Ožanje kroga najbližjih na minimum: "Le kdo bi se pri petinštiridesetih želel ukvarjati z ljudmi, ki so vsaj malce nadležni?"

"Koliko prijateljev imaš?" me vpraša. Skomignem. Prijateljev ali ljudi, s katerim se pogosto družim, ker imamo skupne interese? Je to danes eno in isto? Vendarle je Facebook že pred desetletjem kontekst prijateljstva reduciral na osebe, ki so pripete na tvoj virtualni profil. Na Facebooku se je sprva prijatelje zbiralo kot znamke. In mogoče smo s tem, ko se je med prijatelja in sledilca na spletu postavil enačaj, pozabili, kaj prijatelj pravzaprav je. DARJO HRIB

Brez skrbi – znanost ima rešitev za to zagato. Pravijo ji test gole fotografije in gre nekako takole: recimo, da obstaja fotografija, na kateri ste goli in počnete nekaj, kar bi, če bi prišlo v javnost, osramotilo vas in vašo družino in še sedem naslednjih generacij. Mogoče na fotografiji prakticirate katero od bolj nišnih pornografskih praks ali pa goli objemate DVD-paket osme sezone Igre prestolov. Nekaj res sramotnega, torej. Komu bi zaupali to fotografijo v hrambo, vedoč, da bo za vedno ostala na varnem in nikoli ne bo spolzela pred oči drugih? Mogoče – ampak res mogoče – imate v življenju dve takšni osebi. Znanstveniki, ki so s tem testom nadlegovali ljudi prek študij, so ugotovili, da je vsak četrti rekel, da je ta številka nič. 25 odstotkov ljudi torej nima prijateljev, na katere se resnično lahko zanesejo, jim zaupajo. Še Pablo Escobar bi imel višjo številko kot nič, če me je binganje Narcosov karkoli naučilo, pa je svoje prijatelje kar redno streljal v glavo.

Mogoče je trik v tem, da je Pablo Escobar 'posloval' v osemdesetih pa tja do krvavega konca leta 1993, tik preden je sodobna civilizacija pogumno zajahala novodobno spletno druženje in smo ljudje lahko povsem kuratorsko pristopili do svojih socialnih skupin. Tako sem pri sebi opazil, da sem s prenosom določenega dela interakcij z drugimi na splet lahko učinkovito reduciral druženja v resničnem življenju na le ščepec najbolj kompatibilnih ljudi. Kar pa zame ni pomenilo le manjšega števila prijateljev (in 'prijateljev'), ampak tudi strašanski upad tolerance za nadležnosti.

Posledice umikanja od nadležnega

Ne, to ni sarkazem. Nadležnost je nekaj, za kar razvijemo toleranco, če smo ji ustrezno izpostavljeni. Kot za alkohol ali slab vonj. Več nadležnosti imamo v življenju, s katero se moramo soočati, boljši smo v toleriranju vseh oblik nadležnosti in manjši vpliv ima na nas. Je že tako, da te nadležnosti običajno pridejo v obliki drugih ljudi. V zadnjih letih smo zato zgradili impresivni preplet spletnih tehnologij, namenjen skorajda izključno temu, da se lahko izognemo nadležnim ljudem. Še v tistih minutah, ko smo neizogibno postavljeni v prostor z drugimi ljudmi (čakalnice, recimo), si v ušesa nabijemo slušalke in izoliramo vsakršno možnost klepetanja s sotrpini.

To so tri najbolj skrbna astrološka znamenja. Jih imate ob sebi?

Ko sem se v tem kontekstu tudi jaz z leti bolj ali manj umaknil iz javnih prostorov, kjer bi lahko bil soočen z nadležnimi neznanci (recimo klubi, diskoteke, glasni bari, nakupovalni centri, kinematografi – ja, pretočne platforme mi omogočajo, da mi nikoli več ni treba poslušati ljudi, kako se trudijo istočasno basati s kokicami in dihati skozi usta), mi je obenem drastično upadlo potrpljenje za še tako banalne nadležnosti. Kar se na prvo žogo ne sliši kot problem – vendarle se tem nadležnostim danes lahko enostavno izognemo, kajne? Skočim na Disney+ in gledam drugega Avatarja, ne da bi ob meni sedel neznanec, ki z vnemo sestradanega rakuna neumorno koplje po šumeči vrečki z bomboni.

