Nova Elle vas že čaka v vaši najljubši trafiki. To številko posvečamo prijateljstvu, neuničljivi sili, ki uči, vodi, pomaga, navdihuje, osmisli; tej moči, zaradi katere je mogoče prav vse. Predstavljamo pa vam tudi nagrajence zdaj že tradicionalnih nagrad Elle Style Awards in reportažo z najbolj glamuroznega dogodka lanskega leta.
Sodelavka, ki ji letenje tako kot meni ni ljubo, mi je pred odhodom na Japonsko dejala: "To je edina destinacija, za katero bi znova sedla na letalo." Prijateljica, ki je prepotovala ves svet in se v času pisanja tega uvodnika mudi na tihomorskih otokih, je mojo odločitev pospremila z besedami: "Potovanje na Japonsko bom gotovo ponovila." Moj frizer je imel za deželo vzhajajočega sonca same pohvalne besede: "Japonska je tako pozitivna in povsem drugačna izkušnja." Naša dišavna kolumistka Anja Kralj pa mi je, ko se je naše potovanje že bližalo h koncu, napisala: "Petra, je to tvoje potovanje življenja, kajne?"
Že na letališču v Šanghaju, kjer sem, medtem ko smo čakali na letalo do Budimpešte, pisala prispevek za rubriko Elle potovanje, sem se spraševala, kaj je bilo tisto, kar se me je na Japonskem tako dotaknilo, da sem Anji brez kančka obotavljanja odgovorila: Da! Lagala bi če bi rekla, da me niso navdušili pulzirajoči utrip Tokia, pomirjajoči šepet vetra v enem od gozdov na obrobju Kjota, dih jemajoča kulinarika in neopisljiva ponudba vsega, za kar niti ne veš, da obstaja, dokler ne obiščeš Japonske, a najbolj od vsega me je očaral odnos ljudi. Do stvari, dela in drugih ljudi.
Pridevnik, ki ga bom k besedi odnos najprej pripisala, je spoštljiv, in ko temu dodaš še pridevnik obsesiven, ne moreš pričakovati nič drugega kot nepozabno navdušenje nad vsem, s čimer ti na Japonskem postrežejo, kar ti prodajo, razkažejo ... Poleg 'igre' neskončnega priklanjanja in zahvaljevanja, ki se vedno konča v njihovo korist, me je zavedanje, da je Japonska 'povsem drug planet' zadelo, ko sem kupila razglednico za 90 centov. Bila je ena lepših papirnic, ki sem jih kdaj videla. V njej se je gnetlo ljudi, a je prostor kljub temu deloval zelo spokojno. Verjetno zato, ker so bili kupci večinoma domačini, ki so tudi brez opozorilnih napisov vedeli, da izdelek po tem, ko ga pretipaš, pregledaš, znova lepo postaviš na mesto in svoje odločitve sprejemaš šepetajoče. Izbrala sem razglednico in se napotila na blagajno. Navajena interakcije med blagajnikom in kupcem, ki se pri nas v večini primerov zgodi z nadzvočno hitrostjo, sem denarnico iz torbe vlekla takoj, ko sem se postavila v vrsto. In medtem ko se doma radi pohvalimo z zimzeleno "... saj za prijatelje si je treba čas vzet ...", si je na Japonskem, kljub vtisu, da ljudje živijo veliko hitreje kot mi, treba čas vzeti za vse. Gospod, ki je bil zadolžen za mojo nakupovalno izkušnjo v papirnici, je razglednico iz moje roke vzel s tolikšnim spoštovanjem in skrbnostjo, kot bi pravkar kupila uro v vrednosti 20 tisoč evrov. Zavil jo je v prekrasen darilni papir, ga za piko na i okrasil še z zlato nalepko, se vsaj dvakrat zahvalil za moj nakup in brez vzdihovanja sprejel bankovec v vrednosti 50 evrov. Iz papirnice sem odšla odprtih ust.
Na Japonskem nobena storitvena izkušnja ni polovična. V vse, kar počnejo, pa naj bo to priprava matche v mobilnem kiosku, prodaja razglednice za 90 centov ali striženje frufruja, vložijo stoodstotni trud in znanje ter vse skupaj zapakirajo v paket, katerega rdeča pentlja se imenuje vljudnost in spoštovanje. In, kar je še bolje, slednja že po nekajdnevnem bivanju na Japonskem začne ovijati tudi tvoje srce, tvoja dejanja in tvoje odnose. Arigato, Japonska.
Petra Windschnurer
Novo na Metroplay: “Hočemo to popolnost in kupili bomo vse” | Vesna Milek, Elle ženska 2024