Email je lahko sr(e)čen. Celo (pri)srčen. Darilo pa neotipljivo, a še kako dotakljivo. Življenje ni le potica, ampak dejmo se imeti dobr. Lekturo lahko na tej noti kdaj preskočimo, perfekcionizem pa tako oddrema eno kitico. Lažje nam bo. Samozaložba je lahko eno samo dobro. Ker gredo dobri nameni prav tja. Vnuk in babica se lahko pogovarjata o seksu. Ker sta najprej prijatelja. Kreativa je še živa. Članek lahko začnemo od zadaj naprej in bistvo razgrnemo že na njegovem začetku, pa ga bodo mnogi še vedno prebrali do konca. Ker je nadaljevanje sila zanimivo. (Ste med njimi, kajne?)
Vse se je začelo z enim elektronskim sporočilom Tina Koširja Popoviča, iz katerega je zrasel kup njih. Prejela ga je njegova babica, preljuba Manca Košir. Ena poezija/misel na teden skozi celo leto kot rojstnodnevno darilo. Besedo predajamo kar njemu. Z njim smo si na ti, zato tikanje.
Se še spomniš svojega prvega prijatelja iz vrtca?
Se, tudi njemu je ime Tin in še vedno sva prijatelja, bil je tudi na predstavitvi te knjige. Prvega resnega prijateljstva pa se tudi spomnim, in sicer iz časa osnovne šole, ki še zmeraj traja.
Kaj starejši razumejo, česar mladi ne?
Dobro vprašanje. Morda to, kaj pomeni umiriti se in ne hiteti, ter zakaj bi mogoče morali te stvari večkrat narediti.
Zaradi vaju z Manco se zdi email kar naenkrat oseben. Koliko so nam tehnologije vzele emocije v pisanju in koliko teh morebiti dale? Pisma danes npr. idealiziramo prav zaradi njihove osebnosti.
Rekel bi, da so mogoče danes maili skoraj nova pisma, ker imamo že WhatsApp, pa SMS in Instagram sporočila, email pa je s tem že skoraj malce retro. Ampak še vedno so mi najljubša pisma.
Koga vse (še) doletijo tvoje pesmi?
Kakšno sem že kdaj napisal kakšni punci in prijateljem, sploh za rojstni dan.
Si imel malce "sramotno" uporabniško ime, ko si si prvič ustvaril e-poštni račun? Tako kot mi vsi.
Ja, uporabniško ime sigurno, geslo pa je še posebej v tej kategoriji, vendar ga še danes uporabljam, zato ga ne smem izdati. Ampak drži, imeli smo vse od polžek Tin naprej, ker sem bil takrat npr. del nogometne ekipe Polžki, in dalje. (smeh)
Za kibernetsko varnost je torej poskrbljeno.
Tako je. (smeh)
Kakšen je tvoj email jezik v službi? "Lp", emotikoni ali kaj drugega?
Nanje ne odgovarjam ravno v poeziji, mi gre pa zelo na živce, da zadnje čase prejemam vedno več mailov, napisanih s pomočjo umetne inteligence. Sam sem poslal le enega takšnega in si rekel, da tega ne naredim nikoli več. Pišem jih torej brez tega, posledično s kakšnimi napakami, obenem pa ne preveč uradno.
Tvoja družina same vsebine knjige pred njenim izidom ni poznala. Kakšni so njihovi odzivi zdaj, ko so jo prebrali?
Zelo fajn, zelo lepi.
Je padla kakšna opomba?
Sestra Taja je izpostavila le del, kjer omenim pistacijevo kremo v posebej spolnem kontekstu, ampak je imel moj prijatelj Žiga dober komentar na to, da morajo imeti tudi mladi motivacijo za življenje. (smeh)
In za branje.
Tako je. (nasmeh) Se mi zdi, da zelo težko sprejmem kompliment od družine v smislu, da to pokažem. Sicer so se me zelo dotaknile njihove besede.
Česa nisi vedel, pa bi danes najprej upošteval, če bi še enkrat izdajal knjigo v samozaložbi?
Pravzaprav bi vse še kar enkrat ponovil, saj se mi zdi, da morajo biti napake, sicer bi bilo dolgčas. Morda le to, da bi prej kontaktiral založbo, ne pa v najbolj zasedenem mesecu, ko so morali vsi tiskati za knjižni sejem. Sem pa sodeloval z najboljšo tiskarno, ki sliši na ime R-tisk. Glasen aplavz zanje, zelo so prijazni in kvalitetno opravijo svoje delo.
Si pričakoval tako hiter ponatis?
Je bilo kar presenečenje, ampak še večje presenečenje bo, če bo takšno zanimanje še takrat, ko bo ta izvod že zunaj oziroma čez kakšen mesec. Še bolj pa bom presenečen, če mi bo čez deset let npr. nekdo rekel, da jo je enkrat prebral.
Namig XS velikosti, kaj prinaša potencialno nadaljevanje?
Trenutno skušam pisati enkrat tedensko, sicer malce bolj pozno kot lani, ampak še vedno eno pesem na teden. Vse skupaj je veliko bolj osebno kot pri prvi, saj se k Manci pogosto zatečem, da dam iz sebe določene stvari, kar mi tudi zelo pomaga. Nisem prepričan, ali bodo ti zapisi kdaj ugledali luč sveta, bomo videli. So pa to daljše pesmi oziroma poezije.
"Rekel bi, da so mogoče danes maili skoraj nova pisma."
Koliko si se moral soočiti s to ranljivostjo pri prvi knjigi?
Pri tej sem vedel, da si tudi ona tega želi, pa sem pomislil, “zakaj ne”. Vsi smo ljudje in vsi delamo napake ter imamo neka čustva, to sem pač jaz, spet drugo nisem … Ne morem pa reči, da me nekdo spozna, če prebere to knjigo, ker imam še veliko drugih osebnostnih plati. Najtežje pri izdaji knjige mi je bilo prav to, da bi ljudje zaradi nje mislili, da sem jaz samo super, ker sem lahko tudi kaj drugega in to bi rad poudaril.
Vsi smo sivi, ne črno-beli kajne.
Ja, in to je fajn. Sploh npr. v odnosih ni vse le enoznačno. Zdi se mi, da bi morali biti bolj ponosni na svoje napake, bolj bi jih morali sprejemati. V knjigi omenjam tudi razne punce in dejstvo, da sem se večkrat zaljubil. Se mi zdi, da se o tem premalo govori in preveč ocenjuje, preveč vsi stremimo k neki popolnosti. Če bi se kdaj malce bolj pogovorili, kar je najtežja stvar na tem svetu (in na tem področju se imamo vsi še veliko za naučiti), bi bilo mogoče lažje in bi bili vsi malce bolj sproščeni.
"Ne morem reči, da me nekdo spozna, če prebere to knjigo, ker imam še veliko drugih osebnostnih plati."
Kako se tvoja čustva ojačajo ali sprostijo tekom pisanja, kaj se zgodi z njimi?
Bolj se sprostijo, obenem se mi pa zdi, da smo tudi takšna generacija, kjer se vse vedno hitreje razvija; dvajset minut si lahko takega počutja, spet naslednjih dvajset povsem drugačnega, kar se mi zdi škoda, prav s pisanjem pa lahko ulovimo ta čustva, da ostanejo dlje z nami. Kasneje jih grem sam lahko tako prebrati in jih slaviti.
View this post on Instagram
Nedavno smo govorili z ameriškim igralcem Connorjem Storrijem, ki je povedal, da je sedaj ob izidu projekta Joker: Norost v dvoje povsem drugačen človek kot tekom njegovega ustvarjanja. Se zdiš sam sebi drugačen kot pred enim letom, ko si začel pisati te maile?
Ne vem če bi rekel, da sem zelo drugačen. Ta knjiga mi je dala to, da se bolj zavedam stvari, da sem bolj pozoren na življenje in kaj se dogaja okoli mene, ne morem pa reči, da sem drug človek.
Je otrok v tebi naravno prisoten ali ga moraš kdaj malce spodbuditi, da pride na plano?
