(Iz revije) Intervju s pisateljico Majo Monrue: »Za ta stavek sem mu še danes hvaležna.«

Tvoje življenje se že do sredine tridesetih bere vsaj kot življenje sedemdesetnice. V uvodu nisem niti omenila, da si že pri 21-ih imela prvo zajtrkovalnico v Mariboru. Koliko osebnih renesans si že doživela?

Iskreno povedano, jih več ne štejem. (smeh) Nenehno prehajanje od »ja, to bi« in »kaj mi je tega treba«, je postala dinamična stalnica že zelo zgodaj v mojem življenju. Priznam, da sem kdaj zaradi tega tudi na robu, utrujena in izčrpana, si zaželim življenja na Krvavcu, med kravami in istim zajtrkom vsako jutro (smeh), ampak v resnici je to le farsa. Ta svet je poln tako čudovitih trenutkov ustvarjalnosti, tako poln je barv in priložnosti za preseganje mej, da bi mu bilo preprosto nesprejemljivo obrniti hrbet. Je pa res, da so me osebne renesanse vseeno spametovale skozi leta; malo bolj premišljeno izbiram ljudi, projekte in kose oblačil. (smeh)

Za toliko podvigov mora človek imeti neko naravno samozavest ali vsaj dobro življenjsko filozofijo. Kako v življenju pristopaš do tistega, česar (še) ne znaš?

Vedno me spremlja prepričanje, ki mi ga je nehote priučil moj megajverski oče (in ga kasneje potrdil še Vlado Kreslin) – »Vse se da«​! Torej, če je nekaj potrebno speljatii, neznanje ni ovira, ampak samo dodatna stopnička na poti. In ker sem vedno bila kampanjski študent, se tudi zdaj veliko stvari kar lotim in nekako naučim po poti. To seveda potrjuje moje drugo prepričanja, da se človek največ teorije nauči skozi prakso. Znanje se namreč zares v nas vtisne šele skozi izkušnjo, skozi občutenje, ne zgolj skozi razum.

»Znanje se namreč zares v nas vtisne šele skozi izkušnjo, skozi občutenje, ne zgolj skozi razum.«

Ko smo ravno pri filozofiji, razloži nam tudi svojo F.A.Y.N. filozofijo, ki obsega istoimenski podcast in 100-stransko knjigo.

F.A.Y.N. je produkt mojega entuziastičnega srca, ko sem zapustila svoje varno poročeno življenje na čudovitem Dunaju in se vrnila v Slovenijo ... uresničiti sebe. F.A.Y.N. pomeni Freedom is Awakening Yourself Now - torej, svoboda je v prebujanju sebe, zdaj! Vsak trenutek, ko čakamo v življenju, za katerega globoko v sebi vemo, kljub vsem bleščicam navzven, da ni zares naše, je izgubljen. F.A.Y.N. je tista brca v ta zadnjo, ko stagniramo na eni točki, ker nas skrbi, kaj se bo zgodilo, če vstanemo, odidemo in pustimo vse za seboj. 100 strani in 100 podkastov z ljudmi, ki živijo to filozofijo, je moj srčni prispevek svetu, za katerega si želim, da bi bolj sledil svojemu srcu in srečo iskal med ljudmi, ki ljubijo in navdihujejo, ob dobri hrani, dobri glasbi in z mirom v sebi.

Kdaj se počutiš najbolj svobodno? Vse tvoje obveznosti k njej doprinesejo ali ji kaj odvzamejo? Sprašujem za vse nas prezaposlene ki bi si želeli počutiti lahkotneje.

