Od pljuvanja čez ramo in trkanja na les do štetja semaforjev: Dekleta z uredništva razkrila svojo vraževerno stran

Ali veste, da v vraže in rituale verjamejo celo inženirji, ki delajo v Nasi?

Vsak od nas neguje lastna prepričanja in posebne rituale, ki nam pomagajo, da bi uredili svoj svet oziroma se odzvali na svoje strahove. Da med nami ni junaka, ki ne verjame v prav nič, so s prav posebnim testom, ki so ga oblikovali za najbolj nejeverne, dokazali klinični psihologi: "Samo prosite tiste, ki trdijo, da ne verjamejo v nič, naj rečejo, da si želijo, da letalo strmoglavi, ko se vkrcajo nanj. Tudi najbolj skeptični s težavo izjavijo kaj takega. Tudi ko ne verjameš, nikoli ne veš ..."

V kognitivni psihologiji zagovarjajo tezo, da so ljudje, ki so doživeli veliko travmo, zaradi katere so izgubili nadzor na neki točki svojega življenja, ali se soočajo z večjim stresom, bolj vraževerni. Pomislite na športnike, ki se, ne da bi jih kdo obsojal, ritualno pripravljajo v slačilnici, vsak na svoj način, ali na tiste, ki na izpit s seboj vzamejo prav posebne talismane, ki jim pomagajo, da ostanejo zbrani in verjamejo v svoje znanje. Vsi imamo svoje abrakadabre, prepričanja, namenjena utelešenju v ritualih, ki nas lahko pomirijo in nam dajo vtis, da je misel aktivna.

Kot smo že omenili, imajo svoje rituale celo znanstveniki, med drugimi Nasini strokovnjaki, da bi preprečili usodo svojih več milijard dolarjev vrednih vesoljskih raziskovalnih programov. Ob začetku vsake nove misije inženirji znane vladne agencije na 'pot' s seboj vzamejo kozarec arašidov kot talisman. Vraževerje se je rodilo v 60. letih prejšnjega stoletja, potem ko je inženir v laboratoriju za reaktivni pogon poskušal sprostiti svoje kolege ob pošiljanju sonde na Luno s svojimi prigrizki oziroma arašidi. Ker je bilo predhodnih prvih šest poskusov neuspešnih, ta pa se je končal z uspehom, noben naslednji Nasin stroj ni vzletel brez prisotnosti teh 'srečnih arašidov' v nadzorni sobi.

Petra Windschnurer, urednica Elle

Verjamem, da bi umirali od smeha, če bi me videli v avtu, kako poskušam, potem ko mi pot prečka črna mačka, 'pljuniti' čez ramo. Celoten ritual je na koncu sicer slišati kot nekakšno 'piu piu' ptičje sopihanje, ampak jaz sem svoj svet uredila in pregnala nesrečo, ki je samo čakala za ovinkom, če si ne bi 'popljuvala' svoje na novo zlikane srajce. Seveda to ni vse. Sodim med težkokategornike v vraževerju. Obvezno trkam ob les, čim me nekdo povpraša po zdravju ali zdravju moje družine. Saj veste, kaj pravijo, s trkanjem ob les preprečimo, da duhovi prisluškujejo, ko govorimo o svoji sreči. Medtem ko so stari kristjani verjeli, da z dotikom lesene površine prikličejo Jezusa, ki je bil po svetem pismu križan na lesenem križu. Če kaj pozabim doma in se vračam v stanovanje, se po slovanski tradiciji z namenom, da znova okrepim svojo notranjo energijo, nujno pogledam v ogledalo. Ko spomladi prvič zaslišim kukavičino oglašanje, po navadi v žepu trenirke nikoli nimam denarja. Najbrž si zato še nisem kupila pregrešno drage torbice. Medtem ko sem ob obeh nosečnostih z nakupom opreme in oblačil za dojenčka čakala, vse dokler nista junaka prijokala na ta svet. Hecno, boste rekli, da se zrela in odrasla oseba obremenjuje s takšnimi neumnostmi, ampak vse dokler na letalu med celotnim letom v roki stiskam talisman božice, ki sem ga v dar dobila od mame, in s svojimi napadi panike v stres ne spravljam drugih potnikov, so moja dejanja vredna ene velike pohvale. Piu piu.

Katja Kozlevčar, urednica življenjskega stila

Imam samo jaz občutek, da smo Slovenci že kar po tradiciji malo vraževerni? Razni rituali ob razbitih ogledalih in sprehodih pod lestvijo so nam dobesedno položeni v zibelko, in čeprav mi ob srečanjih z njimi podzavest vedno trzne, si hkrati potiho rečem: "Ah, daj, ne bodi trapasta, usodo si krojiš sama!" A to niti slučajno ne pomeni, da sem popoln nevernik, niti slučajno! Le izoblikovala sem svoje male vraže, ki me v trenutkih šibkosti opomnijo, da bo že kmalu vse bolje! Tako sem na primer nedavno začela verjeti, da bo vsakokrat, ko vidim svoj najljubši avtomobil, zagotovo srečen dan. Ford mustangi so na naših cestah res izjema in prava redkost, zato sem to vzela za znamenje, da se bo vsakokrat, ko ga opazim, zgodilo nekaj posebnega, nekaj lepega. Tega res ne bi mogla predvideti vsakokrat, ko vidim Renaultov clio, čeprav se ne bi branila takšne brce v svoj optimizem. Pa saj gre prav za to, mar ne? Mogoče tudi iz tega razloga ne verjamem v ljudske vraže, ki napovedujejo sedem let nesreče, ampak se raje osredotočim na tiste, ki prinašajo kaj lepega. Prepričana sem namreč, da če se dovolj osredotočaš na nekaj, če dovolj globoko verjameš, se to tudi uresniči. Spoprijateljite se torej s sosedovo črno mačko in iz razbitega ogledala sestavite umetniški mozaik! Vse bo dobro!

Ajda Gregorc, pomočnica urednice

Medtem ko sem zaradi svoje delnega OKM-ja v rani mladosti dosegla skoraj profesionalno stopnjo vraževerja, ki mi je v življenju dajalo občutek varnosti, sem danes zaprisežena racionalistka. Vraževerje naj bi takrat namreč strahu rezalo, ne pa dajalo krila, kot se je izkazalo, zato je bila ta odločitev zame edina, no, racionalna. Danes se zato gibljem v podpovrečju vraževernosti, vse do te mere, da na večmesečno prigovarjanje prijateljice, da lahko zmanifestiram vse, od ključa lastnega stanovanja do srečanja z orjaško pando, po možnosti v centru Ljubljane, zmajem z glavo in ji dajem vedeti, da sem obupan primer. Želela bi verjeti v to, prav res, a preprosto ne morem. To pa ne pomeni, da me ni strah možnosti, da vraže potrebujem za srečo, zato vsake toliko še vedno stopim na njihovo pot. Tako kot Petra tudi sama trkam na les, a vse skupaj popeljem še korak dlje, saj moje misli vmes preverijo, ali gre za kuhinjski pult iz pravega lesa ali njegove imitacije. Vse preveč se razveselim številke 33, zame namreč uteleša srečo v rumeni steklenički. Slabo misel tu in tam za vsak slučaj zbijem z dobro, medtem ko na domačem vrtu s kotičkom očesa prav vsakič lovim štiriperesno deteljico. Ko se na kakšnem lokalnem radiu zavrti meni ljuba pesem izpred 30. let, ki je bila še takrat popularna le v mestecu čez lužo, vem, da dan ne more biti slab, moj stalni naslov pa je (vsaj za tisto minuto, že trkam na posteljo iz bukve) pod srečno zvezdo. Racionalistka, kdo že?

Mojca Zemljak, redaktorica

Moje življenje se kar malce obsesivno vrti okoli številk 4 in 8. Do tega je prišlo naključno, čeprav v naključja v resnici ne verjamem, saj so, kot beseda pove, 'na ključ'. Nenaključna naključja so bila na primer taka. Ko sem rezervirala sobo v hotelu, je bila na njenih vratih pogosto ena od teh številk ali pa je bila vsaj seštevek. Sedež v kinu je vseboval eno ali drugo, prav tako številka garderobne omarice na pilatesu ali v velnesu, celo registrska tablica osebe, ki ima v mojem življenju velik vpliv in pomen, je bila sestavljena iz teh dveh številk. Iz tega se je nato razvilo moje 'verovanje'. Kadar se mi v življenju zdaj pojavita ti dve številki, verjamem, da je tisto, kar tisti trenutek počnem, prav. Če se mi nizajo druge številke in silijo v ospredje, se mi zdi, kot da nekaj ni v najlepšem redu ali je celo narobe. Kdo ve, morda sem zaradi tega svojega numeričnega vraževerja že kdaj celo zašla s poti, ki bi me vodila ali prej pripeljala do cilja. A je (bilo) že prav tako. 4 in 8 sta postali moj intuitivni način nadzora nad življenjem, moji orientacijski točki, ki jima sledim tudi, kadar nisem izgubljena. Če bom danes načrtovala sms sporočilo, ki ga mora prejemnik prebrati kadarkoli v jutrišnjem dnevu, bom uro nastavila na 8.44. Če imam možnost izbire, bom v restavraciji sedla za mizo 4 ali 8, in če bi igrala igre na srečo, veste, na kateri številki bi se zanesla. Za konec vam zaupam še, da ju tudi vizualno doživljam drugače od drugih številk: pridevniki, ki ju opišejo, so svetlo, mehko, prijetno za oko. Mogoče samo zato, ker ju tako rada vidim.

