Ženske v rdečih številkah: Če nimaš nič, nimaš tudi česa izgubiti

Nezaposlenost ni stvar statistike, je zelo osebna in brez pravil, kako jo nositi.

Ženske v rdečih številkah: Če nimaš nič, nimaš tudi česa izgubiti - Foto: Shutterstock.com

Ne moremo se več odločiti, da bomo ostale doma, se vrnile za štedilnik, da bomo gospodinje, medtem ko bodo naši možje pridno hodili v službo. Danes hočemo in moramo biti vse, popoln paket. Dolgonoge in bistroumne, fufaste in s poslovnim načrtom v očeh ali, če smo malo bolj očitni, mame in poslovne ženske. Biti 'zgolj' eno ali drugo je čisti luksuz, ki si ga slehernica ne more privoščiti, biti ne eno in ne drugo pa je že puščati svojo vrsto na cedilu – smo se res za to borile? Koliko finančna varnost vpliva na to, kdaj si privoščimo, ja, privoščimo otroka, najbrž najbolje pove, kako hitro se vse skupaj zgodi, ko se ženska redno zaposli in ima torej pravico do redne plače, počitnic, bolniške, regresa, porodniške. Biti brez ficka lahko zveni zelo francosko, če so okoliščine prave in če se vse skupaj dogaja vsaj v modni zgodbi ali romanu, če že ne na zaslonu, ne nazadnje pravijo, da tudi nesramno bogati hodijo naokrog brez prebite pare, tako da jim je vselej treba plačati kavo. To je prvo besedilo za Elle, ki me spravlja v nelagodje, najraje bi pritisnila tipko briši in napisala članek o tem, kako nam bodo življenje rešili pastelni odtenki ali cvetlični vzorci od glave do petk. Naj vas izjave, kot sta v današnji ekonomiji in kosi, vredni naložbe, ne zavedejo, modni svet nerad govori ali posluša o denarju, ta pokvari vse, kaj šele tarnanje o njegovem pomanjkanju. Seveda smo vsi ves čas brez denarja po merilih net-a-porterja in si skorajda nihče ne more privoščiti kosa iz kolekcij SS12 po polni ceni, sicer pa je plačevati polno ceno znak za nekul. Če si videti bogato, je slabo, če si videti, kot da si prespal na ulici, je videti dobro samo v teoriji. Tako imenovani klošarski videz sta v modni besednjak na začetku osemdesetih vpeljala Yohji Yamamoto in Rei Kawakubo za Comme des Garçons (pozneje so ga sicer preimenovali v dekonstruktivizem). Na japonski brezdomski šik luknjastih, raztrganih kolekcij se je iz takrat zelo popredalčkanega, z Wall Streetom obsedenega Zahoda usul plaz ogorčenja. Seveda je zelo cinično posnemati zdelane cunje, na katere so obsojene newyorške klošarke, in nanje obesiti ceno nekaj tisoč evrov, toda takratni modni blišč je nujno potreboval novo bedo. Kakorkoli že, brez avantgardnih vzgibov in osvetljevalca YSL je pisati o tem, kako je biti ženska in brezposelna, skrajno nepomladna tema.

Razpad sistema

Po podatkih Zavoda za zaposlovanje je bilo decembra 2011 prijavljenih 37.647 iskalk zaposlitve, starih med 20 in 40 let. Sama nisem med njimi, a moj partner je že nekaj mesecev brez dohodkov, oba starša pa sta bila nezaposlena – toliko o mojem modnem pedigreju. Konec devetdesetih, nekje med kolebanjem, ali bi šla študirat kitajščino ali vendarle španščino, se je svet, kot sem ga poznala, pripravljal, da se razpoči na prafaktorje. Med najbrezskrbnejšimi in najdaljšimi počitnicami nekje na jugu, ko smo punce ob neprespanih nočeh pozabljale na ure in ure drgnjenja fotokopij za maturitetne izpite ter začele snovati mini načrte za velika življenja, ki sledijo, se je pripravljala moja osebna Melanholija. Modri planet bo trčil ob mojo Zemljo. Ne spomnim se, kdaj mi je – če mi je sploh – postalo jasno, da sta moja starša ostala brez dela. Prijateljicam sem povedala samo enkrat, potem pa o tem nismo več govorile. Ne zato, ker bi pozabile, bila je le ena od prvih zarez v življenja, o kakršnih smo takrat na morju očitno le sanjale. Preden sem ostala brez sape ob misli, da bomo prej ali slej na cesti, je bilo treba pogoltniti še ogromen kos sramu. Nisem se hotela sramovati svojih staršev, ki sta naju z bratom spravila do 18. leta z najkicami in nintendom vred, a vendarle mi je še danes laže reči, da sta v pokoju. Sicer je treba preveč razlagati, ljudje ob tem rahlo nagnejo glavo, stisnejo ustnice in nimajo pojma, kaj naj rečejo. Nisem hotela biti hčerka dveh brezposelnih, saj se tako preprosto nisem počutila, bila sem hčerka dveh pogumnih in predanih staršev, nihče me ne bo imel za nekaj posebnega samo zato, ker nimamo za jogurt, kot je oče opisal naš družinski proračun. In moj moto je postal: j… jogurt, kdo ga rabi? Starša sta se trudila, da naju bi z bratom čim bolj obvarovala pred razpadom sistema; čeprav sva bila ravno v letih, ko bi lahko začela delati in prispevati k proračunu, sva oba naprej študirala, a ne za dolgo. Sedenje v predavalnici se mi je v takih razmerah zdelo strašna izguba časa, lahko bi kričala zaradi nepomembnosti, ki se profesorjem zdijo tako življenjsko pomembne – kaj pa oni vedo o življenju, kaj sploh kdo ve o življenju? –, postajala sem nemirna. Poleg tega nisem bila ravno briljantna študentka niti me ni na koncu čakala obljubljena kariera, le čas sem si kupovala in ga hkrati zapravljala, počela sem velik in debel nič. Nekega večera so me v starejši družbi vprašali, kaj delam jaz, in ne, kaj moji starši. Tega mi ni uspelo izbiti iz glave, sovražila sem odgovor, da študiram. Nič čudnega, da sem zmagala na avdiciji za teve voditeljico takrat kultne glasbene oddaje, moja samozavest jih je osupnila, to je bilo nekaj, kar sem hotela delati. Vedno sem imela jasno idejo, da hočem voditi točno to oddajo, pisati za točno to revijo, sodelovati točno s temi ljudmi. Zdelo se mi ni prav nič zvezdniško, vedno sem rekla, da je služba kot vsaka druga, le z veliko več ličil.

Kaj ima denar s tem?

Leta za tem, ko sem se umaknila s teve zaslonov, se prekvalificirala, še vedno čutim nemir, še vedno sem kot morski pes, odločena, da se mi to ne sme zgoditi. Zaradi tega pa se ne vedem ponižno, pravzaprav sem še bolj izbirčna, imam celo možnost redne zaposlitve, a je zaradi neke trme in ponosa ne sprejmem, nočem se ustaliti, niti finančno ne. Navadila sem se na šikonomičnost svojega življenjskega sloga, na nihanja v budžetu, na rizike, to me žene dalje. Prekleto dobro vem, da sem si par čevljev ali šminko zaslužila tako in drugače. Včasih sem utrujena, priznam, in sanjarim, kako bi kakšno leto študirala, pisala roman, no, ali pa vsaj mesec dni potovala, toda to je stanje miru, o katerem dvomim, da ga bom kdaj dosegla, čutim namreč neko odgovornost, ki se je ne znam otresti. Lagala bi, če bi rekla, da je bila družinska brezposelnost moja največja življenjska izkušnja, ki bi jo priporočila vsakomur. Ali da sem zaradi nje boljši človek, skromna, vzorna, z majhnim zadovoljna in kar je še podobnih lastnosti, ki pritičejo pridnim delovnim dekletom. Nisem. Zaradi nje nimam potrpljenja z jokavimi kaj bomo zdaj vzkliki, večnimi študenti, 30-letniki, ki staršem praznijo hladilnike, prestrašenci, oklepajočimi se svojih rednih služb, bojazljivci, ki sprejmejo vsakršno delo, new age ženskami z bogatimi možmi, svobodnimi umetniki, ki jim država plačuje prispevke ... Zaradi nje nisem nehala spremljati mode in se vrgla v reševanje planeta ali kaj podobno družbeno angažiranega, nisem postala vzorna Zemljanka, razumevajoča, s polnimi žepi drobiža za mimoidoče. Denar mi ne pomeni nič več in nič manj kot prej, moja koža ni ne bolj trda ne bolj mehka. Ne delam si utvar, da sem po tem, kar sem dala skozi, kakorkoli imuna proti brezposelnosti ali nanjo bolje pripravljena. Morda sem se iz vsega skupaj naučila, da če nimaš nič, nimaš tudi česa izgubiti, kar je kar dobra iztočnica, in da ko enkrat treščiš ob tla in preživiš melanholijo, pridobiš čisto drugačno obliko ponosa.

Pripravila Urša Jerkič,
fotografije Shutterstock.com

Najbolj brano