Skoraj nikoli! (smeh) Ženske imamo res velik izziv nenehnih konfliktov v sebi, ki izhajajo iz vzgoje in prepričanj, skozi katere vedno znova dvomimo vase. Ker dvomimo vase, se seveda še bolj trudimo, dokazati svojo vrednost. In tudi, v resnici ta dvom ni samo v nas. V zabavni industriji, kjer delam že več let, so ženske, kot organizatorke, vodje, menedžerke še vedno izrazito podcenjene, kar se izrazi skozi poslovni odnos. Zato se sama najbolj svobodno počutim takrat, ko mi nek ustvarjalec ali lastnik nekega prizorišča pusti popolnoma proste roke in mi zaupa, da bom zanj ustvarila čudovito in nadpovprečno zgodbo. Ko lahko prosto ustvarjam, sem najbolj svobodna.

Knjiga Pot do Nje je bila njena predhodnica, tvoje prvo raziskovanje poti do sreče znotraj sebe in hkrati napotek moškim za razumevanje žensk. Kako si našla pot do sebe – jo še iščeš?

Zdi se mi, da ta pot nima konca, ker se ljudje skozi leta spreminjamo. Zato bi rekla, da sem na tej poti prišla do precej mejnikov in postojank, na katerih sem se lahko ustavila in dojela, da sem našla nek svoj izgubljen košček, ki paše v mozaik. Moški so mi, priznam, vsak po svoje pri tem pomagali. A ob pogovarjanju z izjemnimi ženskami, ki so v svojih petdesetih ali šestdesetih, tudi ugotavljam, da leta prinesejo umiritev v ženski duši – z moškim ali brez, in da se ta pot spremeni v takšno, prijazno, gozdno potko, po kateri ti ni potrebno več hiteti in premagovati ovire, pač pa je pomembno, da uživaš vsak korak med drevesi, ki so zrasla ob tebi in da se le tu in tam ustaviš na robu tega gozdička in se s hvaležnostjo ozreš na svet, v katerem ti ni potrebno več izgubljati sebe v tekmah in dokazovanjih.

»V zabavni industriji, kjer delam že več let, so ženske, kot organizatorke, vodje, menedžerke še vedno izrazito podcenjene, kar se izrazi skozi poslovni odnos.«

O njej radi govorimo kot o dokončnem cilju. Se lahko iščemo tudi preveč?

Kot rečeno, sama sem spoznala, da se ta pot nikoli zares ne konča in dokler tega ne dojameš, imaš skozi občutek, da si izgubljen in da nikoli ne boš prišel tja, nekam, kjer je občutek, da si prispel.

Zakaj te prav tematike o odnosih med moškim in žensko tako zelo pritegnejo? Kateri tvoji odnosi so botrovali k temu?

Vsak se rodi z neko tendenco in mene vleče v opazovanje, raziskovanje in analiziranje odnosov med moškim in žensko. Zagotovo je k temu sprva botroval disfunkcionalen odnos mojih staršev in posledična »izguba« očeta v čustvenem smislu. Zgodnja predaja moškim me je vrgla v svet zanimivih izkušenj, ki so me nato oblikovale v žensko, kakršna sem danes. Zdi se mi, da sem z mojimi bivšimi partnerji doživela skoraj vse, kar lahko ženska doživi z moškim, tako v dobrem kot slabem smislu. Kljub temu pa sem še vedno prepričana, da smo moški in ženske ustvarjeni eden za drugega in da je prav ta različnost, s katero se soočamo v odnosih, v resnici poligon za osebno rast in tisto pot do sebe. Moški znajo ljubiti močno in predano ter zmorejo žensko povzdigniti tja, kjer bi si zaslužila biti že od vsega začetka, pa ni, ker sama ne verjame vase. 

Tudi rdeča nit tvoje prihajajoče knjige v ospredje postavlja odnos. Prosim, zaupaj nam malce več o njej.

