Vonj po neki drugi ženski

V družbi, obsedeni s čistim in svežim, je težko izvohati samega sebe.

Vonj po neki drugi ženski

Izbiranje parfuma bi morali zaupati svojemu psihoanalitiku. Ležali bi na pregrešno dragem, srednje neudobnem kavču, ki žuli ravno toliko, da si ves čas pozoren, in kot dež govorili o vsem, kar nas žalosti, na smrt dolgočasi, boli, skrbi, kar nas rajca, katera hrana nas potolaži, katera razvname, katerega razgleda se nikoli ne naveličamo, s katerim moškim bi pobegnili iz svojega vsakdana, kakšne zamere kuhamo do mame in o katerem kosu oblačila fantaziramo, medtem ko se na jogi delamo, da meditiramo.

Ob koncu bi mastni račun za seanso pospremila lična steklenička, do roba napolnjena z najboljšo in hkrati najbolj strašno različico nas samih. Dišava bi dala zgolj slutiti histerijo, grozo pred neuspehom, tipično fiksacijo na falično in vse drugo, kar v večjih količinah odvrne, v minimalnih pa dela zanimivo, vredno večerje ob svečah. Bili bi dnevi, ko je ne bi mogli prenesti na svoji koži, in dnevi, ko si sploh ne bi upali iz hiše, če se ne bi prej polili z njo.

Toliko govora o dobrem seksu – a naj mi kdo pove, kdaj je nazadnje doživel res dober parfum. Saj veste, tak, zaradi katerega si z motnimi očmi še ves dan ovohavaš dlani. Najbrž ob zadnjem dobrem seksu, tega pa industriji še ni uspelo ustekleničiti.

O novem avtu, pravijo, začneš fantazirati takrat, ko neha dišati po novem; bržkone enako velja za ljubimca. Nimam avta in vonj mojega moškega me v trenutku razoroži, toda kako dišim jaz?

Me je kdo že kdaj zavohal, ali za mano ostane sled?

Obstajajo ženske, s katerimi ves čas potuje oblaček parfuma, kadarkoli in kjerkoli se znajdejo, zelo verjetno se ne razblini niti v prometni konici na natlačenem avtobusu. Globoko spoštujem te primerke, saj meni kaj takega nikoli ne uspe, četudi bi nase zlila celo steklenico; kot bi moje telo vse tiste petične cvetice v trenutku prebavilo in izpljunilo.

Seveda za parfume nisem imuna, premami me, kako dobro se ima dekle v oglasu, vraga, že ime blagovne znamke na steklenici je dovolj. (Oh, še dobro, da modne hiše ne proizvajajo alkohola. »Trojni Marni, prosim!«)

Tako sem se namakala že v večini zvenečih imen, a ob tem občutila bore malo. Naj se še tako spogledujem z dekletom Chloé, nisem ona, naj se mi še tako dopade ideja Maisona Margiela o reprodukciji vonja po zagoreli slani koži v Calviju leta 1972, je ta magdalenica tako trda, da bi jo lahko metala ob steno kopalnice, pa spomini še vedno ne bi privreli na dan. To preprosto niso vonji o meni. Resnično nočem dišati tako, kot veleva neki brif o tako imenovani sodobni ženski.

Vonj bi lahko bil poslednji luksuz, a je postal finančna injekcija modne industrije, te večne 'sponzoruše'. Preden začne puhteti iz rež naših telefonov, je zanj in za tiskane medije – moj bog, ali kaj diši bolje kot sveže stiskana revija? – še vedno upanje. Butične mešanice, ki se poigravajo z idejo »ali tako smrdi, da nam že diši«, so kot gobe po dežju zapolnile tržno nišo za izbirčneže, a kakšen pritisk je šele kupovanje takšne dišave, in na koncu odideš s tekočino, ki je samo neka zelo visoka različica tebe, huda snobinja, ki viha nos nad tistimi, ki svoje parfume jemljejo s polic blagovnice.

Uporabljam kreme brez dišav, sicer se mi zdi, da to ni več moj obraz, ampak ikebana, oblačila perem z najbolj nedolžnim pralnim praškom (kako me iritira vonj mehčalca!), v laseh ne prenesem izdelkov, ker 'imajo vonj', ne nujno slab ali dober, samo imajo ga, in tako naprej. A naj vas to ne zavede, imam tudi perverzno plat, ki pa bi jo razkrila le psihoanalitiku-parfumarju.

Pravijo, da je univerzalni vonj, ki nas Zahodnjake zadene naravnost v srce, tisti po sveže pečenem kruhu. Ne moremo se mu upreti, diši po domu, čeprav pri marsikom izmed nas nismo nikoli pekli hlebčkov, diši po varnosti, in najbrž bi ga Freud na debelo namazal s poželenjem po materi. Toda ko je neka znamka prav zares ustvarila sveče z vonjem po zapečeni skorji, je baje ljudi ob tem tako ljubem vonju nemudoma obšla slabost in sveča je neslavno pogorela.

Urša Jerkič
Foto: Ana Hribar/Fensišmensi

 Urša nosi torbico Kaaita.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri