Ženska kot navdih

Moški pravijo, da imamo ženske v sebi tisto nekaj, kar v njih sproži kreativnost in rodi najlepša umetniška dela.

Poklic? Muza.

Ideja za famozno torbo Birkin se je rodila ob nerodnem srečanju s filmsko zvezdo. Leta 1981 je takratni kreativni direktor Hermèsa, Jean-Louis Dumas, na letu iz Pariza v London prisedel k Jane Birkin, ko se je vsebina njene slamnate torbe nenadoma raztresla po tleh letala. Dumasu je zvezdnica potožila, da nikakor ne najde prave 'vikend borše', in tako je tri leta pozneje nastala prostorna usnjena torba, ki upodablja njeno prefinjenost in nosi njeno ime, tri desetletja pozneje pa ostaja ena izmed najbolj ekskluzivnih, poželjivih in najdražjih torb.

Modni svet je prežet z žensko lepoto

Kolekcije so posvečene damam z rdečimi ustnicami in bledo poltjo, na drugi strani pa so v kaosu in brezbrižni drži našli svojo vizijo popolnosti oblikovalci, kot sta Nicola Formicetti in Karl Lagerfeld. Zadnja sta šla celo tako daleč, da sta svoji muzi tudi uradno zaposlila. Amanda Harlech se sicer izogiba opredelitvam, ko jo sprašujejo, kaj pravzaprav počne v ateljeju Chanela, ter se raje kot za muzo opredeli za petično umetnico brez varnostne mreže. Kakorkoli že, brez njenega uvida v Lagerfeldovo ustvarjanje bi ves ta tvid ostal le na papirju, česar si ne želi nihče.

V lovu za navdihom

Ne glede na to, ali so navdiha polne ženske aktivno prisotne pri ustvarjalnem procesu ali se okrog moških le spretno muzajo, vsem je skupno, da imajo neko nadnaravno lepoto, ki je vidna le skozi oči umetnika. Zakaj je ravno ženska subjekt poželenja? Verjetno zato, ker je ženska vse tisto, kar moški ni. Če lahko verjamemo moškim, ki smo jih povprašali o njihovih muzah, potem je umetnost prav v lovljenju in upodabljanju te skrivnostne ženske substance.

Mitja Bokun, ilustrator

»Muza je pri ustvarjalnem procesu umetnika zelo pomemben dejavnik. Je nekaj, kar ga navdihuje, mu da tisto nekaj več, kar njegovo delo naredi še boljše. Muza ima pri meni poseben pomen, je nekaj, kar mi daje energijo in moč, da ustvarim več, bolje, in da pri svojem delu rastem. Moja muza nima obraza. Muza ni nujno vedno ženska ali oseba. Pri meni je to energija, ki jo občutim pri delu. Gre za poseben občutek, ki me prevzame, ko se lotim neke ilustracije in med risanjem. Ko sliko zaključim, postanem 'prazen'.

To je na neki način moja muza; če to preslikam na motive in rečem, da je muza mojega dela tudi ženska, pa bi lahko rekel, da jih menjam, čeprav se mi zdi, da med njimi ostaja določena rdeča nit. Ženska je vedno inspiracija, ki vpliva na tvoje delo in življenje. Zelo rad slikam ženske, rišem njihove portrete, še kadar delam moške potrete, je v njih kar nekaj ženskosti. Lepota ženskega obraza in telesa je najlepša kreacija na tem svetu. Je nekaj, po čemer vsi umetniki stremimo, da bi to ustvarili. Ni lepšega občutka, ko opazuješ ženske oči in kožo in poskušaš to realnost prenesti na papir. Lepoto dejansko občutiš šele, ko jo začneš upodabljati.«

Siniša Glumičić, estetski kirurg

»So pacienti, ki me resnično navdihujejo, polni so življenjske energije in želijo, da se njihov duh odraža v zunanjem videzu. To še zlasti velja za ljudi v poznejši življenjski dobi, ki imajo pri sedemdesetih v sebi mladosten duh, moč, kreativnost ... ter želijo svoj videz prilagoditi mentalnemu stanju. Občutek sreče po opravljenem liftingu ali katerem drugem posegu pomlajevanja je pri takih pacientih izrazito navdihujoč, tako da pogosto zanje naredim še kak korak dlje.

Večina naših pacientov so še vedno ženske in ne glede na to, ali so mlade ali starejše, vsaka od njih za željo po lepšem videzu skriva nekakšno zgodbo. Nekatere z nasmehom, nekatere s solzami. V vsakem primeru se ves svet vrti okrog njih in tako tudi moje delo.«

Mare Filipič, frizer

»Navdih za delo najdem tako rekoč povsod: v kulturi, zgodovini, knjigah, na potovanjih in modnih revijah, največkrat pa v strankah samih.

Nikoli nisem imel ene same muze, vsaka moja stranka je moja muza.

Rečem lahko tudi, da ženske, ki so mi blizu, zaznamujejo in navdihujejo moje delo.«

Tomaž Mihelič, modni agent

»Muza je navdih, nekakšen zgled, ki te vodi do želenega cilja. Brez njih bi bila umetnost izničena, bistveno težje bi bilo ustvarjati in svet bi bil manj pisan. Lepo je imeti muzo, še lepše je biti muza, in čeprav umetnik ne izda, kje je črpal navdih, sem nemalokrat zasledil, da je lahko tudi izmišljen lik, kot je Marlenna, prav dostojanstvena muza.

Sam sem skozi različne segmente svojega izražanja prežet s tisočerimi muzami. Večinoma so ženskega spola, čeprav zaradi zgodovinskega pečata ne smemo biti tako ozkogledni in enačiti muze le z ženskim spolom, tudi kakšna moška muza je usodno vplivala na svet. In če verjamemo antropologom, da ljudje nismo monogamna bitja, potem ni nič narobe, če jih imamo več. Prav je, da se vsake toliko v našo kreativnost prikrade nov navdih.

Skozi transvestitsko izražanje so mi ženske navdih, kako se še bolje približati perfekciji, kako ohraniti dostojanstvo, ki so si ga skozi stoletja zapostavljanja krvavo prislužile, in kako ostati neomajen, močan. Ženski vonj, obline, mehkoba njihove kože, moč zapeljevanja in sposobnost izkoriščanja naravnih danosti za pridobivanje višjih ciljev, vse to širi zavedanje. Tudi na glasbenem področju so mi od nekdaj bolj pri srcu ženski vokali, moja največja muza pa je nedvomno Josipa Lisac. Na domačem panteonu sta večni navdih Miša Molk in Vesna Milek, ker si drzneta in ker znata.«

Matevž Faganel, modni oblikovalec

»Ženske so bile od nekdaj velik vir navdiha v umetnosti. So tista strast, ki ženejo moškega dalje. Morda to izhaja tudi iz tega, da je prva, ki jo srečamo na tem svetu, ženska – mama, ki nas rodi. Ko pomislim na muzo, je to tisto, kar me vedno spremlja in navdihuje. Je ženska, ki biva v moji domišljiji, ki ima svoje zgodbe in spomine, čeprav le namišljene. Včasih postane muza tudi kakšna resnična ženska, ki jo srečam, spoznam ali zgolj opazujem. Moje muze se skozi ustvarjanje spreminjajo, vedno pa so polne strasti do življenja in na svoj način fatalne.«

Saša Tabaković, dramski igralec

»Muza ali navdih je bistven element v ustvarjalnem procesu, ne glede na to, ali je poosebljen ali ne. Jaz muzo pravzaprav dojemam bolj kot neskončno, skrivnostno ravnino, iz katere se rodi ideja, zaradi katere umetnik zbere pogum, da navdihnjeno snov pretvori v realen akt. Je pa muza umetniku po navadi izmuzljiva in se mu muza tam nekje od daleč. Ženske navdihujejo moje delo toliko, kolikor so kot osebnosti celovite in izpovedne. Všeč mi je, kadar je ženska v drži sofisticirana in mehka, hkrati pa v mislih hitra in prodorna. Takih žensk ni veliko.

Skladatelj Gustav Mahler se je trudil z adagiem za svojo peto simfonijo v svoji vrtni uti. Nekega jutra mu je žena prinesla kozarec pomarančnega soka. Ko je zaprla vrata za sabo, jo je Gustav skozi velika okna opazoval, kako je odhajala proti hiši. In to njeno oddaljevanje, njen napol upognjeni hrbet, njeno nezavedanje, da je opazovana, so ga navdihnili za pravo temo in napisal je simfonijo. No, jaz nimam vrtne ute, nisem skladatelj, imam pa svojo simfonijo na dveh prelepih nogah in sem ji zvest.«

Matjaž Tančič, fotograf

»Izraz muza, ki se nanaša na osebo, mi danes ne pomeni kaj veliko. Vsaj ne v takšnem obsegu, kot so imeli muze vsi veliki boemi. Sam muzo raje enačim z inspiracijo, ustvarjalnostjo, strastjo, ki mi pomagajo vsak dan vstati iz postelje in prijeti za fotoaparat. Na začetku ukvarjanja s fotografijo sem imel svojo muzo. Bilo je enako kot takrat, ko si zaljubljen ...

Pred seboj imaš neko idealizirano, skrivnostno osebo, po kateri hlepiš in si jo želiš čim bolj spoznati. Le da je bilo v tem primeru vse to skozi objektiv. Odkrivati dele telesa, mimiko, kako pada svetloba na kožo. Zdi se mi, da se z leti vse težje zaljubim, saj na svet gledam bolj racionalno, vendar to ne pomeni, da me vsake toliko časa ne preseneti kakšna oseba ... No, takrat lahko govorim o dekletih kot muzah. Navdihujejo me ravno zaradi teh zaljubljenosti; le da gre pri profesionalnem fotografiranju za kratkotrajno zaljubljenost, ki traja toliko, kot traja fotografiranje.«

Pripravila: Kaja Kozlevčar