Standardi niso seznam pravil. Niso tu zato, da bi nadzorovali, ampak da nas spomnijo, kaj nam je zares pomembno ...
Leta in leta nam govorijo, da moramo biti "realne", da "ne smemo zahtevati preveč" in da "ne pričakujmo veliko, pa ne bomo razočarane". A kaj, če je prav to tisto, kar nas najpogosteje razočara – dejstvo, da smo prenehale pričakovati karkoli?
Ne spreglejte:
Tako, ne da bi to sploh opazile, mnoge od nas pademo v isto past: nizkih standardov in visokih pričakovanj. Zadovoljimo se z odnosi, službami in vsakdanom, ki nam ne ustrezajo, a hkrati pričakujemo, da bo iz tega nekako vzklila sreča. Pričakujemo, da nas bo nekdo "končno videl", da nas bo razumel brez besed, da bo prebral, kaj nas boli – medtem pa vedno nižamo lestvico tega, kar dopuščamo.
Pravzaprav bi moralo biti obratno: visoki standardi – nizka pričakovanja.
Visoki standardi, nizka pričakovanja
Da bi sploh vedeli, kaj so naši standardi, se moramo vprašati: "Brez česa ne morem?" Ne v smislu "ne morem brez vina ob petkih zvečer" ali "brez morja vsako leto julija". Ampak – kaj je tisto, kar nam je globoko v srcu tako pomembno, da se, če tega ni, sploh ne počutimo več prisotno?
Temu lahko rečemo vaša meja, vaš "dealbreaker". Vsak jo ima, četudi je nikoli ni poimenoval. Za nekoga je to spoštovanje, za drugega prisotnost, za tretjega smeh. Če vam je humor pomemben, lahko nekoga neskončno ljubite, a se boste, če se z njim ne morete iskreno in dobro nasmejati, počutili sami. Če vam je pomembna hvaležnost, boste v odnosu brez nje vedno znova razmišljali, zakaj se sploh trudite, če tega nihče ne opazi.
Kako prepoznati svoje meje skozi pretekle odnose
Spomnite se preteklih odnosov – romantičnih, prijateljskih, poslovnih – in trenutka, ko ste, čeprav samo v sebi, rekli: "Dovolj je." Verjetno ni šlo za eno samo stvar, temveč za to, kar je ta stvar predstavljala. Problem ni bil, partner da ni pobral brisače s tal – problem je bil, da niste več čutili spoštovanja.
Ko veste, kaj je vaš "dealbreaker", lahko svoje standarde gradite na tem. Če vam je pomembna hvaležnost, je vaš standard morda, da ljudje v vašem življenju izražajo hvaležnost z besedami, dejanji in odnosom. Če vam je pomembna prisotnost, vam ne bo dovolj, da je nekdo zgolj fizično ob vas – mora biti prisoten tudi s pozornostjo.
Standardi niso seznam pravil. Niso tu zato, da bi nadzorovali, ampak da nas spomnijo, kaj nam je pomembno. In ne sme jih biti sto, ker potem postanejo pritisk. Dovolj je nekaj jasnih, ki jih prepoznate, ko jih doživite, in ki vam jasno povedo: "To je odnos, ki mi ustreza. To je življenje, kakršnega si želim."
Pričakovanja – tiha past vsakega odnosa
Ko v enačbo vključimo pričakovanja, pridemo do drugega dela zgodbe. Pričakovanja so pogosto mesto, kjer se nekaj zalomi. Zakaj? Ker jih pogosto sploh ne izrečemo – pričakujemo, da bodo drugi enostavno vedeli. Da bodo brali med vrsticami. Da nas bodo "začutili". In ko jim to ne uspe, se umaknemo, smo razočarani, jezni ...
Zato je pomembno, da pričakovanja niso naša zvezda vodnica, ampak nekaj, kar zavestno držimo pod nadzorom. Visoki standardi povedo, kaj si zaslužimo, nizka pričakovanja pa nas spomnijo, da nihče ni popoln. Da celo v najbolj zdravih odnosih kdaj pa kdaj nekdo pusti brisačo na tleh – in da to ni nujno znak česa hujšega.
Morda so previsoki standardi edino, kar nas lahko res zaščiti pred tem, da se izgubimo v nizkih pričakovanjih.
Preberite si še:
https://elle.metropolitan.si/moda/novice3/salonarji-christian-louboutin-balet-podaljsajo-noge/
Povzeto po: zadovoljna.rs