Adijo, prijatelji?

Do tu se vse sliši lepo, celo pravljično. Tehnologija nam torej omogoča, da se ognemo nadležnostim. A se jim v resnici ne moremo. Prej ali slej smo postavljeni v situacijo, ko se moramo soočiti z nečim, kar nas iritira. Dokler imamo potrebe, se bomo morali ukvarjati z drugimi ljudmi, in nekateri bodo drugače razmišljali, imeli nasprotna mnenja, živeli drugačna življenja ali le bili božjastno naporni, ker bodo svojo slabo samozavest zdravili prek zaigrane superiornosti, a bodo vseeno ključni akterji na poti do uresničitve naših potreb.

Tisto vprašanje z začetka – koliko prijateljev imaš – je zato odprlo precej drugačno debato, kot sem pričakoval. S kolegico sva namreč debatirala o dejstvu, da smo v zadnjem času vsi zelo reducirali ne le število ljudi, s katerimi se družimo in ki jim zaupamo, ampak se tudi vedno bolj namensko izogibamo druženju nasploh. Ugotovil sem, da sem s tem, ko sem poskušal iz svojega življenja čim bolj izločiti situacije, kjer bi se soočal s kakršnokoli sitnostjo, sčasoma izgubil spodobnost uspešnega soočanja z nadležnimi ljudmi in njihovimi izpadi zatrte zakompleksanosti, s kilavim smislom za humor ali škripajočimi čevlji. Česar svoj čas pri drugih niti ne bi opazil, me danes ne le moti, ampak me uspe že ob kratki interakciji znervirati do točke popolne razdraženosti, da bi se potem rad še hitreje umaknil nazaj v prijetno odsotnost od nadležnih ljudi.

Nič drugače ni s krogom ljudi, s katerimi se največ družim. Ta je precizno okleščen do absolutnega minimuma, ker le kdo bi se pri petinštiridesetih želel ukvarjati z ljudmi, ki so vsaj malce nadležni? Na koncu dobiš povsem umetno ustvarjen balonček, daleč od realnosti naše družbe in predvsem od realnosti, v kateri smo odraščali in se kovali v osebnost, kakršna danes smo.

Pozabljena sreča

Zanimivo pri vsem tem je, da ljudje radi rečejo (in študije to še raje pokažejo), da so bili ljudje nekoč srečnejši, kot so danes. Nekoč, v tistih bizarnih časih, ko je oče kupil nov avto in so ga vsi iz ulice prišli pogledat in so potem klepetali, čeprav sta bila vsaj dva od teh sosedov po vseh definicijah konfliktne osebnosti. V časih, ko si se moral s prepotenimi in hormonsko cvetočimi najstniki drenjati v klubih in v živo ogovarjati dekleta, če si hotel še kdaj skuhati kosilo za več kot eno osebo. To so bili časi, ko naj bi bili ljudje bolj srečni kot danes? Kako nenavadno.

Če pomislim na čas pred 20 leti, lahko zatrdim, da smo vsi imeli več prijateljev ne le zato, ker smo imeli več časa za prijatelje, ampak tudi zato, ker smo bili ves čas in na vsakem koraku vpeti v socializacijo, posledično pa smo bili bolj strpni do razlik. S tem smo lažje razvili odnose, ki so bili bolj podobni pravemu prijateljstvu, in ne le interesnim skupinam, saj smo pri ljudeh znali videti onkraj motečega ali neskladnega. Razumeli smo, da ko se enkrat prebiješ čez tisto prvo iritacijo, da nekdo posluša drugačno glasbo kot ti, in ugotoviš, da to še ne pomeni, da je nevreden tvoje pozornosti, odkriješ udobje v tem, da za srečo potrebuješ druge ljudi in drugi ljudje potrebujejo tebe. To se moram zdaj na silo ponovno naučiti, preden postanem zagrenjen starček, ki ga vsi motijo. Vendarle je to edini način, da lahko normalno funkcioniram na planetu, ki je po nekem nesrečnem naključju tako gosto poseljen z ljudmi, ki niso jaz.

Fotografije: Profimedia