Gre za prepletanje mojega razmišljanja o ženski v sodobnem času, predvsem v obdobju, ko se odloči za otroka in hkrati poigravanju misli o popolni svobodi odločati se tako, kot bi si želelo srce. Eva, ki je protagonistka moje zgodbe, z Adamom pričakuje otroka. Prepričana je, da je to zgodba njenega življenja. Da je Adam ta moški, ki ji je namenjen. V šestem mesecu nosečnosti spozna glasbenika, basista nekega rock benda in čez noč se ji porušijo vsa prepričanja o tem, kako naj bi potekalo njeno življenje. Tako na kratko, zgodba zveni zelo filmsko, a v resnici, ko jo raztegnem na obseg razmišljujočega romana, v resnici opozarja na nevidno ujetost žensk, ki naj bi v teh sodobnih časih bile svobodne.

Koliko v njej pišeš iz sebe, koliko iz okolice in koliko iz svoje domišljije?

Čeprav zgodba večinoma ni avtobiografska, je v njej veliko mene in veliko zgodb, ki so v zadnjem desetletju prepletale moje življenje.

Je tudi tvoj svet kdaj kdo obrnil na glavo, tako kot glavni junakinji? Kaj ga je postavilo nazaj?

Je. In na to nisem bila pripravljena. Še vedno je moj svet malce na glavi, se mi pa zdi, da je življenje kot plutje po oceanu. Če te preobrati v viharjih ne porušijo in potopijo, potem slej kot prej zapluješ spet v mirne vode in se stvari nekako same od sebe poravnajo. Vse kar moraš narediti je, da zaupaš, vedno in v vsakem trenutku, da bo vse v redu.

»​Bila sem že podjetnica, pa študentka in žena. Nič se ni izšlo po prvotnih načrtih, zato sem se nekega dne morala vrniti nazaj k sebi.«, pišeš na svoji spletni strani. Tudi trenutno imaš precej vlog – v kakšni meri te definirajo?

Vloge me zelo močno definirajo že vse življenje. Nikoli me ni nič zaustavilo, zato sem se lotevala različnih projektov in se tako naučila veliko različnih veščin, s tem pa so se odpirale tudi nove in nove priložnosti za »biti nekaj«. Ne glede na vse vloge, ki sem jih v življenju prevzemala in tudi spuščala, pa je biti mama zagotovo najmočnejša vloga. Ne toliko v smislu definiranja same sebe, ampak bolj v smislu brezmejnosti, ki jo prinaša v življenje ženske. Ne glede na to, kaj vse je ženska v svojem življenju, če je mama, jo bo to zaznamovalo do konca življenja. Tako v bogastvu, ki ga ta vloga prinese, kot tudi v omejitvah in neizmerljivem vplivu na uresničevanje drugih vlog.

»Če te preobrati v viharjih ne porušijo in potopijo, potem slej kot prej zapluješ spet v mirne vode in se stvari nekako same od sebe poravnajo.« 

Praviš, da pišeš intuitivno. Kaj točno to pomeni?

Danes se mi zdi, da je že varno uporabiti izraz »kanaliziranje« pri pisateljskem ustvarjanju. So pisatelji, ki pišejo po strukturi, z načrtovanjem v naprej, z miselnimi vzorci, projektno. Jaz pišem brez razmišljanja. Preprosto pričnem tipkati in v nekem trenutku zaznam, kako zelo sem podobna pianistu, ki z vsem telesom in dušo igra klavir; poglobljeno in gorje tistemu, ki ga prekine. (smeh) Ker pa je moje življenje podivjano, redko najdem trenutke za takšno pisanje, ki potem lahko traja tudi celo noč. Zato se za pisanje, kot to delajo stari dobri pisatelji, umaknem v gore oziroma v hiške na samem, kjer potem jem samo sončnična semena, pijem kamilični čaj in kavo ter pišem.

Vse, kar počneš, izvira iz tvoje »​večne potrebe po tem, da ljudem pokažeš lepoto« – sveta in tisto v nas. Pa pridejo tudi dnevi, ko morda težko upoštevaš lastne nasvete?

