Nekaj besed o pomembnih stvareh

Vstane, ko drugi še spijo. Vdihne, pograbi torbo, čaka jo fitnes. Stopi skozi vrata in se zateče v svojo mobilno garsonjero. Sedež, oblečen v belo usnje, jo ogreje v hladnem jutru, na ekranu izbere postajo z glasbo, v priročen predalček odloži jutranjo kavo. Njen dan se lahko začne. Spoznajte jo: aktivno žensko, ki ji druženje z njenim avtomobilom, Kodiaqom, dopolnjuje življenje tako, da ima na Instagramu ob svojem profilu še enega, na katerem ne nosi priimka, ki ga deli z možem in sinom. Spoznajte Simono Vrečar – Mrs. Kodiaq.

S strastjo

Pred osmimi leti se je odpela s svoje varnostne mreže in skočila v vodo, ki sprva še ni bila povsem kristalno čista. Iz marketinga telekomunikacijskega podjetja je svoje izkušnje in samozavest, ki jo je gradila na mednarodnem odru, prenesla v svoje podjetje. Podjetniške izkušnje staršev in starejših bratov so jo naučile, da nobena stvar sicer ni preprosta, a če delaš dobro, prej ali slej pride rezultat. Prevzela je odgovornost za svoj zaslužek in ustvarila trgovino s kakovostnimi igračami Babadu.

»Ko se nama je pred trinajstimi leti rodil Beno, sem na službenih potovanjih vedno iskala kakovostne igrače, ki so lepe, uporabne, prijazne in prijetne, predvsem pa funkcionalne. In to sem hotela pripeljati tudi v Slovenijo. Kot sem skrbno izbirala za sina, sem pri izbiri stroga tudi zdaj. Vem, da je dobra igrača odlično sredstvo za domišljijo, čustveni in umski razvoj. Verjamem, da je otroku bolje ponuditi manj in tisto res dobro.« Babadu je tako svet, v katerem ima estetika izdelka prednost pred agresivno kampanjo za najnovejši plastični izdelek s televizije.

Bababoss, kot v Babadujevi ekipi napol za šalo kličejo Simono, je energična, angažirana sogovornica. A ko govori o Babaduju, se v njej prižge še dodatni ogenj strasti. »Babadu in vse delo, povezano z njim, ter predvsem stik s strankami me neverjetno napolnijo z energijo. Z ljudmi, s katerimi se sčasoma res dobro spoznamo, se veselimo, ko se jim rodi otrok in utrujeni od porodnega maratona pridejo po zibko, čutimo z njimi, ko malček zboli in potrebuje mehko ninico, navdušeni smo, ko svoje otroke prvič posadijo na poganjalca. Babadu in ljudje, povezani z njim, me noro izpolnjujejo.«

Oaza miru

Za Vrečarje je Kodiaq potovalni avto za vsakodnevne vožnje iz Kamnika v Ljubljano, kjer je doma Babadu, prevoz igrač in dostavo otroške opreme ter sredstvo za neskončne poti te aktivne družine. Prva stvar, ki so jo uvedli ob njegovem prihodu, je bila prepoved drobljenja, polivanja in pacanja. Edini, ki ima dovoljenje za prehranjevanje v avtu, je Beno. Že pol svojega življenja igra hokej in Simona ga vsak dan odpelje na trening iz Kamnika v Kranj in nazaj, v avtu pa nemalokrat jé 'kosilo'. Ko Beno kot kralj sede na zadnji sedež in srka skrbno pripravljen smuti, Simona pa v avto pospravi računalnik in v predalček položi telefon, da se ji brezžično napolni baterija, se začne povsem njun, svéti čas. »V avtu se posvetiva stvarem, o katerih se sicer morda ne bi imela priložnosti pogovoriti. V tem času najinemu odnosu dodava še en košček razumevanja, ljubezni in sprejemanja,« pravi Simona, ko Benu podaja hokejske palice iz prtljažnika.

Trudi se čim več časa preživeti v svoji butični trgovini v Ljubljani, a je ogromno na poti in posle za podjetje pogosto upravlja kar iz avtomobila. Ko Beno vstopi v hokejsko dvorano, Simona najprej sprejme klic stranke, istočasno pa na računalniku preveri zalogo in mamico razveseli z novico, da je lesena hišica za punčke že prispela. »Ko pridejo škatle z igračami, jih odpiram s tako otroško navdušenostjo in čudenjem. Predstavljam si, kako je lepo šele otrokom!«

 

Lovci na razglede

»Vsi trije smo zelo povezani, vsako jutro se potrudimo in v miru pojemo zajtrk. Vajeni smo veliko stvari početi skupaj, hkrati pa cenimo tudi čas in želje drug drugega. Z Jakom se ogromno pogovarjava in neskončno veliko mi pomeni, da me je vedno podpiral pri vsem, česar sem se lotila. Beno pa je luštna mešanica naju.« Simona in Jak sta s svojo navdušenostjo nad malenkostmi – lepimi barvami v naravi, svežim zrakom in neskončnimi razgledi – okužila tudi Bena. Po mirni soboti, ko na tržnici prtljažnik napolnita z zelenjavo in sadjem, se običajno kam odpeljejo. »Nismo zahtevni, samo da gremo. Vedno silimo višje, na razgledne točke, preprosto se odpeljemo in poiščemo odročne, odmaknjene poti. Včasih pa čutimo, da nimamo energije za pohod; tudi počitek si mora človek dopustiti.«

Bistvo zadovoljstva je v ljubezni do preprostega. Življenje namreč ni vsakodnevni lunapark razburljivosti, ampak kvečjemu nasad najrazličnejših dreves, s katerih tu in tam pokuka kakšna žival, zaziba se kakšna veja, na tla prileti kak list. Brez nenehnih dramatičnih doživetij in v takšni preprostosti Vrečarjevi iščejo svoj mir: v novoodkritem zalivu, na novih gozdnih poteh, med alpskimi vrhovi. »Tudi ista lokacija je lahko drugačna jeseni, poleti, pozimi. Zato se radi vračamo na nam ljube kraje. To nas napolni. In hvaležna sem, da se niti Jak niti Beno nikoli ne pritožujeta, vedno sta za akcijo, sploh zdaj, ko lahko s štirikolesnim pogonom osvajamo še odročnejše kraje.«

Življenje Vrečarjev bi lahko primerjali s Simonino vožnjo, ki je dinamična, ko je treba in ko razmere to omogočajo, a umirjena, ko je tako prav. V takšnem vijuganju skozi zahteve vsakdana in radosti, ki jih prinaša, se stvari, ki so pomembne, pokažejo hitro in zelo jasno. Fino se je voziti v finem avtu, fino je zmagovati na hokejskih tekmah in na poslovnem parketu. A največ so ljudje, ki te zvečer povabijo na druženje s pomenljivimi pogovori, ljudje, ki te nasmejejo, še preden skupaj sedete k zajtrku, ljudje, ki so s teboj na najvišjih in najrazburljivejših vrhovih pa tudi v najglobljih in najtemnejših dolinah. Za to je družina.