Sicer je to težko reči zase, ampak pripisujem ga predvsem vzgoji v šoli (waldorfski), ker ni bil tam nikoli dan na stran ali pa obsojan od učiteljev. Zdi se mi, da je bilo to večjega pomena, kot bi si mogoče mislil na začetku. Eden izmed moj najljubših citatov je še vedno ta od Pabla Picassa, ki pravi, da je najtežja stvar naučiti se kot odrasel, biti otrok. Noro mi je, kako lahko otrok gleda v nebo ali pa v drevo in mu to res dogaja, odraselemu pa sploh ne. Imam tudi družbo prijateljev, kjer ni obsojanja ko npr. poskusimo nov šport ali hobi, ni pritiska, da moraš biti dober v tem.
Najboljše darilo, ki si ga kdaj prejel? Klišejev verjetno ne podarjaš, kajne? No ja. (smeh) Sigurno je bilo kar nekaj takšnih daril. Npr. ko mi je mlajša sestra nekaj napisala ali pa podarila knjigo skupnih BeRealov, sicer pa je to absolutno dres Barcelone, moj prvi, ker sem bil velik oboževalec nogometa. Najljubše darilo, ki sem ga dal, pa so sigurno te pesmi Manci.
V čem si pa si sam kliše?
Pariz mi je, hočeš nočeš, še vedno najbolj romantično mesto. Včeraj sem gledal tudi film The Holiday, čeprav novih filmov, sploh teh ameriških ne maram najbolj. Slovenska hrana, evo, ali je to kliše? Slovenija, domovina, to je zagotovo moj kliše.
"V pisanju se pogosto zatečem k Manci, da dam iz sebe določene stvari, kar mi zelo pomaga."
Kam bi bralce potem poslal na izlet pri nas?
Kar okoli svojih krajev, kjerkoli že so. Zagotovo je še kakšen del, ki ga še niso odkrili in je zelo lep. Ali pa v naše lepe gore.
Kako doživljaš svojo stojnico Rojstnodnevni email v stari Ljubljani in dogajanje na njej?
Zelo mi je fajn, je kot odprt dom, tako sem jo poskusil tudi okrasiti. Spoznavam ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi; od tistih, ki jo ignorirajo, do ljudi, ki se pogovarjajo z nami, do starejših, s katerimi kakšno rečemo in mladih, s katerimi skupaj zažuramo. Nekemu gospodu sem pred dnevi rekel “Vidiš, še zmeraj je veliko dobrih ljudi, čeprav kdaj mislimo, da temu ni tako in ta stojnica ti to pokaže.” Ljudje so največje darilo pri tem projektu.
View this post on Instagram
Glasbenike vprašamo, če poslušajo svoje pesmi – ali misliš, da boš (pre)bral svojo knjigo?
V tem obdobju celotne ne, pogledam pa kdaj vanjo, ker vmes malce pozabim, kaj sem napisal oz. me to zanima. Mi je bilo pa zelo težko iti vmes še enkrat čez lastno lekturo, zato je v knjigi tudi malce več napak. Se pa zelo veselim, da jo bom prebral, ko bom star, če pridemo do tja. (nasmeh)
Če bi moral ponoviti proces dopisovanja skozi eno leto z nekom, kdo bi to bil?
Razredničarka iz osnovne šole, ker je ona zaslužna za ta prej omenjeni proces ohranjanja notranjega otroka, je zelo modra.
Se je udeležila tudi predstavitve, kajne?
Tako je.
Tako kot tudi tvoja najljubša branjevka iz ljubljanske tržnice?
Mija ja, največ ljudi je prav njo poznalo, ona je tudi eno tako sonce.
Svoj izvod knjige Rojstnodnevni email si lahko pridobite s sprehodom do ene izmed božičnih stojnic na Bregu v Ljubljani, če ste od daleč pa obiščete njeno uradno spletno stran.
Ste vedeli? Z nakupom te knjige se podpre društvo Hosipc, posadi drevo ali podpre nekoga, ki podporo potrebuje. Lepi projekti, skratka.
Pripravila Ajda Gregorc, fotografije Taja Harris in osebni arhiv