Zadnja plat je postala prva

Zadnjica je postala 'it' del telesa.

Zadnja plat je postala prva - Foto: fixinchevys

V množici drugih, golih ali stlačenih v leviske ne bi prepoznala svoje, saj je skoraj nikoli ne uzrem, je pač tam nekje za mojim hrbtom. Imam približno predstavo o njeni velikosti, a tisto tečno vprašanje ob pomerjanju hlač – kako pa mi stojijo na riti? – je vselej na mestu, pojma nimam, kako sem videti od zadaj, kako se moja zadnjica premika, ko odhajam, kako uleže, ko sedem h kavi.

O njenih potencialih nisem nikoli razmišljala več kot dve sekundi. Tako kot večina heteroseksualnih moških sem čas in samopodobo zapravila ob fantaziranju o paru jedrih dojk, ki se niso nikdar materializirale. Medtem sem pred nosom – sicer ne lastnim, kako pa naj bi – mahala s konkretnim kosom mesa. Na kratko: bila sem slepa.

Pred leti se kaj takšnega, čemur sem bila priča nekega nedolžnega torka v berlinski kavarni, ne bi moglo pripetiti. Da zardiš!

Ženska za šankom nam je, domnevno med brskanjem po hladilniku za mojo kokosovo vodo, pokazala zadnjico veličastnih razsežnosti. Ni bila samo velika, takšne so nam znane, ampak tudi zapeta v mamaste kavbojke z visokim pasom; v trenutku je napolnila sobo. Ko se je sklanjala in jo, tebi nič, meni nič, rinila nekam v zrak, nisem bila edina, ki je buljila. Bilo je čudovito.

Kar naenkrat smo dvignili pogled s telefonov in imeli kontakt z mesenim, po zvočnikih sicer ni prepevala Beyoncé, a v mislih je še kako odmevala (in se šeškala po stegnih ter z dlanjo krožila po zadnjici, kot rada počne). Bilo je drugače kakor zagledati se v razkošni dekolte. To je bila ena ponosna zadnjica. Njena lastnica jo je v tistem trenutku posedovala, ni je zgolj imela za hrbtom, bila je njena last, četudi sta se obe zdeli svobodni, osvobojeni lepotnih koordinat; brez zadržkov bi se komurkoli usedli v naročje, če bi se jima tako zahotelo.

Pred nekaj sezonami bi njeno zimsko garderobo, tako kot od vseh zahodnjakinj, sestavljali skinny kavbojke in razvlečen pulover, ta bi, seveda, segal skoraj do kolen ter, brez uspeha, poskušal zakriti epohi neprimerne obline. Telesna drža in vedenje bi bila podobna brezoblični pletenini, vse bi govorilo »oprosti, da nisem Kate Moss«. To bi bila ena žalostna rit. Zgornje dele moramo enkrat za vselej zatlačiti za pas.

Tako imenovana ritka 13-letnega dečka sicer nikdar ne gre iz mode: drobna, deška, jogurtasta, katere ritnici bi z lahkoto zajeli z dlanjo. Tako malo je je skupaj, da se ob skakanju gor in dol najbrž niti ne premakne. Res ji katerikoli model hlač stoji kot ulit, a na plesišču je nekam dolgočasna. Vsaj zdi se, da nam to pravijo hip-hop videospoti in posnetki obdarjenih deklet, ki izvajajo počepe. Te zadnjice imajo lastna razburljiva življenja, skačejo, se tresejo, pulzirajo, ne nujno zelo drugače od Schwarzeneggerjevih prsih v osemdesetih.

Gola zadnja plat Kim Kardashian na naslovnici revije Paper, ki je ob koncu prejšnjega leta poskušala zlomiti internet, je, nekajkrat večja od njene glave, doživela marsikakšno šalo: pojavila se je kot krofov lačna usta Homerja Simpsona ali kot sočen velikonočni puran, največkrat pa kot ritasti kentaver. Podoba pol ženske pol konja pove veliko o tem, iz kakšnega materiala je zaželeno, da so sodobne ritnice; ali so prave ali umetne, je spet drugo vprašanje. Na Rubensovih slikah bi jih zaman iskali, niso velike in mehke kot blazine, temveč mišičaste kot od žrebca prvaka. Toliko o tem, da so strašno ženstvene in da je odslej lahko prav vsaka ponosna na svojo, čeprav je ploska.

Pogled na žensko telo, ki je pogled družbe in potemtakem (še) vedno moški pogled, se je vsaj za nekaj časa spustil z dekolteja navzdol in za ovinek. Seveda je za nekatere obstajal že prej, vedno so bili 'mahnjenci' nanje, ampak zdaj so se ga ženske začele množično zavedati – ste s telefonom že slikale odsev svoje v ogledalu? Kaj lahko storimo s tem, da pokažemo, da jo imamo? Kako lahko iz nje, hm, potegnemo ženski ponos in moč? Ali gre na koncu spet samo za seksi v malce drugačnem pakiranju? Bomo videli, zato se med počepi – in vem, da jih bomo nekatere delale do poletja – tu in tam vprašajmo ne samo, kaj lahko me storimo za naše zadnjice, ampak predvsem, kaj lahko one storijo za nas.

Pripravila: Urša Jerkič

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri