Anna Reusch je ime, ki ga na elektronski sceni v Nemčiji pozna velika večina, drugod po Evropi in svetu pa zadnje festivalske sezone čedalje bolj zaželeno ime. Njene veščine so nesporne, njen odnos do kulture in publike pa srčen. Eksluzivo za ELLE je povedala, kako se je znašla v večinoma moškem svetu in kaj je tisto, kar jo žene k glasbi.
Za začetek nas zanima, od kje izvira vaša muzikalnost?
Verjetno iz dejstva, da je moj oče igral v bendu, ko sem bila otrok. Bil je resen glasbenik in nikoli ne bom pozabila beded, ki jih je izrekel, ko sem se začela ukvarjati z didžejanjem: »techno ni ročno narejena glasba, je brez duše.« Poskusila sem celo vrsto instrumentov, saj je bil vadbeni prostor pri nas doma, tako da je bilo zelo lahko priti v stik. Meni pa je bilo najbolj všeč slišati techno po zvočniku tako glasno, da so se v kuhinji, ravno včasu njihovih vaj, tresli kozarci.
Vaša ljubezen do elektronske glasbe se je začela že zgodaj, pri 15-ih. Kakšna je bila scena takrat in kaj vas je v njej tako privlačilo?
Povsem po naključju sem se pridružila svojim starejšim prijateljem, ki so šli v mesto v veliki disko. Bili so različni prostori, z različno glasbo, v techno prstoru pa so mi bili ljudje najbolj všeč. Vsi so bili zelo prijazni. Takrat je bil trance zelo popularen in TV kanali kot sta VIVA in MTV so hodili v klube snemati vsebino. Vsak vikend sem preživela v klubih, kjer sem spoznala veliko prijateljev iz različnih mest. Techno ni bila samo glasba, bila je kultura, skupnost.
Bila je pravzaprav potegavščina, ki vas je pripravila do tega, da ste začeli resno razmišljati o didžejanju?
Tako je. Nek večer sem stala za didžejem, ko se je obrnil k meni, mi v roke potisnil slušalke in rekel: »ti prevzami, jaz moram na wc,« in s temi besedami je izginil med publiko. Tam sem stala, s samo 15. leti, nikoli nisem zmiksala ničesar, samo preplesala sem cele noči, z bremenom, da zabavo ohranim pri življenju. Potem pa, predem sem se lahko predala izzivu, se je didžej vrnil, v smehu, saj me je pretental. Vseeno sem ga potem prosila, naj me nauči in izkazalo se je, da sem naravni talent. Od takrat sem vsak vikend ogrevala plesišče, včasih tudi velikim imenom kot je Kai Tracid.
Preden ste se povsem predali didžej karieri, ste delali tudi kot model. Nam lahko kaj več poveste o tem?
Tudi to se je začelo kot šala. Želela sem se znebiti svojega bivšega, zato sem se prijavila na tekmovanje »Miss« in na veliko presenečenje zmagala. Po tem je ena stvar vodila k drugi. Delala sem za veliko podjetje, ki je izdelovalo produkte za lase, njihov marketing direktor pa me je predlagal še drugim. Bila sem celo tako zaposlena, da sem prenehala študirati, sem pa veliko potovala in delala res velike oglaševalske kampanje. Takrat še nisem mogla služiti denarja z glasbo, tako da sem samo uživala v potovanjih. Takrat je bila to super izkušnja in mislim, da del moje profesionalnosti izvira tudi od tam. Po nekaj letih sem imela dovolj modelinga, saj gre za zelo plehko industrijo, tako da sem bila zelo vesela, ko sem končno začela služiti z didžejanjem.
Če prevrtimo nekoliko naprej – danes polnite klube enega za drugim. Kako bi opisali ta senzacionalen občutek, ko ljudje plešejo na vašo glasbo?
Zaupam svojim občutkom. Ko glasba mene pripravi do plesa, sem prepričana, da bi plesali tudi drugi. Sem zelo empatična oseba, morda še preveč. Sem zelo odprta do emocij, ko so dobre je odlično, vendar tudi slabih ne zavračam. Ko vidim kaj zares žalostnega, razmišljam o tem še dneve kasneje. To je cena, ki jo plačaš, če imaš za vse občutke odprte senzorje.
Zdi se, da ženska didžej imena rastejo kot gobe po dežju. Zakaj mislite, da se to dogaja prav zdaj?
