar ne upa postavljati vprašanj o zasebnem življenju. V svetu tabloidov velja Came­ron za šolski primer učinkovite komunikacije z mediji. Ali kakor pravi neki paparac: »Na koncu se vedno bolj splača pokazati to, kar je na njej dobrega, kot to, kar ni v redu. Njena sreča se prodaja bolje kot njene tegobe.« To ne velja za nikogar drugega kot le zanjo.

V Hollywoodu se o njej od vsepovsod sliši le, kako je pozitivna, kakšen notranji žar premore, kako uravnotežena je. Eden izmed njenih prijateljev to povzema z besedami: »Še budistični guruji bi dali vse, da bi imeli njen notranji mir.« Notranji mir, po zaslugi katerega ima, ne da bi kdaj stradala ali se prenajedala, najlepše oblikovano telo v Hollywoodu, telo, kakršnega si želi 87 odstotkov Američank. Med snemanjem filma Charliejevi angelčki je Drew Barry­more zapadla v depresijo, ko je videla, kako okrogla je v primerjavi z All That Diaz, in zahtevala celo, da njeno telo s posebnimi učinki predelajo tako, da bo bolj podobno Cameroninemu. Nič čudnega, da se je Cameron Diaz leta 2002 uvrstila na seznam 50 najlepših Zemljanov po izboru revije People.

Diazova se dobro zaveda podobe, ki jo predstavlja – podobe hiper zdrave ameriške lepotice, pri kateri vztraja tudi takrat, ko v njenem življenju ne gre vse tako gladko in brezhibno. »Ljudje hodijo k meni, kot bi poznala vse rešitve. Kadar novinarjem recimo povem, da pojem nore količine piščančjih prsi, napišejo, da jem piščanca brez kože. Vse mora vedno postati velik dogodek.« Čeprav si ne beli glave z dietami, jo mediji vselej prikazujejo kot nekaj izjemnega. Nič mesa, nič hitrih sladkorjev, nič gaziranih pijač (ne gre pa brez piva). Sama pa pravi: »Raje vidim, da naštevajo, kaj vse jem, ne pa česa ne jem.«

Vse njej posvečene internetne strani govorijo o njenem zdravem življenju. Te teme se zlepa ne naveličamo in bolj ali manj vsi občudujemo to visoko lepotico, ki se ni nikoli spopadala z ano­rek­sijo. Cameron Diaz pač počne vse tisto, kar bi počeli tudi sami, ko bi se enkrat dokončno od­ločili za zdravo življenje. Recimo šport. Delo na napravah za tek, vaje z utežnimi ročkami, plavanje, osebni trener, ki igralko povsem izčr­pan pusti, da kar sama dokonča vadbo – vse to nosi podpis Came­ron Diaz.

Cameron bo za vedno ostala otrok južne Kalifornije. Ro­je­na je bila na Long Beachu, v kraju, ki ji je bil, če sklepamo po njegovem imenu, preprosto usojen – vedno si je namreč želela živeti na plaži. Dinamičnost je ena izmed njenih bistvenih značilnosti. Še celo v najstniškem obdobju, ko se je kalifornijskemu vplivu upirala s poslušanjem težkega metala, obiskovanjem koncertov skupine Metallica in vzrejo kač, si je rada vzela čas za tek v naravi, s katerim naj bi se znebila mozoljev. Danes si obraz umiva z izvirsko vodo. Resnično najlepše pri vsem skupaj pa je, da kljub vsemu ni robot. Ni je sram priznati, da je pomfrit zanjo nekaj najboljšega in da z največjim užitkom zagrize v hamburger s sirom. Na trgu so celo zgibanke za zdravo življenje, navdahnjene z metodo Diaz, ki priporočajo uživanje pomfrita vsaj enkrat na teden.

V prihodnosti jo bomo veliko videvali – najprej v njenem novem filmu Do­kler naju jackpot ne loči, nato pa še v filmu The Box, v katerem igra žensko, ki dobi v roke škatlo, v kateri je spravljenih milijon dolarjev, kar dek­le postavi pred težko odločitev. Da dobi zaželeno vsoto, je treba last­nici namreč le pritisniti na gumb. Težava je le v tem, da vsakič, ko to stori, na svetu nekdo umre. Zamisel je res tipično ameriška. Ca­meron pravi, da je vlogo sprejela, ker gre za srhljivko in ker tako lahko naj­de ravnovesje z vsemi vlogami v komedijah. Cameron pa res vedno skr­bi za ravnovesje!

Z Nickom Cassavetesom bo kmalu sodelovala pri prav tako zahtevnejšem filmu My Sister’s Keeper, ki pripo­veduje zgod­bo o klonu dekleta z levkemijo. Cameron je v svoji izjavi jedrna­ta: »Gre za dramo. (It’s a drama.)« In tu povsem nepričakovano nastopi trenutek, ko je med intervjujem pr­vič mogoče zaznati igralkin ob­ču­tek za tragično. Zdaj bi mo­ra­la izkoristiti priložnost in jo po­vprašati, ali je težko biti spet samska, a kaj, ko sem slišala, da ob takih vprašanjih njen le­gen­darni nas­me­šek ugas­ne. Na­vse­zad­nje bi bilo res neumno, če bi brs­kala po za­sebnem življenju de­kleta, v kate­rega se bom rein­kar­nirala. Ne, raje se bom pusti­la pri miru.

Sophie Fontanel

Prevedla Alenka Koželj

Fotografije Gilles Toucas, Rexfeatures, Red Dot in Continental film

ELLE junij 2008

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri