Toma Križnarja večina pozna kot aktivista za človekove pravice, a je tudi velik ljubitelj klasične glasbe. Ta je tudi tista, ki ga vzdigne v težkih trenutkih. Prepričan je, da bi namesto bomb ljudem morali dati muziko.
Imitator in akademski glasbenik Tilen Artač je v tokratnem podkastu 1, 2, 3 … bis! gostil dva izredno zanimiva gosta, ki ju povezujeta glasba in popotništvo - to sta Tomo Križnar in Igor Drnovšek. Tomo Križnar je popotnik, aktivist za človekove pravice in - kot ga je napovedal gostitelj - "po rodu Gorenjec, po duši pa ljubitelj klasične glasbe". Igor Drnovšek pa je profesionalni klasični glasbenik, tenorist, ki ga je petje v zboru vodilo vse do Slovenske filharmonije, v prostem času pa strasten avanturist in popotnik. Prvi je po izobrazbi strojni tehnik in diplomirani ekonomist, drugi profesor geografije, a oba je življenje vodilo v drugo smer.
Iskanje resnice kot največja avantura
"Ni bilo dovolj samo, kako delujejo mašine in kako deluje ekonomija. Človek je več kot samo to. Ni samo 'biznismen' pa tehnik, je tudi iskalec resnice, kaj je res, kaj ni res. Pri tolikih lažeh je to največja avantura, da iščeš resnico," o svoji življenjski poti pove Tomo Križnar, ki je na različne načine prepotoval dobršen del sveta, a daleč najljubši mu je avtoštop. "Absolutno človeštvo še do danes ni iznašlo boljšega načina potovanja," je prepričan. Pravi, da od naključnih ljudi, ki jih sreča nekje v Iranu ali Pakistanu, človek sliši veliko dobrih zgodb, številni imajo potrebo, da se nekomu izpovedo. Da razlagajo o svojih družinskih razmerah, zatiranju religije, kako bi radi šli po svetu, pa ne morejo iz dežele.
"Potem začutiš počasi simpatije z vsemi ljudmi, vsi ti delajo uslugo, vsi so dobri s teboj in tako se krepi zaupanje v to naravno vrsto, ki ji pravimo sapiens," pove Tomo Križnar, za katerega ni hujšega trpljenja od trpljenja človeka, ki dvomi o vsem. Da on sam ne dvomi o vsem, da znova najde svojo identiteto tudi takrat, ko se ta zdi zelo daleč, ima velike zasluge glasba, "muzika", kot reče sam. To potrebuje in začuti najbolj močno tedaj, ko je najdlje stran: "Nekje v Avstraliji se spomnim, mi je poslala Ljuba (Ljuba Janče, op. a.) kaseto in sem jo poslušal in me je res privzdignilo, ker mi je tako manjkalo, sem bil kot žejen sredi Sahare."
"S klasično glasbo bi lahko ustavili vojne"
Njegov prvi spomin, ko ga je klasična glasba povsem prevzela, sega v študentske čase študija v Mariboru. Nekega večera, ko se je s kolesom vračal od dekleta, si je v rahlo omamljenem stanju zavrtel Beethovnovo Peto simfonijo. "V tistem omamljenem stanju je mene to tako prijelo, tako 'pošlatalo'. Malo zaradi dekleta, ker sva se ločevala, malo zaradi tiste moči usode, v katero sicer ne verjamem. Ampak jaz vem, da sem začutil globine in širine in višine in od takrat naprej mi je v tolažbo," pripoveduje Križnar, prepričan, da bi s klasično glasbo lahko ustavili vojne, da bi morali namesto bomb ljudem dati muziko, saj da ta spremeni in spreminja zavest. Pravi, da glasba potuje po svetu hitreje kot religija in se spomni utrinka enega izmed svojih potovanj, ko so se s transibirskim vlakom ob polnoči, v trdi zimi, pripeljali na mejo med Mongolijo in Kitajsko. Eno uro so se premeščali v druge vagone, ob tem pa je na ves glas igrala klasična glasba: "To je bil dogodek, ko pričakuješ, da si Marco Polo, da skoraj nobenega ni bilo pred teboj tam. Prideš tja, pa je tam že klasična muzika. To gre hitreje kot religija, hitreje kot krščanstvo, hitreje kot islam."
Omeni, da je ogromno klasične glasbe v Aziji, pa na Polinezijskih otokih, v Mikroneziji, ne pa toliko v Afriki, kjer imajo izredno močno svojo kulturo in tam ni rituala brez glasbe in plesa, gibanja. Afriški ritmi so blizu tudi Igorju Drnovšku, ki sicer kot popotnik na afriški celini še ni bil, a jo je dodobra spoznal preko glasbe. "Afrika je na nek način v nas, ti afriški ritmi, afriške melodije so zastopane v raznoraznih glasbenih zvrsteh," pravi Drnovšek in spomni na nemškega zdravnika Alberta Schweitzerja, ki je deloval v današnjem Gabonu (tedaj Lambarene) in tam že pred 1. svetovno vojno ustanovil bolnišnico. Bil je večplastna osebnosti, tudi organist in na to temo je bil v njegov spomin narejen plošček, ki združuje glasbene govorice – na eni strani Bacha, na drugi pa nanj dodane afriške ritme.
Ko v samoti začutiš, da tam živiš najbolj polno
A bolj kot topli kraji popotniška žilica Igorja Drnovška vleče na sever, konkretno na Laponsko. Pravi, da zato, ker je tam ogromno praznega prostora: "Tukaj v mestu živimo drug način življenja. Imamo neko varnost, ali pa vsaj nek privid varnosti. Ko pa greš v samoto, kjer sto kilometrov levo in desno ni ničesar, takrat začneš postajati drugačen. Tukaj imaš potem zelo odprta ušesa, začneš vonjati pokrajino, imaš občutek, da res živiš, na polno." Spomni se prizora črede severnih jelenov in hkrati zelo od daleč, a zelo prodorno, zvokov petja. Bilo je zgolj nekaj tonov, a ko se je pozanimal, je odkril, da je to njihov primarni način izražanja veselja, žalosti, s temi toni umirjajo jelene, jih branijo pred divjimi zvermi in podobno.
Njegov opis tega doživetja izjemno prevzame Toma Križnarja, ki je prepričan, da je glavni problem zahodne civilizacije ta, da umetno odraščamo: "A si predstavljate, kako Eskimi preživijo zime, kako oni preživijo temo? Mislim, da nam v civilizaciji manjka tišine pa miru, da bi lahko nadaljevali naprej kot ljudje, ne pa da se izgubimo v nečem, kar ne pelje v življenje, ampak v smrt." A četudi je bil včasih bolj srečen in je pel bolj vesele pesmi - danes pa zaradi dogajanja vsepovsod po svetu nosi veliko bremen – je prepričan, da ni še vse izgubljeno: "Življenje je bilo sto tisoče let takšno, kakor ga še danes lahko vidimo pri preživelih staroselcih. Da se še priti do njih, še začutiš te kvalitete sobivanja, ki so še vidne, opazne, odnosi med ljudmi, odnosi do živali, do rastlin, do vesoljne narave, ni še vse izgubljeno."
Peli, preden so šli na morišče
Glasba je lahko čudovita uteha v najtežjih časih, ko človeka pesti žalost, razočaranje, ko ga je strah. "Kaj pa, ko si bil v zaporu, pa te je bilo strah, si pel, si veliko razmišljal o glasbi?" vpraša Tilen Artač svojega gosta. Tomo Križnar odgovori, da je tedaj poslušal muziko v sebi, tako kot si človek vrti filme, ki jih je že videl ali pa spomine, da ne znori. Ob tem se vidno čustven spomni najlepše muzike, ki jo je slišal prav v zaporih: "Najlepša muzika je bila v Darfurju, v tistem zaporu, ko sem bil obsojen na tri leta zaradi vohunstva in špijonaže. Naša celica je bila zraven tiste celice, kamor so dali za čez noč na smrt obsojene in ti so zjutraj šli na obešanje. Sudanci so sufiji, to niso vahabiti. To je ena oblika islama, ki je zelo mistična, ki je zelo blizu z naravo. Oni so ponoči in zjutraj peli, preden so šli na morišče. No, tega se pa ne da zadeti z besedami. Človek ve, da bo umrl in on poje, se poslavlja." Spomni se tudi zgodbe prvih angleških pustolovcev, ki so prišli v avstralsko dolino in so srečali aboriginko, kako poje. Ko so jo vprašali, zakaj poje, je odgovorila, da poje zato, ker jo je pičila kača in umira, s petjem pa, da se zahvaljuje za življenje, ki ga je imela. "Vidiš, čisto drugo dojemanje smrti!" pravi Tomo Križnar.
V zboru je diktatura najhujša
Igor Drnovšek si, zanimivo, zelo malo prepeva. Sem in tja v družbi, redno pa v Zboru Slovenske filharmonije, ki ga opiše kot emancipirano družbo, kjer je ženski pol enakovredno zastopan moškemu. "Za razliko od parlamenta", šaljivo pripomni in doda: "Se pa tudi tukaj delimo, če takole pogledam s strani dirigenta, imamo leve in desne. Na levi strani so tenorji, na desni strani so basi. Znotraj tenorske stranke imamo dve frakciji – ena so prvi tenorji, malo bolj visokoleteči, drugi tenorji pa malo bolj prizemljeni. Drugače pa v zboru ni parlamentarne demokracije, tukaj je diktatura, tukaj je najhujša diktatura. Ko dirigent prestavi roko, gremo vsi za to roko."
Ob tem Toma Križnarja prijazno povabi na dva prihajajoča koncerta. Na aprilski t. i. VIP koncert, to je vokalno-instrumentalni program, kjer bodo izvajali izvorno, nepredelano energijo del Antona Brucknerja. In na februarski PVC – pretežno vokalni cikel a cappela zborovskih skladb. "Hvala lepa, z največjim veseljem, resnično, pred novim odhodom v Afriko mi bo to pomagalo ohraniti identiteto. Najhuje je, če ne veš več, kdo si, od kod si prišel, kdo so tvoji ljudje," povabilo sprejme Tomo Križnar, ki je pred koncem srečanja postavljen tudi pred izziv. Predstavljate si: za njim profesionalni zbor Slovenske filharmonije, med njegovimi koleni pa afriški boben. "Bo, kar bo. Jaz sem zmeraj za izziv," s širokim nasmeškom komentira, preden prostor prevzame afriška glasba, ki ji ritem njegovega bobna več kot odlično sledi … Prizor, ki ga ni mogoče ubesediti. Glasba ima izjemno moč.
Slovenska filharmonija je z novo sezono že na široko odprla svoja vrata. Vstopnice in abonmaje za njihove koncerte najdete na tej povezavi.
