Intervju z Ladejo Godina Košir: »Smo najbolj inteligentni, vendar smo edini, ki to inteligenco uporabljamo proti sebi«

In če vendarle pridamo še nekaj uradnih podatkov: Mag. Ladeja Godina Košir je mednarodna strokovnjakinja za krožno gospodarstvo, govornica in moderatorka, ustanoviteljica in izvršna direktorica inštituta Circular Change. Je prav tako sovoditeljica raziskovalne skupine CE Systems pri BCSSS in predsednica evropske platforme za krožno gospodarstvo (ECESP), bila pa je tudi finalistka nagrade Circular Leadership Award 2018 (Davos WEF). Nosi še naziv # EUwomen4future. Verjemite, da smo kar nekaj njenih uspehov še izpustili. Ženska z veliko začetnico in veliko vizijo torej, ki je našla svoje poslanstvo in (zeleno) življenje zares živi.

Ravno ste iz Bruslja, kjer ste sodelovali na največji globalni konferenci o krožnem gospodarstvu (World Circular Economy Forum) finske organizacije Sitra. Kakšne 'novice' ste prinesli domov?

Letos je bil poudarek na sodelovanju, in kar se mi zdi že en zelo trajnostni trend, da delamo manj, a to bolj osredotočeno. Med glavnimi novostmi je povečana vloga Kitajske, ki se je zdaj tudi na tem področju pozicionirala kot velesila, svoje vire je na primer dala pod obrambno strategijo in predstavila novo rudarjenje iz odpadnih virov. Medtem ko razmišljamo, kako se znebiti elektronske opreme, oni torej že vidijo, da je to lahko vir, iz katerega se rojeva nova ekonomija, mi pa bomo zopet njihovi kupci. Premikamo se tudi od učinkovitosti do zadostnosti; ne govorimo torej le, kako bomo imeli več zelene energije, ampak kako bomo energije imeli manj oziroma je porabljali manj. Izrazit je bil tudi premik od produktov do storitev ter osredotočanje na naše potrebe, ne več na neke panoge.

Ali se na teh konferencah s poudarkom na sodelovanju čuti tudi tiho merjenje moči med državami, kot na političnem parketu?

Na prvo žogo ne zaznaš boja, je pa prisotno prerazporejanje sil. To ne pomeni, da bomo šli zdaj v vojne, ampak zelo veliko sloni na zavezništvu; kdo bo s kom, da bo močnejši in da bo preživel. Kolonialne države, recimo Nizozemska, ki v krožnem gospodarstvu nekako nosi to zastavo, je vedno znova med prvimi, ki išče povezave, mi pa žal ostajamo zadaj, tudi pri novih priložnostih, ki pa jih ni malo. O tem priča tudi to, da o omenjeni konferenci v naših medijih na primer ni bilo ne duha ne sluha, Srbija pa je od tam neposredno poročala.

Vrsto let ste uspešno delovali na področju marketinga. Se vam zdi dobro, da je trajnost danes tak trend na področju življenjskega sloga? Sami pravite, da se zeleno življenje namreč ne začne pri nakupu trajnostnih stvari, temveč pri porabi stvari, ki jih imamo doma.

Vse se začne pri vrednotah. Če se midve ocenjujeva po tem, da jaz na primer nosim uro Rolex in sem zato vredna in uspešna v življenju, vi pa to sprejmete ter na tem gradiva odnos, to verjetno ne bo dobro. Ljudje si želimo biti videni, uspešni in si pripadati, in če se v tem svojem krogu merimo po teh materialnih vrednotah, se nam zdi vse nasprotno grozno. Pozorni moramo biti na to, katere so naše vrednote, po čem vrednotimo drugega in kako si v tem našem okrožju, ki mu pripadamo, to posteljemo. In potem je tu tudi kakovost stvari. Če so te kakovostne, trajajo dlje in jih lahko obnavljamo, obenem pa so tudi lepe, se bomo odločali zanje in v tem primeru to ni dražje. In tretja pomembna stvar je, kam umestimo te stvari, ko na primer rečemo ponovna uporaba ali stvari iz druge roke.

Sami pri tem izpostavljate Mateo Benedetti, pionirko trajnostne mode, ki ste jo nosili tudi na zadnjih Elle Style Awards …

Tako je, imam kar nekaj njenih kosov in vedno, ko oblečem tisti njen poslikani jopič, ji pošljem fotografijo, da 'je z mano'. To ni treba nikomur razlagati, ampak jaz vem, da je to v redu, in sem vesela za Matejo.

Estetika je torej tudi pri trajnosti pomembna, čeprav se velikokrat zdi zapostavljena?

Ja, tudi če forsiramo predelavo, prenovo, obnovo in na vsako silo poskušamo iz nekega materiala nekaj narediti, to prav tako nima smisla, saj potem ta prenovljena stvar zopet nekje visi. Prav zato je dobro vanjo vključevati kreativno industrijo, veliko je priložnosti za oblikovalce, nekdanje oglaševalce ... Skandinavske države so recimo genialne pri tem, ker je tam vse estetsko, in to nam je fino, saj ljudje ne želimo imeti grdih stvari. V Sloveniji imamo centre ponovne uporabe na obrobju mesta, in če koga tam srečam, reče, da je z mano pa res konec, kaj tam iščem, v resnici pa na primer najdem dragocene skodelice. Zelo smo vizualni, in če je to lepo umeščeno in je v prostoru, kjer se rad srečaš s sebi podobnimi ljudmi, začne to avtomatično prehajati v tvoj življenjski slog. Sama večkrat uporabim besedo seksi, ki pa ne pomeni nujno novo in bleščeče, to je lahko na primer prenovljen Rexov stol. Zgraditi je treba odnos do tega. In potem si pripravljen za dobre stvari tudi več plačati. Moram pa dodati, da sem razvajena, v življenju mi nič ne manjka, vendar žal nimamo vsi takega izhodišča. Zelo pomembno je tudi komunicirati z ranljivimi skupinami, kako lahko dobijo dobro za enak denar. Luksuz je, da si lahko izmišljujem, katero vrsto mleka bom izbrala, a to je ena stran zgodbe; če nimam denarja, bom seveda posegla po kateremkoli, da bom zadovoljila to potrebo – in tu je potrebnega še veliko informiranja in vključevanja. Če pogledamo samo na dvorišča kakšnih manj razvitih predelov naše dežele, so tam ljudje, ki iz nuje živijo zelo trajnostno.

Naše babice so bile tako večje okoljevarstvenice kot mi, čeprav tega niso ozaveščale ali obešale na veliki zvon.

Ja, vrečko so oprale, obesile in posušile. In vse so porabile. Če damo temu vrednost, smo na dobri poti. Dober primer so kmetje, ki še pomije porabijo za pujse. To občudujem in spoštujem. Preprostost je lahko veliko vredna.

Menite, da se lahko odnosa do nečesa naučimo družbeno, če posameznik tega ni dobil v času odraščanja?

Nikoli ni prepozno, ampak od nas je odvisno, kako to integriramo. Če samo govorimo o tem, nato pa izločimo nekoga, ki nosi kaj zašitega, to res ni iskreno. Če mu bomo rekli, da bi se tudi sami rad naučili zašiti pulover, pa se bo počutil vrednega in sprejetega. Vsak od nas ima prostor na tem planetu in elitizem, ki ga je čutiti okoli nas, res ni na mestu.

Se definicija trajnosti spreminja znotraj stroke ali je ta bolj ali manj dogovorjena?

Mislim, da smo vsi zmedeni. V svojih prezentacijah rada uporabljam fotografijo ženske z vrečami, ki jih komaj nese, saj je tako z vsemi regulativami, poročanji, taksonomijami, zelenim dogovorom in drugim. Sama vedno začnem pri majhnem, recimo pri podjetniku, saj Evropa sloni na malih in mikro podjetjih, obnašamo pa se, kot da gre za multinacionalke. Tu vidim veliko vlogo naših institucij, katerih naloga je zagotoviti dobro podporno okolje. Drugo pa so izrazi. Sama vedno rečem, da naj se prenehamo toliko ukvarjati z definicijami in pogledamo, kaj je smisel vsega, in sicer ostati na trgu ter delati dobro zase, za družbo in za okolje. Tudi pri evropskih projektih gre pogosto za delo zaradi dela, ne pa osmišljeno zaradi dobrobiti vseh vključenih.

Delate z vladami, včasih tudi s podjetji. Koliko so ta iskreno pripravljena ponovno proizvajati na dolgi rok, če so usmerjena dobičkonosno?

Ljudje smo narejeni tako, tudi podjetja, da se nočemo spreminjati, saj je najbolj udobno, če se ne. Toda to najpogosteje storimo v nuji. Včasih je regulativa tista, ki to spodbudi, in sčasoma ugotovimo, da je to prav. Pomembneje pa je, da je to vgrajeno v KIP, se pravi cilje, po katerih se meri uspešnost tistih, ki vodijo podjetja. Če piše v KPI, da mora oseba odpreti sedem novih trgov, če želi zadržati službo, bo to naredila; če bo morala povečati dobiček tako, da zmanjša količino porabljenih virov, pa bo naredila to. Vodstvo mora ciljati vsaj na srednjeročni obstanek na trgu.

Ste ena od tistih oseb, ki močno verjamejo, da je mogoče narediti spremembo. Jane Goodall pravi, da je ta rezultat kolektivne izgube upanja. Je to sploh lahko opravičilo za neaktivnost pri tako pomembni temi, kot je reševanje planeta?

Res je zaznati veliko podnebne anksioznosti. Za to so zelo odgovorni mediji, tako javni kot mi kot mediji. Moja obrambna strategija je, da preprosto verjamem, saj bi bila sicer še ena izmed tistih, ki se pokrijejo čez glavo. Sama to delam iz čiste sebičnosti, da ohranjam sebe, in si domišljam, da mogoče prispevam k nečemu, kar ima lahko pozitivne posledice. Naša družba je od časa covida še bolj razpršena in posledično izgubljamo zaupanje in upanje v to, da skupaj še kaj zmoremo in da si kot posameznik lahko pomemben, kar pa dobiš ravno s povezovanjem. Tako da nas ustvarjanje prostorov, kjer lahko skupaj nekaj naredimo, opogumlja.

Včeraj je bil dan Zemlje, na katerega se kriza planeta že tradicionalno izpostavi, nato pa ta tema zopet nekoliko ponikne. Kako je po vaših izkušnjah najbolje motivirati ljudi za to?

V teh letih sem ugotovila, da je to avtentičnost. Nabrala sem si znanja in izkušnje in sama se še vedno ves čas učim, a vedno, ko sem v interakciji z drugimi, poskušam intuitivno začutiti, kaj bi bilo za tisto okolje, kjer predavam, najbolj dragoceno, tudi če sem si prej pripravila začrtano prezentacijo. Dragoceno je tudi, da sem kot ustanoviteljica našega Circle Changea neodvisna in nikomur ne odgovarjam. V Bruslju mi večkrat rečejo, naj kaj rečem, ker to lahko povem, saj si upam, obenem pa nad mano ni nikogar, ki mi bo to očital. Prav ta avtentičnost, s katero se giblješ po teh prostorih, in spoštovanje do drugega. Na Japonskem, kjer sem predavala, so me vprašali, ali me sprejemajo doma takšno, kot sem, in odgovorila sem, da bolj težko. (smeh) Ne verjamemo ljudem, da nimajo skrite agende, na to smo namreč navajeni. Seveda imamo interese, a dajmo te na mizo in si vse povejmo.

Je dobro posvojiti logiko, da smo vsi Zemljani, ne le Slovenci in Evropejci ali – z besedami vašega kolega Janeza Potočnika – del narave, če želimo zares pomagati našemu planetu?

Mislim, da je ta Janezov stavek odličen. Zelo sem srečna, da živim v Sloveniji in delam v svetu ter da imamo to svobodno Evropo, vsaj za zdaj, sicer pa se čutim kot državljanka tega planeta. Ko se zaveš cikličnosti in dejstva, da te eno drevo ali želva preživi v letih, da nismo središče narave, te zgrozi, da si domišljaš, da si najbolj inteligenten, pa vendar edini, ki to inteligenco uporablja proti sebi.

Koliko se polaga na pleča reševanja eko krize posameznikom? Kaj lahko naredi država in kaj posameznik?

To krivdo ves čas distribuiramo ali na eno ali na drugo stran. Po eni strani je posameznik ravno zato anksiozen, ker sistemi, za katere smo mislili, da so trdni, kolapsirajo, tako šolski kot zdravstveni in okoljski. Družba je seštevek posameznikov, in zato sem zagovornik sistemskega pristopa. Razumeti je treba, da smo vsi skupaj en ekosistem, v katerem morata biti tako odgovornost kot podpora, da ti kolapsi ne morejo biti na plečih posameznika. Vprašanje je, kako se bomo zdaj transformirali in iznašli način delovanja, v katerem nam bo vsem dobro. To je utopična iluzija. Pri tem bi omenila še Violeto Bulc, svojo prijateljico, ki ima koncept ​eko civilizacije in se mi zdi odlično, da to razvija.

Kje lahko naši bralci začnejo?

Predlagam, da vsak zapre oči in si zamisli, kaj njemu pričara ugodje. Za nekoga je to topla postelja, za drugega vroč tuš, in ko imamo odgovor, se vprašajmo, kako s tem ravnamo. Ali kot posameznik, zaposleni ali odločevalec prispevam k temu ugodju. In potem dojamemo, da so vse te naše odločitve tiste, ki kreirajo našo prihodnost. Če se rad veliko tuširam in imam pitno vodo, se bom morda malce manj tuširal, da bom imel še pitne vode, če poenostavim.

Če primerjate sebe, svojo mamo, babico in vaše tri otroke – kaj koristnega je ena generacija prenesla na drugo glede zelenega življenja?

Babica je bila prva, ki je res živela trajnostno, vendar se o tem sploh ni govorilo. Sama kot otrok nisem vedela, da je to trajnostno, a sem to zaužila v svojem domu. Mama pa mi je dala predvsem krila slediti intuiciji, svobodo tega raziskovanja, ki se je lepo nadgradila z babičinim življenjskim slogom. Moji otroci pa zdaj vračajo vsak na svoj način. Taja ima nekakšno življenjsko modrost v tem, da živi 'honeylife', v katerem odlično lovi ravnotežje med delom in osebnim življenjem. Tin je vrelec kreativnosti in mojster vsega, kar se loteva, sam zašije stvari, sam kuha ... V službi je dobil povišico in na to je rekel, da želi, da tako ostane vsaj še dve leti, saj mu je ta denar pri teh letih povsem dovolj in se rad osredotoča na dobro življenje, s tem pa lahko dobro živi. Najmlajša Tesa pa je prava 'antipotrošnica', saj noče prestopiti praga trgovine.

Pravite, da ste kreativka, vedno iščete razpoke in ne igrate po pravilih. Za to je potrebna samozavest. Ste jo imeli od nekdaj?

V zibko sem dobila potencial, potem pa je bilo na meni, kaj bom s tem. Bile so v mojem življenju težke preizkušnje, in to zelo zgodaj, a sem razvila obrambni mehanizem, da kljub vsemu pozitivno gledam na stvari in takoj iščem rešitev, a to je neki vzorec, ki ni nujno dober. Name se je namreč nalepil izraz močna ženska, česar sama včasih ne želim, saj se tudi rada zjokam. V poslovnem svetu pa so me prekalile preizkušnje, tudi težke, ko je prišlo do izsiljevanj ali mobinga.

Koliko steklenih zidov ste prebili? Uspelo vam je tako, da ste ves čas negovali ženski princip delovanja in niste posvojili moškega stila vodenja.

Mislim, da je dobro, da ženske o tem govorimo, da smo odkrite druga do druge. Moja prva takšna večja preizkušnja je bila, ko sem delala v oglaševanju in prvič zanosila pri 25 letih. Rečeno mi je bilo, da je moje kariere konec. Če ne bi imela tako velike želje po otrocih in ne bi zaupala, da bo že nekako, se tudi vnaprej ne bi odločala zanje. Vsekakor ne mislim, da jih mora vsaka ženska imeti, bi jim pa rekla, naj se vprašajo, ali si jih želijo, in če si jih, to ne sme biti ovira. Druga izkušnja se je zgodila v korporativnem okolju, kjer so me označili za preveč kreativno in da ta moj način mišljenja ni za upravo. Danes je prav ta med lastnostmi, ki jih iščejo pri voditeljih. Takrat bi lahko recimo spet odnehala, pa nisem.

Kaj je torej vaš nasvet ženskam nasploh?

Imeti zdravo samozavest. Naj bo tisto, kar si naredila ali pa za kar imaš zasluge, tudi vidno. Naj vsaka sledi temu, kar jo dela živo in osmišlja, in naj bo na tej poti zelo jasna pri tem, kaj je njena vrednost. Naj se ne bojijo napredovanja, to pogosto govorimo tudi pri Onave. Ko televizija pokliče, moški skoči, me pa najprej pomislimo, da bi morale k frizerju ali da nam ne bo zneslo. Nastopimo tudi, če imamo malce slabšo frizuro! Ženske si tudi same jarek kopljemo s kritičnostjo do kolegic, ko rečemo: »Oh, kakšna je bila, še glave si ni umila.« Reči bi morale: »Joj, kako dobro je povedala.« Biti moramo pozorne na to, da smo enakopravne in da bomo prisotne tudi, ko se govori o velikih temah.

Kaj pa je tisto, kar vas motivira, kar je spodbudnega?

To, da se vedno znova potrdi, da je ena plus ena več kot dva. Ta strast do povezovanja mi vedno znova da potrditev, da ko povežeš prave ljudi ali stvari, pride do učinka snežne kepe. Pogosto se bojimo sodelovanja, da ne bi česa izgubili, ampak z njim lahko le pridobiš, saj se začne stekati v izobilje. Moj poziv bralcem bi bil, naj si dajo za izziv do tega poletja najti nekoga ali nekaj, s katerim bodo to izkusili, seveda v kontekstu trajnosti, naj bo to način tega našega delovanja. In če je prava stvar za tistega, za družbo in za okolje, je to trajnostno.

Fotografije Taja Harris, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?