Brina Svit: "Brez tanga ne bi prišla do te knjige"

Gledate po knjigi Slovenski obraz na Argentino z drugačnimi očmi?

Sem iz tiste generacije, kjer smo se v šoli pozdravljali: "Za domovino s Titom naprej!" In učili so nas, da so belogardisti, izdajalci in drugi reakcionarji zbežali po vojni v Argentino. V moji otroški in tudi kasnejši zavesti je delovala Argentina kot dežela izdajalcev, nacistov in vojnih zločincev. Pred 13 leti sem šla prvič v Buenos Aires. Ker plešem tango in ker sem hotela plesati na kraju samem ter razumeti, kaj tango res je. A takrat me Slovenci niso zanimali.

Kaj vas je pritegnilo?

Jung pravi, da kadar česa nočemo videti, nam usoda to pripelje pred oči. Nekega dne sem se usedla v taksi, ki ga je vozil Slovenec Rok. Najina prva vožnja je bila dolga, tako da mi je me imel čas marsikaj povedati o sebi in o svojih, se posebej o materinih starših, zdravnikih iz Starega trga, ki sta zbežala, ker ju je bilo strah, da bodo prišli Rusi. Naenkrat so me začele te zgodbe neznansko zanimati. Kako sta se ta dva zdravnika znašla v Buenos Airesu. Rok je postal moj vodič po mestu in moj vodič med Slovenci. Predstavil me je marsikomu. In začela sem razpredati svojo mrežo zgodb.

A takrat še nisem vedela, da bom napisala to knjigo o njih. Argentina me je začela zanimati kot dežela priseljencev. Naučila sem se španščine, se začela družiti s Slovenci. Lučka, na primer, ena izmed oseb moje knjige, me je ogromno naučila o deželi, o umetnosti. Vse mi je pokazala, ves Buenos Aires. In Rok tudi, seveda. In Andrej ... Argentina je počasi postala moja tretja domovina.

Zakaj?

Ker hodim tja vsako leto, ker plešem z Argentinci tango, kar pomeni, da poznam njihovo dušo. Argentina je zdaj zame nekaj drugega. Del mojega trikotnika: Pariz-Slovenija oziroma Zagrajec in Buenos Aires.

Kaj vam ta trikotnik pomeni?

To si tri točke, ki jih potrebujem. Moj Kras, kjer dobro delam, kjer imam prijatelje, svoje oljke, morje; Trst - lahko grem ure in ure po kraških gmajnah, ne da bi kogarkoli srečala, razen kakšno srno in divjega prašiča. Na Krasu vidiš vseh vrst živali, lisice, na primer, ki so mi zelo všeč.

Pariz je popolnoma drugačno življenje, hrup, množica, avtomobili ... No, jaz se vozim naokrog s kolesom. Všeč mi je živeti nekje, kjer moram še vedno pogledati na zemljevid, kam grem, ker je polno ulic, ki jih ne poznam. V Parizu seveda delam. Pariz je zame zelo inspirativno mesto.

Istočasno pa moram za mesec dni v Buenos Aires, in to aprila, ko je tam neverjetno lepa jesen, ogromna drevesa, naenkrat je vse rumeno. Moram imeti tudi odmerek njihovega tanga, njihovih ritualov na plesih, ki so drugačni od naših v Evropi. Njihovih starih gospodov, ki zelo dobro plešejo, a tudi mladih, ki plešejo drugače.

Je za knjigo Slovenski obraz 'kriv' tango?

Mogoče sem tango začela plesati tudi zato, da sem se bolje spoznala, ker je tango spoznavanje drugega, najbolj popolna komunikacija, ker niso potrebne besede. Tango je seveda tudi zakladnica zgodb. Brez tanga ne bi prišla do te knjige, gotovo ne.

Je treba spoznati tudi tujo identiteto, da spoznaš svojo?

V obrazu drugega se vidimo najbolje. Bolje kot v ogledalu. Zato rada živim na Krasu, kilometer stran od meje. Ljudje, ki živijo ob meji, imajo popolnoma drugačen odnos do identitete. Ker se vidijo v očeh drugih. Poznajo njihov jezik, kulturo, navade. Vsaj tisti, ki jih jaz poznam, znajo italijansko. Tudi Italijani me kdaj presenetijo. Ker hodim plesat v Trst, kdaj naletim na kakšnega Italijana, ki me nagovori po slovensko. Saj ne zna bog ve kaj, ampak vseeno toliko, da se lahko pogovarjava slovensko. Vsakič rečem: "Kapo dol." Svet se spreminja.

Vi pa kukate v različne svetove že zavoljo pisanja.

Seveda, sem najbolj firbčen človek na svetu. Vse opazim, vse me zanima, kar naprej nekaj sprašujem. Imam neverjetno dober spomin, ki me včasih že kar obremenjuje. Vse si zapomnim, vsako neumnost.

Recimo?

Ko sem prišla prvič iz Buenos Airesa in na letališču čakala na prtljago, je bila zraven starejša gospa, Argentinka, ki živi v Parizu. Začeli sva se pogovarjati. Razlagala mi je tisoč podrobnosti, tudi kje stanuje, dala tudi svojo telefonsko številko z besedami: "Če karkoli potrebujete, me kar pokličite."

Ste jo poklicali?

Naslednje leto sem šla spet v Buenos Aires. Mislila sem si, da mi ta gospa lahko pomaga pri iskanju stanovanja, in sem jo lepo poklicala: "Gospa, se me spomnite? Srečali sva se na letališču." "Ah," je rekla. "Veste, s koliko ljudmi sem se pogovarjala. Kaj pa vem, kdo ste vi," in skoraj vrgla telefon dol. Odgovorila sem ji, da se je jaz zelo dobro spomnim, njenega brata Pabla, s katerim sta tekmovala s tangom, in tako naprej. Povedala sem ji vse, kar mi je povedala ona. Gospa je bila tako presenečena, da me je povabila na kosilo. In jaz sem bila tudi presenečena, kako sem si lahko zapomnila vse to. Res imam takšen spomin. Stvari, ki se shranijo v nekem globokem predalu in pridejo ven, ko jih potrebujem.

Za raziskovanje vam tudi dober spomin pride prav.

Takšen spomin mi pomaga pri pisanju. Kot bi v sebi imela rudnik in vem, kam moram iti kopat, kadar kaj potrebujem.

Po novem ste tudi babica, kako boste prispevali k vnukovi identiteti?

Hčerko, ki je rojena v Franciji in govori slovensko tako kot jaz, opazujem z občudovanjem, saj s svojim otrokom, dojenčkom govori slovensko. Nežnost pride ven v materinem jeziku. Tudi sama se v Franciji z dojenčki in živalmi ne morem pogovarjati drugače kot slovensko. Materin jezik je povezan s čustvi. Nekoč sem neki Francozinji pazila otroka in se z njim pogovarjala slovensko. Rekla je, da me nič ne razume, jaz pa sem ji odvrnila, da ne morem drugače. Ne vem pa, na kakšen način bom babica, ker moram toliko stvari opraviti sama s sabo in pisateljevanjem. Vnuka bom prav gotovo naučila slovenščino. Manca Košir mi je zadnjič rekla: "Ne vem, kakšna babica boš, ko moraš napisati še toliko knjig in se naplesati." Bom že poskusila vse izpeljati.

Napisala: Suzana Golubov za revijo Story

Novo na Metroplay: Žan Serčič o glasbenem ustvarjanju, ohranjanju zasebnosti in spremembah