Vse in še dojenček

Poznate jutro, ko se lasje ravno prav odbijajo od ramen, čelo se še ni začelo svetiti, super suknjič je nazaj iz čistilnice, vse, kar še potrebujete, pa je zdrknilo v drobno pisemsko torbico? Da, tako imenovano popolno jutro, imela sem ga; nato pa sem stopila na hodnik. Vljudnostni klepet s čistilko o lepem vremenu se je končal z njenim žarečim odzdravom: »Manjka vam le še dojenček!« Kako, prosim, lahko ponovite? Da bi lahko na tako lep dan šla z njim na sprehod, je hitela razlagat, sicer pa, koliko let imam, ah, samo pet manj kot ona, ki ima otroka že v ne vem katerem razredu, pa ... Nehala sem poslušati, na nos sem si nadela sončna očala in pobegnila. Na poti do pisarne so lasje izgubili veselje do poskakovanja, T-cona se je zableščala in suknjič pomečkal od stiskanja k sebi zdaj smešno bajsaste torbice. Vražji dojenček mi je pokvaril dan!

Ne tako dolgo nazaj – pred koliko leti je bil na sporedu zadnji del, osmimi? – je bila podoba ženske za vse čase samska tridesetinnekajletnica. Ona je bila arhetip ženske iz oglasa za luksuzne znamke. Živela je bolj ali manj v škatli za čevlje, moškega ni potrebovala, samo kolumno, bila je le kanček obupana, nič, kar ne bi odplaknila runda koktajlov. Imela je vse, no ja, ničesar ni imela. Razen prijateljic, ki so jo zapustile ob prvi priložnosti za seks z neznancem, in mesta z vrtoglavimi najemninami. Kako pred eko to zveni! Kdo je potemtakem sodobna ženska, v katero naj bi se oblačile, in predvsem, kateri norec jo je zavil v celofan in nam z njo napolnil glavo? Ima zavidanja vredno kariero, moškega, otroka (očitno torej tudi čas za seks) in vsaj še tviter, ločuje odpadke, dela si vintidž zbirko, asfalt ji odlično pristaja, a rada tudi vrtička, je ljubiteljska fotografinja, jasno, tudi jogistka, angažirana levičarka s privilegiji desničarke. Ima vse, no ja, vsega ima preveč. Oprostite, sem mar edina, ki me ta popolna babnica utruja? Na smrt se bojim tako imenovanih njami mam z ogromnimi vozički, ki kot tanki zasedejo kavarno, s ploskimi trebuhi in z zarotniškim mreženjem. Povozile me bodo.

Kljub moji osebni želji, da bi govorjenje o ženskih stvareh in otrocih ločili – res ne bi mešala Phillipa Lima in podiranja kupčkov –, so tudi modne hiše zagrabile popredmetenje otrok. Postali so najbolj zaželeni modni dodatki z imeni, kot bi vsak starš na svet hotel spraviti novo it- ali pač zen-torbico. Le dober mesec pred tedni mode za naslednjo sezono so iz hiše Céline sporočili, da šova tokrat ne bo, ker je glavna oblikovalka Phoebe Philo –

bila sem prepričana, da bodo rekli umrla – visoko noseča. Kako, prosim, lahko ponovite? Da bi jo pritisk velikega šova preveč utrudil, so mirno pojasnili, sicer pa so jim bolj kot to, kdo bi sedel v prvi vrsti, pomembni odnosi z ljudmi, s katerimi sodelujejo. Slišati kaj tako ujčkajočega iz ust neusmiljene korporacije LVHM je še en dokaz, da so tudi oni v službi njami mam. Korporacije nam sporočajo mnogo več kot, naj ne kričimo s svojimi oblekami, naj se navdušimo nad širokimi pasovi, spuščenimi na bokih, pravijo nam: dajte, imejte otroke, za to sezono lahko pozabite na modo, naši trendi so trajnostni, počakali bodo na vas. Seveda ne govorijo o ženski, temveč o Ženski, blagovni znamki, z vsaj eno nulo več na mesec.

Zakaj me vse to tako moti, zakaj se mi toži po gejevskih dizajnerjih, ki ne vedo ničesar o življenju žensk od devete do pete, ter okajenih 40-letnicah? Zato, ker se spomnim še vsaj desetih stvari, ki mi manjkajo bolj kot otrok, ker sem pošast, ki iz elektronskega nabiralnika takoj zbriše novoletno voščilnico s prijateljičinim novorojenčkom na sliki? V zvezi sem že, odkar je v trgovino prišla prva kolekcija Phoebe Philo, ne za Céline, temveč Chloé, mačka imam samo še dvakrat na leto, za zajtrk jem goji jagode, na kratko: nimam razburljivega samskega življenja, nisem antijunakinja našega časa, toda trezna se ne morem odločiti za otroka, impulzivna pa nisem niti pri nakupovanju čevljev. Hočem reči le, da je v redu, če nam ne uspe imeti celotnega paketa, ki nam ga je predpisala industrija, kot tudi pred več kot osmimi leti nismo ničesar zamujale, če smo raje ostale doma. Pred teve ekranom, z dolgoletnim partnerjem, napumpane.

Pripravila Urša Jerkič,
fotografija Boris Pretnar