»O, a na Jete greš?« se z zanimanjem odzove vsak, ki mu v dnevih pred njihovim koncertom na Ljubljanskem gradu razgrnem svoj tedenski načrt. Vsi vprašanje pospremijo z nasmehom, verjetno gre za verižno reakcijo na ta naš čedalje bolj priljubljeni bend in njegove člane. Sejejo namreč dobro glasbo, dobro voljo in dobre namene. In scena jih potrebuje. Zato sva nekaj dni po dogodku na vrhu prestolnice spila kavo z njihovim pevcem, Urbanom Koritnikom. AJDA GREGORC
Če bi šli z nami tisti dan v zaodrje, pa bi videli nekaj podobnega: menedžerju Urbanu R. je vroče, ker je v preddverju kot v savni, Urban K. se opeva in je baje živčen (hvala, ne tako skriti vir Maks na bobnih), drugi del delegacije se oblači, tretji malica. Človek bi pričakoval malce bolj eklektično zaodrje, vendar je to danes poročna dvorana s protokolarnimi zastavami, višjimi od vseh zbranih skupaj.
»V bistvu sem živčen pred vsakim koncertom, tako da sploh ne igra vloge, za kakšnega gre,« mi zaupa Urban o svoji tremi nekaj dni pozneje sredi ljubljanske kavarne Moderna. P. S. Mislil je, da sem hodijo bolj fejmiči. Trenutno je ta skoraj povsem polna, on pa je, ironično, zagotovo največji v njej, a raje odgovorim: »Verjetno so do zdaj že kje drugje.« Skoraj zagotovo je mislil na tiste fejmiče, ki se tako počutijo in niso nujno na televiziji v najbolj gledanem terminu leta, a o tem malce pozneje. Nadaljuje po verjetno dobrodušnem smehu na mojo repliko. »To je pač tista zdrava trema, o kateri vsi govorijo, ko čutiš, da moraš opraviti svojo nalogo čim bolje. Je pa res, da imamo zadnja leta tudi po 30 špilov na leto in dobiš s tem tudi izkušnje.«
O tem koncertu, prvem njihovem letos, se s fanti pogovarjajo še zdaj. Prvi vtis? Koliko ljudi je prišlo in se uspelo stiščati v ta na prvi pogled majhen prostor (tj. Skalno dvorano na gradu).
Na njem je bilo mogoče opaziti, da pevec in kitarist več komunicira z občinstvom, na kar je opozoril že Maks. Gre za zavestno potezo, s tem pa kontrast času, ko so kot skupina prvič okusili, kaj pomeni imeti hit, in ko so kot »vaški dečki, ki jim je pač nekako uspevalo« naredili določen zid med sabo in oboževalci. Hitro so začutili, da je te treba vzeti za prijatelje, kar nekako tudi so. Po oddelanem na odru si tako vedno vzamejo čas zanje, na manjših in s tem bolj intimnih koncertih pa je popolnoma mogoče, da domov odnesete tudi prav poseben suvenir, in sicer neposreden nagovor Urbana sredi koncerta. »Upam, da ne spravim koga v zadrego, ampak se mi zdi, da s tem navežeš stik.« Takrat si namreč dovoli malce več pogovora, tudi kakšno nebulozo. Vse v imenu dobro preživetega časa.
Največ odziva čez planke trenutno beležijo na Poljskem.
Dober glas iz Vipavske doline pa očitno seže tudi v deveto vas. Nemška četica, ki se od nestrpnega čakanja tik pred vrati preseli v prvo vrsto takoj, ko dobi za to priložnost, skupaj s kopico domačih oboževalk, je dober pokazatelj tega. JBD-jevcev ne bi presenetil niti kakšen obisk iz Poljske, saj tam beležijo najmočnejši odziv. Tamkajšnje občinstvo so želeli spoznati tudi v živo, vendar za zdaj še niso našli primernega prostora. Mimogrede, skoraj vsi domači bendi gredo v tujino zaradi doživetja, vse prej kot zaslužka. Zagreb in Dunaj sta naslednji dve postojanki, zanju prvi v tujini, kamor pa gredo brez velikih pričakovanj. »Dajmo probat, pa vidimo.«
Prva vrsta poje ves večer v slovenščini. Naši glasbeniki so zadnja leta poleg športnikov najboljši promotorji domačega jezika čez planke. Tujci se ga zaradi njih učijo, domači generaciji Z in alfa pa ga vadita, medtem ko njun besednjak postaja čedalje bolj anglosaški.
Tik pod odrom je vse zapeto z neizmernim žarom, pa se morda pevec sam kdaj naveliča peti pesmi svoje skupine? Zgodi se mu, da kakšno pesem morda eno leto poje z muko, nato pa življenje postreže z obdobjem, ko ga zadene prav ta pesem, zato jo takrat zapoje z vsem srcem. Retro anorak je bil na primer tisti, ki ga kar nekaj časa ni mogel z užitkom peti. Seveda so vsi potihoma čakali prav nanj in ravno ta jih je izstrelil med prvake novega vala slovenske glasbe, kot so jih oklicali na nacionalni televiziji v nedavnem napovedniku za njihov lanski koncert iz Kina Šiška. Od tam tudi njihova ravno izdana koncertna različica pesmi Valovi.
Koritnik pove, da je odpor do te pesmi verjetno čutil zaradi nekega obrambnega mehanizma, ampak zadnje čase uživa v vseh. Kadar si zavrti njihovo glasbo, je to Vlak, ki pa ga je zares začutil šele pozneje, saj jim slogovno ni najbolj podoben. Kaj več z zvokom sicer nimajo namena eksperimentirati, našli so namreč svojo rdečo nit. To pesem so celo predvajali na pogrebu družinskega člana njegove profesorice s faksa, kar je verjetno najlepša in najbolj žalostna stvar, ki jo lahko glasbenik doživi.
Prizna, da občuti, da so s fanti tudi sami del tega novega vala, za kar so zelo hvaležni, obenem pa se jim zdi ta odličen za nas, sploh po obdobju, ko se je zdelo, da se pri nas posluša pretežno tuja glasba. Na mojo oceno, da se zdi, da je še prostor na trgu za to navdušenje nad njimi, realistično doda, da ne vedo, kaj bo čez nekaj let, a da bodo pripovedovali svojo zgodbo naprej, dokler jih bo to veselilo, hkrati pa bodo videli, kaj bodo ljudje rekli na to.
Ljudje pa te dni očitno veliko rečejo in dajo na to, kar za Urbana, ki je še pred nekaj leti sedel v klopeh vipavske gimnazije ter tu in tam sanjal o lastnem 'tour busu', pomeni tudi povsem novo življenjsko obdobje, s tem pa nekaj, česar si ne bi mogel zamisliti – svet, kjer se druži z najuspešnejšimi bendi pri nas, kot so Siddharta, Big Foot Mama, Joker Out, MRFY, in ima celo duet z Guštijem. Domača scena je zanj tako vsakič bolj domača, z vsako stopničko JBD pa jo odkriva na novo, čeprav bend ustvarja že sedem let.
A znati dobro peti in igrati kitaro ni avtomatsko pomenilo tudi mesta fejmiča na srednji šoli, kot radi sklepamo. »Bil sem nihče, skoraj sem se skrival po hodnikih, kaj šele karkoli drugega.« Niti enkrat v času srednje šole ni nastopil, čeprav so ga prosili. »Nisem imel dovolj samozavesti. To so bila težka leta, odkar pa sem prišel na glasbeno akademijo, kjer mi je šlo dobro in sem se povezal tudi s sošolci, pa je ta nekako prišla iz mene.« Tja ne bi šel nazaj, v tem obdobju pa uživa.
In kaj porečejo danes na vse to v rodni Vipavi? Tam lahko Urban, Jernej (Žavbi), Matija (Krigl), Domen (Lemut) in Maks (Rozman), čeprav niso vsi Vipavci po rodu kot bend sam, računajo na najbolj konstruktivno kritiko, t. i. mnenje v obraz, saj jih tam ne gledajo kot nič drugačne. »Enkrat ti rečejo, da da si bil dober, drugič te vprašajo, kaj za vraga si 'dal zdaj ven'.« V Ljubljani pa je zgodba drugačna, tam se skrivajo, se pošali. No, zato sediva za rožami in pravkar daje intervju. Frontmane ta naloga pač najpogosteje doleti. Sam to vlogo definira po svoje, s tem pa zelo dobro. »Lahko si frontman na odru, ampak bistvo je, da ta povezuje bend oziroma ga vleče naprej. To pomeni, da si ti tisti, ki nekoga v skupini povleče iz bede, če ima ta na primer slabo obdobje. Biti frontman na odru, to je pa pač moje nastopaštvo.«
Sliši se nekako kot kapetan, pripomnim, na kar prikima. To vlogo čedalje bolj razume, čeprav je dolgo ni. Odnosi v bendu so zanj zdaj prvi, primerja jih z zvezo. Če so ti dobri, potem se tudi glasba začne kar sama pisati. Imeli so obdobje, ko ti niso bili najboljši in se je to tudi odražalo na zvoku, medtem ko danes komaj čaka, da gre na vaje po tem intervjuju, saj sta dva člana že tam.
»Lahko si frontman na odru, ampak bistvo je, da ta povezuje bend oziroma ga vleče naprej.
Da ni klišejski frontman priča tudi to, da na nastopih rad poprime za harmoniko. Ali pa je to storil s kitaro že pred prijatelji »in je bil vedno rokenrol«. Čeprav na gimnaziji ni stopil na oder, drugod ni bilo tako. Nastopal je rad in veliko, glasba pa je bila zanj edina logična pot, saj je čutil, da je dober v tem in je to želel tudi pokazati. No, zdaj je ugotovil, da mora tudi malce športati, zato je začel igrati tenis, všeč mu je.
Harmonika na odru pa ni stvar naključja, saj je že kot majhen vsako nedeljo sedel pred televizijo, ko se je predvajala narodnozabavna oddaja Pod dežnikom, včasih pa je ta med spanjem celo zamenjala plišasto igračo. 'Tata', ki je bolj roker, pa ga je konec srednje šole pridobil malce na svojo stran. Danes posluša vse, domov, kjer so nanj zelo ponosni, pa gre pogosto že med tednom.
Od tam je tudi njihov menedžer, že omenjeni prvi ali drugi Urban (Repič). Na določeni točki jih je namreč stvar prerasla, zato so danes z njimi še producent Gregor Bajc, roadie (pomoč na terenu) Martin Hundrič ter stilistka Katarina Lazar, ki fante povleče iz modne cone udobja. To jim je bila včasih muka, danes jim postaja zanimivo. »Nabrali smo toliko oblačil, da si jih med sabo vsak koncert malce menjamo. Če ne drugega, vsaj skinny džinsa ne nosimo več,« se zasmeji. In mi to podpišemo.
Tako kot tudi njegove bele kavbojke z modrimi zvezdicami z naslovnice prvega albuma Sladki problemi. Na Emi tudi ni zgrešil, še pokomentira naše uredništvo. Ko so ga povabili na to največjo glasbeno medijsko prireditev pri nas, so mu rekli »bodi lep, in to je to«, pa si je rekel, da en teden ne sme jesti čokolade, ampak se je prekršil – tako kot večina, le brez napovedane Eme. K njegovemu stajlingu so se odlično podali plesni gibi, »ki jih morda ne pleše vsak fant« in ob katere so se njegovi bližnji simpatično obregnili, seveda skupaj s pohvalo. Videlo se je, da so s Filipom iz LPS in Leo Sirk uživali, za kar je teren položila pesem Tih deževen dan že sama.
Sam prej ni zares spremljal tega tekmovanja, zato je le poslušal, ko sta njegova 'sonastopajoča' v garderobi to tekmovanje komentirala v drobovje. On je pač gledal Pod dežnikom.
Jet Black Diamonds na Emi ni nekaj, kar bi bilo nemogoče, pravi, a vsaj še dve leti ne. Prej želijo izdati še en album in preigrati svoje pesmi po Sloveniji, s tem pa doseči še kakšno stopničko višje. Očitno so na dobri poti, saj so na včerajšnjih vajah zaigrali kar šest novih komadov. Še samo štiri, torej, se smejiva, saj želijo poroditi vsaj deset res dobrih, cilj je tako okoli petnajst, a o tem ne odloča on.
Ti mladi glasbeniki se zdijo ravno prav zagnani in resni, a precej neobremenjeni. S svojo podobo, s tem, kakšen vtis naredijo, kakšen je njihov žanr, in prav zato so pristni. Obenem so zreli dovolj, da cenijo kolege, ki so to pot tlakovali pred njimi, zato se proti koncu koncerta poklonijo tudi preminulemu članu znane pivške skupine Ana Pupedan, bobnarju Marku Dolesu. Tako so začutili.
Večer zaključi Tih deževen dan, ki se verjetno sliši vse do Prešerca. Za saksofon nekje na pol poti poprime še ta drugi ali prvi Urban, ki ostane z njimi na odru do konca, na lastno presenečenje pa se jim tam pridruži še priznani kitarist Peter Dekleva, tisti dan slavljenec in rešitelj situacije s pokvarjeno kitaro benda le nekaj ur prej. Vmes se vprašam, zakaj je imel Urban sploh tremo.
JBD so družina, v katero te posvojijo kot del občinstva, spustijo blizu in preprosto nalezejo z dobro voljo, omenjeno na začetku. So srčnost, mladost in začetek v vseh svojih niansah, čeprav ustvarjajo že sedem let (da ne bomo gledali samo vrha gore).
View this post on Instagram
Pridni in zares nadobudni fantje, skratka.
Fotografije Aleksandra Saša Prelesnik/AML in Jani Ugrin