BIO – Bienale oblikovanja v Ljubljani, ki ga organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v sodelovanju s Centrom za kreativnost (CzK), je mednarodna platforma za inovativne pristope v oblikovanju. Ustanovljen leta 1963 kot prvi oblikovalski bienale v Evropi, od leta 1972 poteka pod okriljem MAO. Letošnja izdaja bienala praznuje 60 let od prve razstave – 28. bienale z naslovom Dvojna agentka: Govoriš jezik rož kurira Alexandra Midal. Odprtje bo 21. novembra, bienale pa bo na ogled do 6. aprila 2025.
Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z dr. Cvetko Požar, ki je umetnostna zgodovinarka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Ukvarja se s proučevanjem zgodovine oblikovanja s poudarkom na vizualnih komunikacijah in oblikovanju interjerja ter sodobnih oblikovalskih praks.
Leta 1963, ob začetkih bienala oblikovanja (BIO) in industrijskega oblikovanja pri nas, je BIO nastal tudi z motom "primerjati se z najboljšimi in se hkrati od njih tudi učiti.«" Je ta filozofija še relevantna?
To je vedno aktualno, saj se je bolje primerjati z najboljšimi, ker tako veš, kako dober si sam. Ta stavek, ki ga je davnega leta 1963 sicer izrekel takratni župan Ljubljane, arhitekt Marjan Tepina, ki je, da je presekal gordijski vozel okoli nezmožnosti ustanovitve Centra za oblikovanje, predlagal, da se organizira Bienale industrijskega oblikovanja, ni bil izrečen naključno, ampak prav s tem namenom. Namreč, takrat je bil razvoj industrijskega oblikovanja v Jugoslaviji šele na začetku, zato je v tej izjavi nekaj iskrene skromnosti, vendar tudi velike ambicioznosti, ki se odraža v tem, da so se želeli primerjati z najboljšimi. To so dosegli z drzno organizacijo prvega mednarodnega bienala oblikovanja na svetu in bili pri tem nemudoma zelo uspešni, saj so se na poziv odzvale vodilne evropske države na področju oblikovanja. Nekaj desetletij kasneje pa to velja tudi v obratni smeri, saj je spremenjeni koncept bienala oblikovanja, ki smo ga udejanjili in razvijali od leta 2014, vplival na delovanje več pomembnih institucij in dogodkov, kot so Istanbulski oblikovalski bienale leta 2018, Atelier LUMA Arles, European Capital of Culture - Matera 2019 in drugi.
Kako je BIO pripomogel k uveljavitvi Slovenije kot pomembne igralke na svetovni oblikovalski sceni? Ali povezuje lokalne oblikovalce z mednarodnimi strokovnjaki?
V drugem desetletju 21. stoletja se je bienale odmaknil od koncepta klasične primerjalne razstave dobro oblikovanih izdelkov industrijskega oblikovanja, zastavljenega v 60. letih. Spremenjena programska izhodišča bienala v novem stoletju odslikavajo družbene, ekonomske in politične spremembe, predvsem pa vključujejo razširitev polja oblikovanja. S konceptualno prenovo bienala in njegovo družbeno aktualizacijo smo Bienale oblikovanja zastavili kot produkcijsko platformo in razstavni projekt, ki skozi proces razvoja oblikovalskih zasnov in predstavitvijo na razstavi odkriva moč in potencial sodobnega oblikovanja. BIO torej pokriva tiste segmente slovenskega sistema oblikovanja, ki so najbolj ranljivi in hkrati predstavljajo eno najpomembnejših faz, brez katere inovativnega in uspešnega oblikovanja tudi v nadaljnjih tržnih fazah ne more biti. S tem odpiramo možnosti predstavitev sodobne (slovenske) oblikovalske produkcije, predvsem pa skozi delovanje interdisciplinarnih in mednarodnih produkcijskih skupin njegovo internacionalizacijo oziroma umeščenost v mednarodni prostor. BIO slovenskim ustvarjalcem tako nudi možnost mednarodnega mreženja in odskočno desko pri razvoju kreativnih potencialov, slovenskemu oblikovanju pa pomembno mednarodno promocijo. Bistveni element mednarodno promovirane razstave, ki jo kurira mednarodno delujoči kustos, je kontekstualizacija in interpretacija, ki se odziva na aktualne družbene teme, sledi tehnološkim spremembam, nakazuje mogoče prihodnosti ter temelji na sodelovanju in participaciji. S tem sta BIO in slovensko oblikovanje znova postala prepoznavna v mednarodnem prostoru, saj je prireditev postala drzen laboratorij za kulturne in družbene inovacije, ki širi in osmišlja vlogo oblikovanja v družbi.
Oziroma kot sta zapisala kustos in asistentka kustosa 26. bienala oblikovanja (2019) Thomas Geisler in Aline Lara Rezende: "Bienale oblikovanja v Ljubljani je kuratorsko igrišče, laboratorij, platforma za premikanje meja ne samo na področju oblikovanja, ampak tudi v mišljenju ljudi in delovanju institucij, ki na tem področju delujejo."
Kako je bila pomembna izmenjava izkušenj med vzhodnimi in zahodnimi oblikovalci v zgodnjih letih bienala? Se vam zdi, da so takšne razlike še prisotne?
Ob ustanovitvi bienala Jugoslavija kot socialistična država ni bila več del t. i. vzhodnega bloka, saj je po letu 1948 (informbirojevski spor) morala najti in utrditi lastno politično pot. To je našla zelo hitro v uvedbi modela samoupravljana in neuvrščenosti. BIO, ki je potekal v neuvrščeni državi in polariziranem svetu, je seveda težil tudi k temu, da omogoči razstavljanje oblikovalskih dosežkov tako zahodnim kot tudi vzhodnoevropskim državam, za katere ni bilo vedno samoumevno, da se lahko udeležujejo tovrstnih dogodkov na kapitalističnem zahodu. Torej, z razstavo so odprli tudi poligon srečevanja zahodne in vzhodno oblikovalske produkcije, ki ni toliko temeljila na izmenjavi izkušenj, temveč predvsem na tem, da so na razstavi, kjer so bili predmeti razporejeni po kategorijah, in ne po državah, bili ti postavljeni v primerjalno razmerje. Seveda so se akterji srečevali tudi na odprtjih, simpozijih, konferencah. V globaliziranem svetu tovrstnih razlik, ki menim, da tudi takrat niso bile tako zelo velike (kar zadeva oblikovanje, seveda), kot se morda zdi, ni več.
Se danes še zavedamo vloge in pomena oblikovanja za družbo?
To je vprašanje, ki bi verjetno potrebovalo širšo raziskavo. Težava oblikovanja, predvsem industrijskega, je, da je žal postalo tudi del problema, čeprav je v povojnih letih ravno množična izdelava pripomogla k temu, da so dobro oblikovani izdelki postali širše dostopni. A kmalu je enormna produkcija izdelkov, ki jo kapitalistična ideja nenehne rasti zahteva, spodbudila nebrzdano potrošništvo, ki že kar lep čas terja težek davek, viden predvsem v onesnaženosti okolja oziroma narave, od katere pa smo življenjsko odvisni. Oblikovanje, tako kot številne druge discipline, ima velik potencial za prihodnost, sploh ko se ukvarja s tovrstnimi vprašanji. Predvsem zato, ker pozna metode in načine, kako v interdisciplinarnem sodelovanju, ki je danes nujno, najti mogočo rešitev.
BIO je zdaj zagotovo mednarodno priznana platforma. Kakšne izzive in priložnosti vidite za prihodnost bienala?
BIO koncepta, ki so ga njegovi ustanovitelji zastavili leta 1963 in ki je temeljil na takratnih družbenih potrebah, kljub občutnim spremembam v družbi ni spreminjal do leta 2012, kar je pomenilo, da je postal mednarodno neprepoznaven. Leta 2012 je bil 23. bienale oblikovanja prvič kurirana razstava, ki smo jo čez dve leti še koreniteje spremenili. S tem je postal aktualen in času primeren, predvsem tako, da so znotraj produkcijske platforme bienala multidisciplinarne ekipe udeležencev sodelovale pri ukvarjanju z različnimi aktualnimi družbenimi temami in producirale dela, ki so se razvijala tudi po zaključku bienala ter se nekatera celo tržno uveljavila. S tem smo BIO znova umestili na svetovni zemljevid, kjer je še danes in predstavlja v svetu edinstven poligon za prikaz in uveljavljanje novih zamisli. Izziv in priložnost za bienale sta gotovo v tem, da ostane mednarodno pomembna in vplivna prireditev na področju oblikovanja. To pa lahko dosegamo s tem, da bomo njegov koncept vedno znova preizpraševali, posodabljali in se odzivali na aktualne družbene probleme, s katerimi se oblikovanje, morda danes bolj kot kdaj prej, še kako ukvarja.
Zakaj naj naše bralke obiščejo 28. bienale oblikovanja, kako bi jih povabili?
Prav vsi so dobrodošli, da obiščejo 28. bienale oblikovanja z naslovom Dvojna agentka: Govoriš jezik rož?, ki skozi simboliko ali metaforiko rož govori o temah in vprašanjih, s katerimi se srečujemo vsakodnevno in vplivajo na naša življenja, česar pa se morda ne zavedamo dovolj. Če ste radovedni, vabljeni, da odkrijete to, kar je lahko očitno, a ostaja skrito. 28.bio.si
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić