Oprostite nam, ki še kar naprej čvekamo o dolžini hlačnic in višini pet.
Moja prva misel ni bila iti ali ne iti na proteste, temveč kaj za hudiča obleči. Preden vame zalučate granitno kocko, češ, glej jo, še ena fufica, ki so ji lesketajoče platnice prežgale možgane, naj dodam, da sem prepričana, da je to pomislila skorajda vsaka ženska; več ur bomo morale prebiti na mrazu bolj ali manj na mestu, morda bomo v nekem momentu prisiljene bežati, obstaja tudi verjetnost, da v nas bušne solzivec, seveda pa bomo, nezanemarljivo, srečale pol Ljubljane.
Ne poznam ženske, ki bi si kdaj kaj kupila posebej za to priložnost, a vmes je iti na proteste postalo nadvse modno, tako da se je najbrž kak nakup že zgodil. Na koncu sem nase navlekla mnogo premalo plasti oblačil (mimogrede, pozneje sem na blogu Garance Doré izvedela, da ženske s Severa prisegajo na Uniqlovo dolgo spodnje perilo Heattech), sem se pa zelo razveselila, da moja sicer za vse pametne športne materiale prikrajšana garderoba premore – parko, to lepšo sorodnico bunde.
Ko sem brskala še za kompletom kapa-šal-rokavice, sem na dan potegnila enega izmed mojih prvih nakupov slovenske mode, ki me je v trenutku mobiliziral, a bolj za modo. Izpeljanka iz maskirne kape oblikovalke Jelene Leskovar ti prekrije ves obraz, izpusti le oči in nos, čez usta pa ti v tipografiji blagovne znamke izpiše Cliché. Vsekakor je prevelik kliše upora in je videti preveč zares za demonstracije, katerih odlika naj bi bila, da potekajo v miru, čeprav sem jo ravno zato, da si jo bom lahko kdaj sredi mesta potegnila čez obraz, ne da bi me že naslednji hip legitimirali, izbrala v bež barvi.
Izjemno šik fantomka ti seveda da misliti, na primer o tem, ali bo prihajajoči ljubljanski teden mode jesen-zima 2013 kakorkoli reflektiral to, kar se dogaja na ulici? Ali je zganjati modo okrog protestov še bolj politično nekorektno kot pogledati v drugo smer? Je njena vloga, da se odzove na družbeno situacijo – čas oblačilnih revolucij je tako ali tako mimo –, ali to, da je čudovito eskapistična, kar je tudi legitimen odziv?
Koliko naj vzdržuje status quo s kostimi in drugimi rešitvami za tako imenovano poslovno žensko v času, ko eden za drugim ostajamo ne le brez služb, ampak honorarjev, a so te tako imenovane uspešne ženske hkrati edine, ki sploh še kaj kupijo? Morda bomo videli variacije park, maske čez obraze, T-majice s političnimi slogani v maniri Katharine Hamnett, ki je svojo protijedrsko sporočilo leta '84 prešvercala na sprejem pri takratni premierki Margaret Thatcher, morda bodo vizažisti navdih našli v rožnatih licih, ki jih au naturel dobiš po urah protestiranja na mrazu. Še najbolj verjetno je, da tokrat marsikateremu oblikovalcu ne bo uspelo predstaviti svoje kolekcije, ker si takšne investicije preprosto ne more več privoščiti, in to bo nemara povedalo največ o situaciji, v kakršni smo.
Modna urednica terrible Diana Vreeland je sredi tridesetih, ko je svet preboleval veliko gospodarsko krizo, začela pisati kolumno pod spodbudnim naslovom Why Don't You. V njej je bralcem predlagala nadvse ekstravagantna početja: zakaj ne bi las svojega otroka umili s postanim šampanjcem, kot počnejo Francozi, zakaj ne bi šampanjca namesto v vedru hladili v velikanski školjki, zakaj ne bi imeli 12 diamantnih rož različnih velikosti in jih nekega večera prav vse nataknili nase, zakaj ne bi imeli v eni sobi vse v odtenkih zelene in tako naprej.
Vreelandova je med drugo svetovno vojno prenehala s temi hudomušno nekorektnimi enovrstičnicami, ker so se za tisti čas še njej zazdele preveč lahkomiselne. A saj jih je tudi prej pisala zato, da bi sredi sivine dala dovoljenje za nezaslišane malenkosti, ki jih je sama kakopak morala napihniti do skrajnosti, če je hotela doseči skorajda pravljični učinek. Vreelandova bi si čez glavo sredi dneva zagotovo potegnila Clichéjevo fantomko in na vprašanje, kdo sploh še rabi modo, odgovorila z – mi.
Urša Jerkič
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc