Mitja Bokun, slovenski ilustrator, o svoji nenavadni poti do uspeha

Poklepetali smo z Mitjo Bokunom, ki je zaslovel s svojo tehniko ilustriranja. 

Mitja Bokun, slovenski ilustrator, o svoji nenavadni poti do uspeha - Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Z ilustracijo se ukvarjate že mnogo let. Kdaj ste začutili, da je to vaše poslanstvo?
Rišem že od vedno, odkar se spomnim. Moja mami mi je od nekdaj nosila kupe papirja iz financ. Tistega, ki je šel v matrične tiskalnike, tiste z luknjami pri straneh. Spomnim se, da sem sedel v malem stolčku z mizico oranžne barve in risal. Kasneje sem ustvarjal risarije po platnicah zvezkov, torbah, hlačah, majicah, ... Kmalu za tem sem delal tudi scene za proslave in različne igre. Težko rečem, da čutim to kot poslanstvo. To je le nekaj, s čimer sem se rodil. To znam. Čeprav je bila moja poklicna pot do 35. leta popolnoma nelogična, me je na koncu pripeljala do tega, da tudi profesionalno počnem to, kar počnem.
 
Pravite, da je vaša poklicna pot ne logična. Kaj ste torej počeli pred tem?
Sem samouk. Najprej sem dokončal triletno šolo za strojnega mehanika, nato pa še 3+2 program za strojnega tehnika. Po šoli sem se zaposlil kot vzdrževalec elektromotorjev, po odsluženem vojaškem roku sem delal kot tiskar, kasneje pa sem se odločil, da bi bilo vseeno bolje narediti kakšen faks. Končal sem informatiko in se po končani fakulteti zaposlil kot razvojnik v podjetju Iskra Mehanizmi, kjer sem delal tudi kot direktor logistike. V zadnjih 10 letih sem se preusmeril v poslovno informatiko, kjer sem delal kot svetovalec za informativno podporo logističnim in proizvodnim procesom in kot uvajalec sistemov poslovne inteligence. V glavnem, nič od tega ni bilo povezano z risanjem. Seveda sem ob vsem tudi risal, a bolj za lastno veselje.

V tujini ste veliko bolj poznani kot v Sloveniji? Kako je prišlo do tega?

Hm, ne vem, verjetno po spletu okoliščin. Težko sploh definiram, kaj bi to pomenilo, da sem znan. V tujini sem prejel kar nekaj nagrad in delal z znanimi naročniki. Po drugi strani pa sem v zadnjih nekaj letih tudi pri nas v veliki meri sodeloval s super naročniki, ki cenijo moje delo in si ga želijo tudi imeti. V tujini je bilo vse naključje, socialna omrežja, poznanstva … in kar naenkrat do točke, ki te popelje v London na modni teden, kjer rišeš za Vivienne Westwood. Ampak na koncu je važno le, da v delu uživaš. Jaz popolnoma z istim veseljem delam projekt za Lidl Slovenija kot pa kampanjo za Shiseido in enako rad vidim svoje delo v reviji GoodLife kot pa v Wall Street Journal.

Ali lahko določite trenutek, ko ste se zavedli, da vam je zares uspelo?

Mogoče je bil tisti "the" trenutek takrat, ko sem dobil agenta v tujini. Kjer sem bil res v družbi najboljših in kmalu za tem dobil projekte za Shiseido in WSJ ... Takrat sem sam pri sebi dejal: "To je to.". Seveda sem kasneje ugotovil, da ni vse tako lepo, kot se sliši. Po toliko letih dela, se mi moje delo ne zdi več tako posebno. Prav na silo se moram včasih ustaviti, v glavi prelistati projekte, da se spomnim in zavem, da bi marsikdo ubijal za take projekte in naročnike s katerimi delam. Čeprav kdaj tudi ne vem, kako sploh do tega pride.

Za vaša dela je značilen hiter slog risanja. Kakšen je tipičen postopek vašega ustvarjanja?

Rišem na popolnoma klasičen način. Še vedno je osnova svinčnik, papir in tuš, akvarelne barve. Svinčniki od 4H pa do 8B, blenderji ... papir, ki mi ustreza. Včasih si ljudje predstavljajo, da je moj proces dela nekaj spektakularnega. Pa ni. Ko vse prenesem na papir, pride na vrsto še digitalna obdelava, kjer delo preskeniram, dodam plasti tuš razlitij, ki jih imam posebej narejene. Potem še dopolnim sence in kontraste (belo in črno) in na vrsto pride tudi predelava za določen projekt (ali gre to za revijo, tisk, jumbo ...), po potrebi še priprava za tisk, animacija ... Odvisno od projektov. 

Hiter slog je odvisen predvsem od hitrega tempa projektov. Časa je vedno manj, včasih delam stvari preko noči in lovim zadnje minute. Kdaj drugič pa je ta hitrost tudi uporabna, še posebej, ko delam v živo, na raznih dogodkih, ko je potrebno v kratkem času, z nekaj potezami narediti portret, skico ... (npr. na zadnjem Elle Style Awards). Seveda ne gre za popolne slike in portrete, ampak za kroki skico, kjer imaš minuto ali dve, da ujameš trenutek ali osebo. Še posebej osebo, ki jo imaš možnost imeti pri miru manj kot minuto. V teh primerih gre predvsem za neko energijo med mano in portretiranci, pa tudi za lepo in simpatično darilce.

Hitrost pa je tudi pomembna pri posebnih projektih kulinarike, ki jo izvajamo s hišo kulinarike Jezeršek – gre slikanje s hrano in kombiniranje risbe in jedi, ki se izvaja pred gosti v živo. Blazno zanimiva in okusna zadeva.

Kako se je skozi leta ustvarjanja razvijal vaš slog risanja?

Na začetku sem delal vse živo. Spomnim se, ko sem v Kranju postavljal svojo prvo razstavo, je bilo vse skupaj videti, kot da bi vse te slike narisalo ducat ilustratorjev. Lovil sem se, nič od tega, kar sem naredil, mi ni bilo všeč. Preveč sem se zgledoval po drugih. Potem sem pa na neki skupinski zastavi srečal akademskega slikarja Kavdija Tutto, ki mi je dejal, naj se držim sloga z akvareli. In tako nekako je potem nastal moj slog, ki ga skozi leta nenehno dopolnjujem, malenkost spreminjam, tudi zato, da imam sam proces bolj pod kontrolo, sploh ko delam na projektih in posamezne ilustracije prirejam na tisoč in en način (isti motiv od jumbo plakata pa do objav na Instagramu, Facebooku ...)

Kako vam uspe, da pri delu ostanete zvesti samemu sebi in svojemu slogu?

Niti vem ne, da se trudim ostati zvest. Pač delam, kar znam. Z leti je počasi prišlo do tega nivoja (ki sem si ga najbolj želel), da naročniki v bistvu najemajo mene in moj slog, ne ukvarjajo se več, kako naj bi nekaj izgledalo. Na začetku so prihajali s predlogi, kako naj nekaj narišem, kako naj bi določena stvar izgledala, sedaj pa mi preprosto zaupajo. To mi je super, ker tako tudi najbolj vem, kaj bo nastalo. Je pa pač tako, kot pri vsakem projektu, v osnovi dobim navodila, kaj in kako, in potem v skladu z najboljšimi zmožnostmi to zapakiram v moj stil. Do sedaj mi kar uspeva.

Sodelovali ste z mnogimi zvezdniki in svetovno znanimi znamkami. Katero sodelovanje se vam je najbolj vtisnilo v spomin? Zakaj?

Ja, delal sem z nekaterimi posamezniki in znamkami. Mogoče mi je najbolj v spominu ostalo sodelovanje s podjetjem Shiseido, kjer sem za Japonsko delal izobraževalni material, potem pa še pripravljal kompleten vizual za lansiranje seruma Ultimune na Kitajskem trgu. Najbolj sem si ga zapomnil, ker smo naredili tudi posebno edicijo Ultimune seruma v poslikanih torbicah in Shiseido je to lansiral pod nazivom Shiseido X Mitja Bokun. Takrat sem bil zares navdušen. Drugače pa je bilo prijetno sodelovanje s Heleno Christensen in Jenno Elfman, pa tudi z Diane Pernet, kjer sem imel lani čast prevzeti nagrado Meseca oblikovanja v njenem imenu. Sicer pa je bilo še kar nekaj zanimivih projektov v preteklosti, tako od Wall Street Journala, ameriški Reader’s Digest, GQ pa do predavanja v Instituto Marangoni v Milanu, ilustriranje za Vivienne Westwood v zakulisju modnega tedna v Londonu. A vse to je preteklost in rad sem usmerjen v prihodnost. 

Veliko slikate portrete. Ali imate kakšno zanimivo anekdoto, ki bi jo delili z našimi bralci?

Kakšnih posebnih anekdot v bistvu niti nimam ali se jih morda le ne spomnim. Naredil pa sem kar nekaj portretov, ki so ostali nekoliko skriti v ozadju. Po naročilu sem narisal igralko Jenno Elfman in Rose McGowan, modnega kreatorja Rapha Ruccija, ki je portret kasneje uporabil na vabilih za newyorški teden mode, še posebej pa sta bili zanimivi naročili – portret slavne oblikovalke pri Tiffany Else Peretti, ki je portret dobila za božično darilo, in pa Catherine Deneuve, ki ji ga je poklonil njen vnuk. Vedno sem se spraševal, kakšen je bil njun odziv.

Kakšna je prihodnost ilustracije?

Prihodnost ilustracije se verjetno ne bo veliko spreminjala, postala pa bo vedno bolj pomembna. Vidim jo kot izredno povezano z digitalno tehnologijo skupaj z VR in AR tehnologijo. Kombinacijo digitalne in klasične ilustracije, v sodelovanju s fotografijo, filmom in animacijo. Večno bomo tu, le naučiti se bomo morali še kaj novega. Risanje v živo pa bo ostalo in razveseljevalo ljudi.

Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri