Virtualne tatice moških

Njihova tekmica je PS3, igral­na konzola nove gene­racije, in druge njej podobne na­prave. Mislile so, da lahko zapelje edinole mladino, ki grabi vse, kar diši po zabavi, a so se zmotile. Njihovim zdavnaj odraslim moškim, večinoma očetom, se je odpeljalo, ko so zavohali to ljubimko, ki ponuja interaktivna doživetja. Kot kuga se je razširila med njimi, ker jim poleg razvedrila pomeni izziv, hrani njihovega tekmovalnega duha, zadovoljuje njihovo željo po dokazovanju, sprošča napetosti, izloča adrenalin.

Da je nekaterim moškim to način življenja in si ne morejo pomagati, da ne bi vsak prosti hip skočili v zaslon, je zrelo za psihoanalizo in ne sodi v ta članek. Pritožujemo se nad tistimi uradno verjetno nedolžnimi, po naših ženskih zakonih pa krivimi zanemarjanja in povzročanja lažjih duševnih bolečin, saj podležejo otroku v sebi ravno takrat, ko bi skrajno resno potrebovale njihovo pozornost. »Za to streljačino je prodal dušo. Moškega, starega 34 let, zdaj kliče dolžnost, zato vse večere (in noči) preživlja ob televizorju, kjer se gre ameriškega vojaka in preizkuša so­dobno orožje, medtem ko rešuje človeštvo pred grozečimi nevarnostmi.« Call of Duty, polna filmske akcije, je le ena od teh zapeljivk iz sveta zabavne elektronike, nekatere punce pa v prostem času zdaj še same dirkajo, samo da lahko preživljajo čas z njim. Zbrali smo nekaj pritožb, pri tem pa se zavedamo, da imajo tudi oni svojo stran zgodbe. A tokrat jih bomo kar malo zanemarile.

Sarina stran zgodbe

»Bistvo? Jaz se njemu prilagajam, on meni nič.«

Ne le da sem mu to igrico sama kupila za rojstni dan, ker ga imam pač rada, on pa ima rad ‘njo’ – da sva zvečer skupaj, se z njim družim v virtualnem svetu. Zdaj dirkava po pacifiškem otoku, kjer so gosta džungla, močvirja, ostri vrhovi in vroči vulkani. Tekmujeva in moram priznati, da večinoma uživam, se nasmejim, adrenalin pa nama zažene telo, tako da potem dirkava še v posteljo, pa vendar – kakšen petek bi res rada preživela kot običajna 32-letnica. A ko se spraviva početi kaj drugega, mojega, kot je crkljanje ob dobrem filmu, se hitro začne dolgočasiti, in tudi če se trudi, mi ne more prikriti, da ne uživa. Vsaj ne tako, kot če bi sedel v svojem plejfotelju, kot mu pravi. Včasih si mislim, da bi celo lažje prenesla, če bi bil plejboj in bi buljil v kakšno dobro mrho namesto v ta čudoviti ‘čarobni’ zaslon z visoko dinamično ločljivostjo.

Alenkina stran zgodbe

»Bistvo? Da imam dva otroka namesto partnerja in sina.«

Da kupiva playstation, me je prepričal, ko sem želela imeti nov DVD-predvajalnik, CD-predvajalnik in še osebni računalnik, vse naenkrat. Vse v enem, seveda, kupiva, odlično, sem mu kimala. Da pridejo v paketu igrice, nisem razmišljala. Mogoče so mi um zameglile karaoke, ki so bile, priznam, kar nekaj časa moja sprostitev po napornem dnevu. Od nekdaj sem rada pela, izživljanje v mikrofon pa mi je pomagalo premagovati stres. On je igral svoje igrice, popolnoma neškodljivo in v pravi meri, pogosto pa je tudi prepeval z mano. Playstation je bila tako zadeva, ki naju je zbližala. Dokler mu ni sosed podaril avanturistične Assassins Creed. Najprej sva se prerekala, kdaj bo kdo pel in kdaj kdo igral, potem pa se je za nekaj časa dobesedno preselil v leto 1191, kjer je ‘moral’ umoriti pomembne ljudi, ki izkoriščajo meščane. Ko sem ga prosila, naj da otroka spat, ker sem iz službe prinesla nujno delo, je ravno plezal na kakšno hišo in me gladko ignoriral. Za vse sem bila sama.

Prijateljice sem spraševala, ali ni to znak, da z najinim odnosom ni vse v redu, a so me zavračale, da je to čisto značilno za moškega, da tako ‘pade no­ter’, podkrepile so mnenje nekaj v zvezi z njihovim drugačnim ustrojem možganov in me pomirile. Ko se je naveličal svoje nove igrače in je urok popustil, pa sem mu jih naložila – presenetilo me je, da mi je dal prav, da je skoraj zaigrala pojoča travica, in potem je mesec dni vsak večer previjal in umival ritko. Čez čas mi je priznal, da ga je vloga očeta obremenila bolj, kot si je predstavljal, in z igranjem igric si je privoščil pobege. A brez slabe vesti ni šlo – to je verjetno tisto, kar zrelega moškega loči od nezrelega fanta.