Manca Pogačar, spletna urednica

Verjetno nisem edina, ki misli ali vsaj upa, da s svojimi mislimi in odzivom na njih lahko obvladuje svojo realnost. Zagotovo je nekaj v človeški naravi, ki opogumlja možganske procese ali pa jih ustrahuje. Morda je celo nekaj v nas, kar prikliče dobro, pozitivno in prepreči slabo, neželeno, negativno. Človeku strašno blizu je lahko pozitivno pričakovanje z negativnim priokusom, torej na poti pričakovanja gre lahko tudi kaj narobe. Kako to preprečiti? Morda z vraževerjem, ki je tako staro kot človeštvo oziroma kot človek sam. Od malih nog sem se znala dobro zaposliti z mislijo oziroma, bolje rečeno, dilemo, ali zmorejo moji možgani preglasiti moja prepričanja. Že kot otrok sem svet doživljala kot mali princ, z velikim pozitivnim pričakovanjem, navdušenjem, ki je iz mene do trenutka nastopa tistega tako pričakovanega po navadi vedno iztrgalo večino moči in me z vročino položilo v posteljo. Na ta način je 'pričakovana poslastica' postala nočna mora. Moji možgani so sčasoma to preoblikovali v obratno metodo in me nagovarjali, da se pričakovanega nisem več veselila navzven, le malce navznoter, tako za vsak slučaj, da ne bi izginilo. O pričakovani lepoti zdaj ne govorim, se jo le nežno veselim, tako, za sebe, navznoter, z rahlo razdaljo, da mi ne bi ušla. Moj svet je tako oblikoval sebi lastno in žlahtno vraževerje, ki je lahko za domače nekoliko naporno. A vztrajam … ne želim se počutiti odgovorne za svoj neuspeh.

Anja Kralj, art direktorica

Pravijo, da je vraževerje delni ostanek naših poganskih korenin, s katerim prikličemo bogove (ali, če imate rajši, duhove, karmo in enost) naravnih elementov na pomoč v trenutkih, ko se nam malo zašibijo noge. Je to res ali sploh ni pravo vprašanje, pravo vprašanje je, koliko bolje se potem sami počutimo zaradi tega. So nas naši priklicani duhovi rešili gotove nesreče in priklicali srečo ravno tistem trenutku, ko se nam razbije ogledalo? Kdo bi vedel. Glede na to, da same sebe ne pripisujem nobeni specifični veri, presenetljivo z gotovostjo ob takšnih trenutkih še vedno verjamem, da sem v tistem trenutku, ko mi uspe priti do obcestne luči, ne da bi mimo mene pripeljal kakšen avto, dosegla trenutek, ko je vesolje na moji strani in se mi bo uresničila še tako čudna želja. Konec koncev, če verjamemo v določene stvari, te tudi bolj opazimo in jim pripišemo več pomena, kot bi jim ga sicer. Tako si v glavi sestavimo pomirjujoče dejstvo, da nekje nekaj skrbi za nas, četudi to niso bogovi iz nebes, narave ali Indije, mi smo varni. V poplavi senzacionalnih medijskih naslovov in delanja slona iz muhe na področju novic morda niti ni čudno, da ljudje to potrebujemo, kaj pravite?

Neja Drozg, novinarka

Še preden se mi je uspelo prebiti čez vraževerne zapise svojih sodelavk, sem si v brado zamrmrala, da sem zagotovo daleč najmanj vraževerna članica pisarne. Moja sila razumska plat mi nikakor ne dopušča, da bi do tisočletja starih zapovedi gojila kakšno posebno afiniteto, še manj pa, da bi te krojile moje dnevno življenje. Me pa že dalj časa, odkar se mi je v spomin zasidral članek v neki reviji, fascinira teorija zapečenega toasta. Ja, prav ste prebrali. Toasta, točno tistega, ki se za zajtrk običajno znajde na našem krožniku. Na tej točki sem vam seveda dolžna dodatnega pojasnila: teorija naj bi nas učila, da so vse nadležne tegobe, ki nam sivijo lase, pravzaprav del širše slike. Če zjutraj zamujamo v službo, ker smo nerodno scvrli kos kruha, bomo morda na prehodu za pešce srečali prijateljico iz srednje šole, na katero smo že davno pozabili. No, toast je seveda simboličen element, najsi gre tudi za dolgo čakalno vrsto na bencinski črpalki ali pa frizerko, ki nam je tik pred zdajci odpovedala termin. Stežka sicer verjamem, da bi se jutranji prepečenec zaradi zamudnega kobacanja v oblačila poigral z mojo usodo, pa vendar … nič me ne stane zapeči novega, skomigniti z rameni in si reči: vse se zgodi z razlogom.

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Skrivnostni dnevnik Meghan Markle, ki zanima Netflix in zaradi katerega v Buckinghamski palači trepetajo. Zakaj se še posebej boji Kate Middleton?