Ampak to je umetnost, s katero se ukvarjamo, vse dokler seksamo.
Ni veliko parov, vsaj jaz jih ne poznam, ki bi bili po 20 letih še vedno tako nori drug na drugega, da bi seksali, kot da jutri ne obstaja, ampak se zdi, da se polovica parov pritožuje nad rutino v spalnici, druga polovica pa še te rutine nima in živi v odnosu brat-sestra ali pa kar drug mimo drugega. Meni se dogaja, da se prepletajo vse tri faze in da z njimi vedno bolje shajam, ne glede na to, na kateri točki sva.
Od pradavnine do poroda
V pradavnini prejšnjega tisočletja sem se izjemno rada zaljubljala in flirtala. Odvisna sem bila od metuljčkov v trebuhu, in dokler so trepetali, sem trepetala skupaj z njimi, ko so odfrfotali, se je tudi odnos kmalu končal.
Pa so bili vmes pravi ljudje, super moški, ki sem jih pustila iti, ker si preprosto nisem mogla predstavljati ene stvari: da bom do konca življenja seksala samo z njim. To se mi je zdelo nemogoče zame, čeprav ljubim zelo stanovitno, a vedno sem imela dovolj erotičnega potenciala, da bi lahko imela še tri ljubimce poleg fanta, kjer seveda takoj trčimo ob vprašanje zvestobe. Na kratko povedano, sumim, da sem poliamoristka, ampak tega ne bi prenesla pri svojem moškem, zanj moram biti ena in edina (vsaj jaz se moram tako počutiti), medtem ko bi si sama vzela pravico, da letam s cveta na cvet. In ker to nikoli ni bilo mogoče, ker nikoli nisem spoznala nobenega primernega hipija s podobnimi nazori, sem fante pač zamenjala.
»Brez zamere, ampak moram naprej, dragi,« je bil moj moto, in tako se mi z dolgčasom v spalnici sploh ni bilo treba ukvarjati, ker ga ni bilo. Vse sem imela, kar sem hotela, vse sem počela, kar sem hotela. Moje ljubezensko življenje je bilo kot kavbojski film, v katerem sem vse komandirala v vlogi šerifa, pustolovščin ni manjkalo, vse je bilo kot napeta ježa čez prerijo, dokler nisem spoznala moža.
On je bil drugačen od vseh fantov, ki sem jih poznala, nagonsko sem čutila, da je on moj gordijski vozel, in kakorkoli sem se upirala temu, da bi ga presekala prav moja roka, ni šlo. Bolj ko sem se branila resne zveze z njim, bolj sem tonila vanjo. Pa si nisva bila ravno pisana na kožo, sploh ne. Seks z njim je bil super, ampak čisto drugačen, kot sem ga bila navajena, oziroma pristop je bil veliko bolj drugačen, zame prav kompleksen in včasih naporen. Bom rekla bolj preprosto, po horoskopu si nisva najbolj usojena.
Na začetku je bilo seveda popolnoma dovolj, da sem se sklonila in pobrala nekaj s tal ali pa da sem skakala v prozorni majici po stanovanju, da se je možu zmešalo od poželenja. Tega dela nikoli nisem prav dobro razumela, ampak mi je bil zelo všeč, ker mi ni bilo treba storiti prav nič, da sem bila seksi, bila sem samo jaz. Skratka, to je bilo že v redu in prav, sva se pa zato iskala drugje, preden sva ugotovila, kaj komu paše. Tako sva raziskovala in se spoznavala, in ravno ko sva (vsaj zame) prišla do točke, ko sem resnično začela uživati in sem se resnično lahko sprostila, sem zanosila.
Nekatere ženske uživajo v seksu v nosečnosti, jaz se ga sploh ne spomnim, ni bil ne breme ne neko posebno veselje, razen ene malenkosti, ki se je tudi močno spremenila, to je velikost prsi. Zame, ki imam prsi v velikosti klementin, je bila med nosečnostjo velikost grenivke odkritje in za naju z možem praktično nova spolna igračka, ki je do takrat nisva poznala v tej obliki. Smešno, vem, sploh danes, ko tudi moje mandarinice niso več tako jedre, kot so bile, in je vse le spomin. Fotografiran, seveda.
Porod te spremeni
In kje se začne ta kompleksnost, o kateri sem govorila? Ja, pri naju z možem po porodu. Ne vem, je to izkušnja, ki partnerja res tako zbliža, ampak po porodu sva se še več ukvarjala s seksom, čeprav sva dejansko manj seksala. Moje telo in doživljanje vsega se je blazno spremenilo. Zdaj se bila jaz tista, ki je videla njegov goli hrbet, pa je skoraj doživela orgazem. Zdaj sem bila jaz tista, ki bi lahko petkrat na dan.
Zdaj sem končno izgubila strah, da se bom vsega naveličala, pa se je morda prebudil pri mojem možu. Ali pa je tako pri vseh moških, če dobro pomislim in jih primerjam glede na pogovore s prijateljicami. Skratka, nenadoma sem začela dobivati iz trgovin sumljive kose perila, sploh ne cenene, ampak takšne eksplicitne, ki se mi jih sploh ni ljubilo nositi, pa sem jih. Če je njemu všeč, naj bo, glodalo me je le, da se moram stlačiti v nekaj, da bi bila bolj privlačna, da se grem nekaj, kar nisem.
Zame je najbolj seksi, da potrgaš drug z drugega oblačila, moj mož pa rad pase poglede na perilu, in zakaj bi trpela?
Niti ne vem, ampak je trajalo, da sem si vstavila v sistem prepričanje, da je s seksi, trdoerotičnim perilom vse v redu. Potem so prišle erotične igračke, pa filmi, pa še kaj bi bilo, če bi se jaz strinjala. Zdelo se mi je, da se ukvarjava le še s tem, kaj bi bilo všeč mojemu možu, ne pa tudi s tem, kaj je všeč meni, in počasi, počasi je seks zame postal obveznost. Grozljivo! Nekaj, od česar sem vedno bežala. Dolgčaaaas! Popoln dolgčas, hormoni pa čisto nori.
In na tej točki, vidite, na tej točki postane res zapleteno zame, kako ohraniti ogenj v spalnici, kajti po svojem naravnem programu bi si našla luštkanega samčka, se poigrala z njim in se vrnila k družini, pa tako ne gre. In je bila kriza, priznam, ker sva oba drug od drugega hotela nekaj, česar si ne zmoreva dati, ker je to več od najinih zmožnosti. Vsak ima svoje meje in zame je plamen spet rahlo zaplapolal, ko sem v neskončnih pogovorih z možem spoznala, da sem povsem v redu. Da sem privlačna in seksi, ampak da se z nekom gledam in dajem dol skoraj 20 let, in da je lahko vse, kar počneva, dobro, dokler se s tem strinjava oba, pa če je še tako čudno ali perverzno.
Zdaj je bilo treba najti samo še nekaj, kar bo všeč obema. Ne, ne bom povedala, kaj to je, lahko pa povem nekaj drugega – brutalna iskrenost, kaj je komu všeč in kakšne fantazije kdo ima, je izjemno koristna, če ne drugega, pa za to, da se lahko razideš. Nikjer ne piše, da si morata partnerja izpolniti vse spolne fantazije, lepo pa je, če lahko o njih sproščeno debatirata, se šalita ali jih konec koncev tudi vključujeta v svojo spolnost.
Če ne moreš biti iskren s partnerjem, s kom pa potem sploh boš? Z ljubimcem? S prijateljicami? Daj, da se nasmejem! Kar zadeva seks, mora to biti najprej partner, pa pika. Seveda je naporno, seveda tvegaš, da boš zavrnjen in užaljen, a če nisi, kot se je to zgodilo meni, partnerja zagledaš v novi luči in lahko se zaljubiš za vedno, če si želiš, in pozabiš na dolgčas.
Moram povedati še nekaj, čeprav morda zvenim starokopitna – ljubim seks, a seks je precenjen. Preveč se ukvarjamo z njim in premalo seksamo, kot si želimo, še vedno je toliko frustracij. Morda sem že v letih, ampak res, seks je samo seks. S čustvi, brez njih, v lateksu, s kondomom, v dvoje ali v troje, z žensko ali moškim, koga briga, dokler se vsi vpleteni strinjajo. Kaj bomo pa, ko bodo hormoni popustili?
Bomo rekli svojim vnukom: »Veš, nikoli nisem veliko bral, ker sem obujal plamen strasti v spalnici? Nisem posadil češnje, ker sva s tvojo staro mamo imela preveč dela s Kamasutro?« Dajte, no. Vesela sem, ko seksam kar naprej, vesela sem, ko ne seksam vsak dan, vesela sem, ko v možu najdem brata in on v meni sestro, in vesela sem, da se vse te faze skorajda enakomerno porazdelijo. Še bolj bi bila vesela, če bi kdaj sredi vožnje po pusti pokrajini mož nenadoma sunkovito zavrl in bi se strastno dala dol sredi niča, ampak tudi brez tega bo šlo. Ker: a) sem to že doživela in b) raje uživam v razgledu.
Katja Golob
Fotografija: Profimedia
Preberite še: Čudovita vaja, ki vam pomaga 'pobegniti iz svoje glave'
Priporočamo tudi: Louise L. Hay: 15 čudovitih misli za lepši dan