Polonina stran zgodbe

»Bistvo? Včasih me je sram zaradi njega.«

Zadnjič je kupoval novo igrico prek spleta, in ko sta se s tistim na drugi strani že skoraj dogovorila za kupčijo, je oni drugi navrgel, da mora za dovoljenje vprašati še svojo mami. Pogovarjal se je z 12-letnikom.

Vse lepo in prav, naj pusti živeti otroka v sebi, sramota pa se je zgodila, ko sva nekega večera dobila obiske – obnašal se je, kot da so ga zmotili sredi zelo pomembnega dela, in ne sredi globalne atomske vojne leta 2077. Dolgočasil se je in zehal, nato pa pogovor navlekel na playstation, in ko sem za sekundo obrnila hrbet, je že razkazoval svoj smisel življenja (ali vsaj tekočega meseca) za to nezainteresiranima gostoma. Sumim, da je tako zato, ker se mu v življenju ne dogaja nič razburljivega, služba mu ni izziv, konjičkov nima več, in česar si v realnem življenju niti pod razno ne bi upal, lahko počne v igri. Poleg adrenalinskih podvigov, kot je dirkanje z avtomobili ali odločanje o mogočnem mestu v vlogi vplivnega župana, mu je dovoljeno še kršiti vsa prometna in druga pravila resničnega sveta, kar ga osvobaja. Vedno se je imel za ujetnika reda in discipline, on pa ima tako zelo rad kaos. Pa še tekmuje lahko, kar je vsakemu moškemu seveda zakon. No, to je moja, ženska analiza, on pa temu strokovno reče razgibavanje možganov. Le kaj se je zgodilo s križankami in šahom?

Petrina stran zgodbe

»Bistvo? Ne pomaga mi.«

Prav nič nimam proti tem novodobnim pogruntavščinam, vse bi bilo lepo in prav, če ne bi človek to vzel za prvo stvar, ki jo odsedi, potem ko pride (pre)pozno iz službe. Imava otroka, starega pet mesecev, ki ni ravno najlažji model dojenčka, tako in drugače. V tistih dne­vih, ko je njegovih skoraj osem kilogramov še posebej težkih, ga res komaj dočakam. Še isti trenutek, ko pride skozi vrata, mu otroka potisnem v roke. A takoj ko začne mali cvi­liti, se on potuhne, češ da tako ali tako hoče mene, in že leti visoko pod oblaki novim dogodivščinam naproti. Biti pilot so njegove neizpolnjene sanje in simulator letenja mu jih omogoča vsaj malo izživeti, vse to lahko razumem, pa tudi to, da ima v službi stresno in naporno in da potrebuje sprostitev, a kje sem potem jaz in moje sproščanje in počitek? Če si ob šestih popoldne vzamem odmor od otroka, da vsaj pomijem posodo, bi bilo za moje pojme pošteno, če bi se tisti čas igrico avion igral z njim namesto s simulatorjem.

Sonjina stran zgodbe

»Bistvo? Kradejo mi ga igrice! «

Igranju igric posveča toliko časa, da se počutim zapuščeno kot stara bajta. Osamljena sem, medtem ko on igra svoj virtualni nogomet. Kričala bi, da ga pogrešam, a moram biti tiho kot miška, da se lahko zbere in odigra kot profi. Potrpežljiva sem, sedim v kotu in čakam, da ga mine, kot ga je minilo še vsako pretirano navdušenje nad čemerkoli v življenju, a po drugi strani me je strah, da ga je zadeva obsedla, da tega ne bo nikoli konec. Se mu res zdi resnični svet tako nezanimiv? Se mu jaz zdim nezanimiva?

Ga poskusimo izvabiti iz njenih ‘kiber krempljev’?

Za začetek se mu lahko približamo tako, da z njim igramo. Če vse večere nažiga kitaro, smo lahko njegova spremljava na mikrofonu. Ko se utrudita, imamo kot po naključju v pečici njegovo najljubšo jed. In medtem ko ga hočemo opijaniti z vinom, brez katerega ta hrana nikakor ne more po grlu navzdol, kot prisegamo s prekrižanimi prsti za hrbtom, ga prosimo, naj preveri perilo, ki smo si ga to popoldne mimogrede kupile in ki ga moramo čim prej vrniti, če nam ne pristaja . . Če vam vse skupaj zveni kot kakšen zlorabljen in zlovešč načrt, kot bi imel pravo pravcato ljubico, ki bi jo rade porazile, preden ga uničite in pojeste za malico, bo mogoče pomagal tudi kakšen preprost dvogovor. Včasih pomaga, če poveste, kaj vam leži na srcu.

Mojca Zemljak

Fotografija promocijsko gradivo

ELLE junij 2009