Dobro vprašanje. Morda zato, ker so ženske trenutno bolj prisotne v vseh panogah. Tipična slika ženske, da je mati in gospodinja se spreminja. Poleg tega pa je biti didžej trenutno zelo popularno in veliko lažje, saj za začetek ne potrebuješ menedžerja. Ne me razumeti narobe, pozdravlajm nove možnosti za ženske in to da je kdorkoli lahko karkoli, vendar ko vidim nekatere nove didžeje, pogrešam pomembne veščine, tehnično znanje in včasih tudi občutek do te kulture.
Vas motijo komentarji (predvsem moških kolegov) da so ženske didžejke pogosto bolj popularne zaradi izgleda in ne njihovih veščin?
Moti me kadar njihovi komentarji nimajo osnove in niso podani na račun raziskanih dejstev. Ni lahko ne posploševati, še posebej če gre za slab komentar. Vsak, ki se nauči veščine, želi da so te cenjene. Zato nimam ničesar proti kritičnim vprašanjem. Neumne pa izbrišem. Če pa me nekdo vpraša o biti pravi didžej, pa mu odgovorim, da sem se naučila miksati na vinilnih ploščah. Ne veseli me dejstvo, da je zunaj veliko didžejev, ki nimajo niti te osnovne veščine. Ta bi morala biti cenjena, ne pa samo izkoriščanje trenutne popularnosti industrije.
Nekoč ste izjavili, da je avtentičnost tisto, kar naredi dobrega didžeja. Kako bi opisali svoj edinstven stil?
Samo igram se s tem, kar mi je resnično všeč, kar je odvisno od trenutka. Ko nastopam podnevi je moj set nežnejši in bolj vesel kot v temnih klubih. Vedno pa v ritmu, ki me osrečuje in spodbudi k plesu.
Menim, da je ena glavnih sestavin dobrega didžeja njegov kontakt s publiko. Se strinjate?
Ne vedno. Včasih tudi nisi pravi didžej za publiko ali pa je urnik zelo slab. Prejšnje poletje sem nastopala za didžejem, ki je vrtel na 150 udarcev-na-minuto. Več kot 45 minut sem potrebovala, da se je publika vživela v moj ritem. Po tem je bila zabava uredu, ampak ne tako visoko energijsko, kot bi morala biti. Včasih ni možno, da ljudi ujameš v svoj stil, zato je pomembno imeti agencijo. Oni izbirajo kje in kdaj nastopaš. Mislim, da se didžej mora tuditi vzpostaviti stik s publiko, ne pa biti njihov suženj.
Kot didžejka in producentka, kdaj se počutite bolj kreativno svobodno?
Oboje mi je enako všeč, saj nastopam na treh ali štirih playerjih, kar mi omogoča veliko načinov miksanja. Ko pa sem v studiu, enostavno odplavam.
Imate najljubšo skladbo h kateri se zatekate, ko želite ustvariti občutek evforije na plesišču?
Ja, to je Marco Faraone – Never Forget!
Izdali ste kar precej uspešnih skladb (na založbah Tronic, Transmit in Bouq), katera je vaša najljubša?
High Chord, izdana na založbi Tronic. Še vedno dobro deluje, ritem je večen.
Vaš urnik za prihajajoče mesece izgleda impresivno. Česa se najbolj veselite?
Debutantski nastop v ZDA februarja in mojih naslednjih izdaj.
Veliko se zadnje čase govori o psihičnem zdravju in stresnem življenskem stilu didžejev. Kako vzpostavljate ravnotežje?
To je zadeva, na kateri še vedno delam. Prejšnji teden sem bila tako bolana, da sem morala odpovedati nastop v Švici. Živim na kmetiji, tako da sem veliko zunaj in aktivna. Hkrati pa ne spim dobro, še posebej v hotelih. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj sem zbolela. Želim delati na tem, da sem bolj sproščena, da najdem način za boljši spanec – sliši se enostavno, ampak ni. Iskanje ravnotežja bo moj cilj v 2020.
Za konec pa še – kaj vas najbolj osrečuje?
Moja družina in moje živali.
Anni lahko sledite na Instagramu (@anna_reusch) in Facebooku (@AnnaReuschMusic)
Napisala Katja Kozlevčar, fotografije osebni arhiv