Absolutno. Kovačeva kobila je vedno bosa in to velja kot pribito. Prav zato, ker vsebina mojega pisanja prihaja od »nekje drugje« se velikokrat zgodi, da za uresničitev napisanega sama še nisem povsem pripravljena. Kot tatuji so tudi moje knjige med drugim posvetilo meni sami, da raziskujem zgodbe svojega srca in duše, v svetu, ki mi je na dlani.

Veliko ljudi ima na seznamu želja to, da bi želeli napisati knjigo. Sama si jo po petih letih uresničila tako, da si si vzela t. i. pisateljsko leto. Kako je bilo to videti?

To se verjetno ne bi zgodilo, če ne bi takrat spoznala fanta, ki je bil ravno v selitvi na Dunaj, jaz pa na najgloblji točki depresije po osebnem bankrotu in propadu restavracije, ki je rekel: »Ti samo piši knjigo, jaz pa bom poskrbel za vse ostalo«. Za ta stavek sem mu še danes hvaležna. Šla sem na Dunaj, kjer sem poleg mednarodnega študija podjetnišva pisala še knjigo. Zadala sem si eno poglavje na mesec in izbirala sem dunajske kavarnice, ki so mi dajale navdih za pisanje. Ni mi bilo treba skrbeti za golo preživetje, lahko sem se posvetila vsemu tistemu, kar je kričalo v meni, da hoče biti napisano. Brez pritiska in z veliko ljubezni, je nastala moja prva knjiga in nekako se mi zdi, da je to minimalni pogoj za dokončanje prve knjige.

Preberite tudi: Ekskluzivni portret: Na kmetiji je lepo, z MRFYI pa še lepše (iz revije)

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Maja Monrue (@majamonrue)

Kaj pa zate predstavlja Bob leta, katerega ko-producentka in voditeljica si bila skupaj z Aleksandrom Pozvekom zadnja tri leta? Na njem si pokazala izjemno stand-up komedijo in prevzela močnejšo, redko videno vlogo, v tem voditeljskem paru.

Bob leta je oder, na katerega lahko z veliko svobode postavljam vsebino, ki je tako kritična kot zabavna. Delo z Aleksandrom je zelo zabavno in prijetno tudi zato, ker razume pomembnost enakovrednosti moške in ženske energije v voditeljskem svetu. Bob leta je tudi ena tistih prireditev, ki nastavlja ogledalo družbi in prav zato mi je še v posebno čast, da lahko zadnja leta soustvarjam vsebino za tako pomemben košček medijskega sveta. Zanimivo pa je tudi to, da je nekdanji dobitnik nagrade za Bob leta Ivo Boscarol, ki je nenačrtovano v moje življenje prišel nedolgo nazaj. Zaposlila sem se namreč v njegovi Odiseji, kot vodja gledališkega in koncertnega programa. Z Ivom sva hitro postala prijatelja, saj zelo podobno razmišljava in obema je všeč punk. (smeh) Zelo se veselim, da se srečava na naslednjem in mojem zadnjem Bobu leta, kamor sem ga povabila, tudi zato, ker bo Odiseja prav tako ponujala mesto prireditvam kot je ta in kot je Miss Universe, ki je ugledal blišč prav v teh dneh v naši gledališki dvorani.

Ko sva ravno pri komediji – s čim te je pritegnila svetovno znana komedijantka Iliza Shlesinger, ki 14. septembra nastopila v Odiseji?

Iliza je svetovno znana komičarka in ideja po tem, da gostimo njo, se je v resnici porodila v ekipi Panč, ki jo vodi Andrej Težak - Tešky. Ni me bilo potrebno dolgo prepričevati, da povežem Panč zgodbo s programom v Odiseji, saj je možnosti za spektakularne zgodbe veliko. Iliza je družbeno-kritična in hkrati neustrašno klubuje vsem klišejskim in stereoptipnim očitkom, da ženska ne more delati stand-up komedije. V tujini v stand-up komediji definitivno ženske prevzemajo vedno večji delež med najboljšimi v industriji, v Sloveniji pa upam, da bomo prav z gostovanji komičark, kot je Iliza, počasi ustvarili tudi okolje za odlično sprejet »ženski« humor.

Pa vendar se s prihajajočimi edicijami sama poslavljaš od vloge komičarke …

Res je. Na pot stand-up komedije sem se prvotno podala kot pisateljica, ki se preko komedije želi približati svojim bralcem. To je bilo uspešno. Veliko ljudi sem nasmejala. Koga tudi nisem, a sem v njem vsaj prebudila nek občutek, ki je vodil k razmislekom. Zdi se mi, da sem želela dokazati, da zmorem stopiti na oder in ljudi nasmejati, tudi s težkimi temami in to mi je uspelo. Vseeno pa sem po srcu še vedno pisateljica, ki se rada zapre v svoj svet in piše ob sončničnih semenih. (smeh) No, v resnici tudi v organizaciji koncertov in predstav naravnost uživam, zato se novih projektov v Odiseji in vseh ustvarjalcev, ki jih bom lahko gostila na »svojem« odru neznansko veselim. In to bo zagotovo prineslo nov material za pisanje … knjig.

Preberite tudi: Elle osebno z Blažem Mencingerjem: "Dvojina je moja najljubša beseda, ker ni nikoli osamljena."

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Maja Monrue (@majamonrue)

Po kakšnem ključu sicer izbiraš zvezde in ostale nastopajoče, ki bodo nastopali pri vas? Kako poteka komunikacija z njihovimi ekipami?

V zadnjih letih sem skozi različne projekte spoznala skoraj vse slovenske izvajalce in se z njimi spoprijateljila, zato je komuniciranje z njimi večinoma zabavno in navdihujoče. Trenutno si kot vodja programa na novem prizorišču v Ljubljani želim na oder postaviti čimveč različnih žanrov, hkrati pa z vsakim izvajalcem govorim o posebnih šovih, ki naj bi jih pripravili, saj je Odiseja svojevrstno in edinstveno prizorišče, kot ga trenutno ni nikjer drugje v Sloveniji. Prav to nam omogoča kreiranje ekskluzivnih doživetij. Eno od teh je tudi LED LIVE projekt, kjer načrtujem na gledališki oder, za samo 500 ljudi, postaviti kombinacijo med posebno celostensko »led wall« vsebino in koncertom v živo, v sodelovanju z izbranimi ustvarjalci kot so Tabu, AKA Neomi, Astrid, freekind. in S.A.R.S. in upam, da vse uspe tako, kot sem si zamislila. Nekaj kreativnega tveganja je vendarle potrebno sprejeti in hvaležna sem, da me izvršna direktorica, Urša Zupan ter generalni direktor, Ivo Boscarol, pri tem podpirata. Seveda pa bomo po prvih dveh sezonah zares videli, kam bodo obiskovalci umestili Odisejo na sceni prizorišč in potem bo lažje govoriti o rdeči niti.

Kot producentka in pisateljica moraš biti zelo čuteča, medtem ko delo, ki ga počneš v Odiseji, zahteva tudi močno stran. Kako preklapljaš med njima?

Imam nekaj izzivov, priznam. Ravno zaradi povečane občutljivosti na dogajanje v okolju, ki je posledica moje umetniške plati in pisateljske nagnjenosti k trpljenju (smeh), sem včasih v korporativnih krogih preveč dramatična. Ko skušam to zadušiti, postanem preveč nepopustljiva in hladna. In potem spet ni okej. V nenehnem preklapljanju med čutečim in ustvarjalnim ter hladnim in učinkovitim, sem pač to, kar sem, in občudujem ljudi v mojem poslu, ki to ne le razumejo in odlično prenašajo, ampak celo občudujejo nazaj. S takšnimi potem premikamo gore in ti trenutki so vredni vsega »trpljenja«, ki ga ta posel pač prinaša. (smeh)

Majina dosedanja dela si lahko ogledate in naročite na njeni spletni strani.

Fotografije GREGA T. BOHINC