Besedilo AJDA GREGORC, fotografije URŠA PREMIK
Dragi, bralci, naj vas spoznam z MRFY. Radi se okličejo za drugi najuspešnejši bend v Sloveniji. Če mislite, da so profesionalni modeli, niso, pa bi skoraj lahko bili. Če se vam zdijo malce nenavadni in zato intrigantni, so. Če ste že slišali zanje, ampak se temu niste bolje posvetili, poglobite ta odnos z naslednjimi vrsticami. Če ste videli Štrasa na Emi in se vam zdi, da sodi tja, imate prav. Odpravite se morda še na njihov koncert, da jih tudi zvočno spoznate. Če ste že bili na njem, ste se imeli verjetno fajn. Svojo 10. obletnico praznujejo te dni s tretjo ploščo, ki bo predstavljena 21. marca v ljubljanskem Media Centru na njihovem tradicionalnem Prazniku. Svojo deželo sicer že imajo (videoigro MRFYland, namreč), pa vendar so z nami obiskali še tisto na severu države, Koroško, in pa njen Alpacas Hill. Naslednji dan smo klepetali še v njihovem prostoru za vaje sredi prestolnice, placu.
Za tiste, ki jih že dobro poznate: Štras je edinec. Rok rad bere, sploh avtobiografije. Gregor pesni tako, kot diha, to pa počne tudi, ko sprehaja alpake. Nanje se vse rima, mimogrede. Tomi je džuboks, to se ve, a tak, ki hrani tudi dejstva o kvantni fiziki. V tujino gredo predvsem iskat druge perspektive, ne nujno v boljše studie. Čeprav ne pospravijo, ko prideš na obisk, so glede gostoljubnosti tam nekje kot Prekmurci. Radi imajo tudi križanke. Šli smo se debatni krožek, bil je čisti serotonin. Verjetno zato, ker so vesoljci sredi normale. Pristali so prav na naših koordinatah, kakšna sreča, igrajo se, in zato se igramo še drugi. So bend na vrhuncu, znamka z najmanj marketinškega naboja, pod črto kultura. Čeprav se zdijo lebdeči v času, tudi oni pišejo poglavja. In to kakšna.
»Jaz se načeloma bojim kopitarjev, a ne,« začne Štras, in tako nevede obljubi zanimiv dan pred nami. Zavoljo te modne zgodbe in dobrega časa smo se namreč odpravili na Kmetijo Novak na delovni izlet, skorajšnji timbilding, ki pa ga je od tega tudi dokončno ločil sok Pingo, skupaj s prevečkrat izrečenim stavkom »Ooo, poni!«
»Malce nepredvidljivi so ti rastlinojedci,« pokomentira svojo sumničavost glavni vokalist, ko sediva na klopi poleg hleva, medtem ko so preostali še v maski, alpake pa v nizkem štartu za svoj modni debi. Te so, priznajmo si vendarle kopitarji, čeprav naj bi zaradi dveh nohtov sodile v neko drugo vrsto. Nekam med kamelo in noja, smo sklenili. Pa veste, da obstaja tudi smejoči petelin?
Roku (Klobučarju, bobnarju) se je najbolj prikupila koza oziroma v tem primeru dve, Štrasu (Štrasbergerju, pevcu in kitaristu) pa vendarle alpake, »ker so 'ful chill', ampak imajo neko svojo voljo, ne j*** žive sile«. Tomi (Zupančič, kitarist) se ni opredelil, enako rad ima vse živali. Vsi trije imajo zanje izjemen občutek, zato smo snemali z rednimi opravičili za motenje in obilo čohanja.
Ko najdem naslednji dan še nekaj sena za sopotnikovim sedežem, pomislim, da Nine Jagodic, tokratne stilistke in nasploh njihove modne roke v zadnjem letu in pol, nismo povprašali, kako dolg je bil nalog za čistilnico, v katero so romali nošeni kosi. Z njimi je, mimogrede, odlično zadela DNK benda, ki ima že sam po sebi močno vizualno vizijo. »Dobro intuicijo ima za to, kaj bi nekomu sedlo,« razloži Zupančič.
Rokova črna obleka s plaščem in rjavim suknjičem se je odlično zlila z lesenimi deskami skednja, pred katerim je poziral, medtem ko je Tomijeva svetla jakna, vredna naziva kantri mariacha, stilno dopolnjevala odkrušen zid kašče, pred katero so se pasle kokoši. Stajlingi pa niso bili komplementarni le s kulisami fotografij, temveč s samo esenco skupine.
Ta je nastala, ko so trije oziroma takrat še štirje ta čudni v lastnih družinah (a zelo ljubljeni, da ne bo pomote) padli v življenja drug drugega. Rok kot »ah, ta je naš umetnik, pusti njega«, Štras v tem primeru kot Rok, le brez brata, in Tomi kot samoumevni vesoljec, ki mu notranji svet poka, že odkar je dobil svojo prvo kitaro, čemur se Štras reži kot tisti smejoči petelin, medtem ko gre malce v horizontalno lego, da si za trenutek odpočije, a je v pogovoru s tem nekako še bolj prisoten. Njihov brlog je namreč sila domačen.
Prvi splošni vtis mojih sogovornikov zna biti prijetno nenavaden, tako pa je lahko žal vsem tistim, ki začutijo le tega, saj je pod njim še ves svet. »Odvisno, v kakšnem trenutku nas nekdo konzumira prvič, ampak v vsakem nekaj sprožimo.« To drži, ravnodušnosti tu skoraj ni. »Eventualno gremo nekaterim na živce, drugim smo super, tretjim pa čez čas postanemo kul, ampak meni je pomembno, da mi uživamo v svojem delu. Potem je tudi največ možnosti, da bomo ljudem všeč oziroma se s tem ne obremenjujemo prav veliko.«
Z vero vase so položili izvrsten teren za to, da niso postali žrtev pri nas pogoste manire, ko te nekdo kot glasbenika vzljubi, nato pa pričakuje, da boš ves čas tak (beri enak). Veliko glasbene svobode uživajo znotraj lastne igre, ker ima njihov balon občinstva višji tolerančni prag, posledično pa uživa boljše izdelke.
»Vidiš, katere so napake drugega, prepoznaš, kaj je pri njem dobro, in se fokusiraš na to. Ne moreš od ribe pričakovati, da bo splezala na drevo.«
Za glasbene skupine lahko ugajanje pomeni kreativno smrt, tako kot tudi razpaseni egi, ki pa jih v novomeškem štabu odnese odprti tok komunikacije. Več se pogovarjajo, malo manj igrajo, odkar so instrumente prestavili v drugi del prostora, in temu, manjšemu delu, poveljuje oranžen kavč. Varovalka je tudi njihova raznolikost, ki spodbuja demokracijo. »Vidiš, katere so napake drugega, prepoznaš, kaj je pri njem dobro, in se fokusiraš na to. Ne moreš od ribe pričakovati, da bo splezala na drevo,« doda Štras in mimogrede poda najboljši nasvet za vse zakone in prijateljstva onkraj Mrfylanda. Pač modrosti, ki jih lahko treseš šele, ko praznuješ deseto obletnico.
V slogi so ustvarjali tudi tretji album, ki je ravnokar izšel. London–Mostar–Šentjernej, ker je postal tisti domači kavč malce preudoben. In Tokacev (njihov prvi mentor in frontman skupine Dan D) studio na Trški gori, me informirajo. Tri leta dela bi radi čim prej zapakirali, zadnja četrtina pa je v nasprotju s prvo, ki je bila igra, mučna. Kljukice in dolge ure urejanja zadnjih detajlov z večkrat omenjenim v tem pogovoru, legendarnim producentom na Ž. Štras je bil tako pri njem ravno 14 dni. Ne ve, ali je okej.
Britanska prestolnica jih je opremila z navdihom. Tega je, tako kot preostale tri snemalne lokacije, ponudila že s prvo kavo zunaj studia ali sprehodom okoli njega. »Čisto druge stvari pridejo iz tebe, v bistvu od drugod, gre za povsem novo energijo.« Sama vem, da ždenje na mestu pomeni to, kar Štras dobro poimenuje kot »praskanje po sebi« in pride do logičnega sklepa: »Koliko še lahko izpraskam iz sebe, da potem že ne iščem problema?« Včasih moraš biti opazovalec, da prevedeš neko zgodbo, in nisi sam zgodba. Ti delovni oddihi pa bodo čez leta tudi dobre štorije. Na primer tista, kako gresta Rok in Štras skupaj v Mostarju v fitnes.
"Štras pove, da ima omenjeni Klobučar zelo dobro srce, Tomi ima pa dva."
Izvem, da se je tudi Bowie ves čas selil, ker se ni želel 'zaciklati'. Idolom sem se zavoljo klišeja želela izogniti, pa je nanj izvirno odgovoril vokalist že sam, in sicer z njihovim zadnjim singlom Tonemo. To je prav Bowie, skupaj z Iggyjem (Popom), ki je po njegovo totem reinvencije sebe in svoje umetnosti. Stopal je v cono neudobja »oziroma v katerokoli fakin' cono, za katero je čutil, da mora vstopiti«, ter pustil, da se ta razvije. Ostati relevanten vse življenje je tako nekaj, kar, če pogleda celotno premico nekega ustvarjalca, sam najbolj ceni.
V nasprotju s prvo ploščo se sami ne jemljejo več tako resno. Na njej je 14 skladb in malce manj naivnosti kot pri prvi. Od druge naprej tudi ne skrivajo več svojega zabavnega dela. Pesem San Francisco je na primer polna samoironije na treh osnovnih akordih, taka je tudi pesem šolašola, ki je nastala med zafrkavanjem, čeprav so vedeli, da bodo »vsi mislili, da smo na drogah ali pa ne vem čem«.
Na mizi so krofi, dva zvrhana pepelnika, ki delujeta kot umetniška instalacija iz MAO in štiri zlate piščali (tj. domače glasbene nagrade), ki visijo nad odprtim pianinom za mojim hrbtom. Po stenah je veliko vsega, najprej opazim ikonični portret Kate Moss, Cristiana Ronalda v kopalkah in pod njim svež napis Ljubav. Ni se vljudno preveč razgledovati, a ta prostor se zdi institucija, zato je oko radovedno, s čimer oni nimajo težav. Morda bi lahko izobesili še kako 'tenis diplomo'.
Rok, sicer diplomirani 'difovec', namreč na igriščih vseh vrst pogosto izzove Štrasa, nekdanjega profesionalnega tenisača. Ta mu bojda parira.
Medtem ko srebam svoj pingo, pripomnim, da mi je nekdo zadnjič povedal, da se ni zaljubil že pet let v upanju na izvirno uverturo v to, da je pretežna tema na albumu Helo ljubezenska.
Očitno pa sta jo Štrasberger in Klobučar enkrat že načela in se pri tem celo malo (s)kregala, ker je prvi želel drugega prepričati, da glasbo vsi delajo iz paritvenega vzgiba. S tem se v celoti ne strinja več, a sezoni prikladno doda, da je glasba ptičkov ples. »Oni so se tako razvili, da dvorijo svojim ptičicam in izvajajo svoj ples ter jih tako očarajo,« zaključi. »Meni se zdi, da so itak vse pesmi napisane o ljubezni tako ali pa drugače, zakaj jih ne bi še mi,« razumsko pristavi Rok. Štras se vrne. Pove, da v svojem delu stremi k neki lepoti, ki jo hoče (po)ustvariti, ta pa je primerljiva s ptičkovim plesom. »Ne vem, ali sem sploh odgovoril na neko vprašanje …« Je, in to dobro.
V bendovskem odnosu, ki je eden najbolj zapletenih na svetu, se na lestvico prioritet umešča spoštovanje. Iz tega nekako preidemo na seanso vseh stvari, ki jih cenijo drug pri drugem. To je lepo, sploh glede na to, da zadnje leto zanje ni bilo enostavno, ko so se razšle njihove poti z dolgoletnim članom, Lenartom Merlinom. Štras pove, da ima omenjeni Klobučar zelo dobro srce, Tomi ima pa dva. Slednji je tudi »Picasso na vseh področjih umetnosti in univerzumske znanstvenosti«, Štrasberger pa alfa lev, kot si ga le lahko želiš. Pogled mi švigne k njegovi frizuri in tigrastim kavbojkam, genialno je. Rok je oklican za vsesplošnega sončka, vsi so dobri ljudje.
»Veliko bolj smo umirjeni v zasebnem življenju, kot bi si ljudje mislili.«
Vmes ugotovimo tudi, da ni vse alter nujno dobro in ni vse poceni, kar je pop. Še to, da obstaja odlična stvaritev brez trpljenja. Ježek je bil dober v tem, pripomni moj sogovornik na levi.
Prijatučke so napisali v svetu pandemije, časovna umestitev je drugi album. V tem svetu, pet let pozneje, Rok še vedno ne more vampov. Navadil se je na zakajene prostore, zaljubil pa v naravo. Tomi se je na drugi strani sprijaznil s tem, da je svet čisto čuden in od njega ni kaj pričakovati ali ga vredno komentirati. »Samo pač si to, kar si, in poskušaš biti najboljši.« Zaljublja se v življenje tako, kot bi se moral mogoče že prej. V primerjavi s takrat tudi vokalist ne čuti, da lahko ljudem govori karkoli drugega kot to, s čimer bi se sam rad srečeval, in to je ljubezen. Kot piše na steni.
Svet je res glasen te dni, informacijsko smo presiti, zato vprašam po tišini. Če jo ljubi vokalist, jo bobnar ljubi še bolj. To sicer pogosto preseka Tomi, ki vrti svoje podkaste že ob dvanajstih 'zjutraj', ko se zbudi (prav ste prebrali, bioritem glasbenikov je fascinacija). Ali pa zavrti svoj trash, najpogosteje od njih oboževanega Jenkija. Vožnje na špile so kdaj tako tudi tihe. »Veliko bolj smo umirjeni v zasebnem življenju, kot bi si ljudje mislili.« Zato se v ozadju našega pogovora vrti lounge melodija hotelskega preddverja.
Takšna je bila tudi naša pot nazaj v Ljubljano po dolgem dnevu snemanja, v katerem so nekje na pol poti v skedenj vdrli še poniji (kopitarji, pač), se je jedel domač kruh z janežem in pelo Slovenija, od kod lepote tvoje. Avto je na čiščenju.
MRFY so plasti zvočnih eskapad, ki jih uho sprejme za svoje. So misli, ki ti dajo misliti, a ne pridigajo. So humor, ki premaga najbolj gledani teve termin, če ga začutiš. So svoja modna struja, tako pa večna metamorfoza, ki se ji zdi nepoznan svet izpeti se. Pa vseeno po navdihu njihovega predzadnjega singla: »Večni so naši idoli, vsak na svoji coni, Štras, Roky in Tomi.«
View this post on Instagram
Se vidimo na Prazniku? Zadnje vstopnice najdete TUKAJ.
Fotografije URŠA PREMIK
Asistent fotografinje ANŽE VRABL
Stiliranje NINA JAGODIC
Ličenje NINA BURAZOR
Pričeska KAJA GERTRUDA
ZA IZVEDBO MODNE ZGODBE SE ZAHVALJUJEMO ALPACAS HILL - KMETIJA NOVAK.