Večna Treblinka

21. 11. 2011
"Preberite Treblinko in besedo o njej razširite po svetu. Da Treblinka za živali ne bo večna."

Pravkar sem zaprla Večno Treblinko, knjigo o človekovem odnosu do živali in holokavstvu avtorja Charlesa Pattersona, ki jo je letos izdala založba Sanje. Vsem, ki imajo za to zasluge, hvala. Pa čeprav je bila to najbolj boleča bralna izkušnja v mojem življenju. »Knjiga mora kot kladivo razbijati zaledenelo človeško dušo,« je o njihovem poslanstvu zapisal Franz Kafka. Če je Večna Treblinka kladivo, so vse druge knjige kot kosmi vate.

Vprašljiva ločnica

Nevednost ni blagoslov, če verjamemo, da smo na ta svet prišli, da se izboljšamo in razvijemo kot duša.

Na ta svet, kjer so razsežnosti izkoriščanja in klanja živali zastrašujoče. Na svet, kjer družba nasilje nad živalmi zakonsko dovoljuje in z njim ustvarja dobiček. Tekoči trakovi v klavnicah se že davno ne ustavljajo več, če delavci na njih opazijo še živo žival – pri ustvarjanju dobička šteje vsaka sekunda.

Knjigo Večna Treblinka Charles Patterson posveča Nobelovcu Isaacu Bashevisu Singerju, ki je kot prvi veliki pisatelj v svojih delih opozoril na naš nacističen odnos do živali. V njej natančno razkriva korenine načrtnega uničevanja ljudi, zasužnjevanja v sodobni družbi in klanja živali ter prvič v zgodovini predstavi tudi obsežne dokaze o tesni povezanosti med izkoriščanjem živali v ZDA in Hitlerjevo dokončno rešitvijo judovskega vprašanja. Hitler je v luči zakona zagrešil šest milijonov umorov, kako pameten pa bi moral biti šimpanz, da bi njegov uboj po človeških merilih pomenil umor?

»Od živali nas ločujejo Mona Liza in simfonija Eroica, Eifflov stolp, vesoljsko plovilo Sputnik in dahavske peči, lahko pa dodamo tudi laboratorije za opravljanje poskusov na živalih, industrijsko klanje in klavnice,« je o ločnici, ki deli svet na ljudi in neljudi, nekoč rekel ameriški znanstvenik Jared Diamond.

Polom v sami osnovi

Milan Kundera je v Neznosni lahkosti bivanja zapisal: »Resnična človekova dobrota se lahko v vsej svoji neprisiljenosti in čistosti izkaže le v odnosu do nemočnega bitja. Človek je postavljen pred nravno, zares temeljno preizkušnjo v odnosu do bitij, ki so mu prepuščena na milost in nemilost – v odnosu do živali. V tem pogledu človečnost doživlja polom, in sicer v sami osnovi, zato odpoveduje tudi na drugih področjih.«

Ron Lee, ustanovitelj organizacije Borci za osvoboditev živali, pa je bil manj diplomatski: »Z drugimi bitji na Zemlji se vojskujemo, že odkar se je prvi lovec s kopjem v roki odpravil v pragozd. Zaradi svojega polaščevalnega odnosa človek živali povsod zasužnjuje, zatira, ubija in pohablja. Vseokoli nas so suženjska taborišča, namenjena našim živalskim sobitjem – govorim o industrijski živinoreji ter o laboratorijih za opravljanje poskusov na živalih, ki so za podjarmljene živali dahavi in buhenvaldi. Živali koljemo za hrano, za zabavo jih silimo v izvajanje neumnih trikov ter jih za športni užitek streljamo in prebadamo z ostmi. Uničujemo divjino, njihovo nekdanje domovanje. Izkoriščanje živali nam je bolj domače kot seksizem, in že zadnjega je preveč.« Zabredli smo.

Edina rešitev

Rešilo nas bo samo sočutje. Že Leonardo Da Vinci je napovedal, da bodo nekoč prišli časi, ko se bo uboj živali enačil z ubojem človeka. Če nismo vedeli prej, zdaj vemo. Nimamo več izgovorov. Kako zelo sram nas bo, ko nas bodo vnuki spraševali, zakaj nismo ničesar storili, čeprav smo vse to vedeli? Nekoč sem se v družbi prijatelja zdrznila ob pogledu na pohabljenega psa, pa mi je rekel: »Nehaj, za živali me bo skrbelo, ko se nobenemu človeku na Zemlji ne bo več zgodila nobena krivica.« Zdaj mu odgovarjam: »Nobene razlike ni, prijatelj moj.« Oboje je nedopustno. Stara zaveza človeku daje dovoljenje za nadvlado živalim, a Stara zaveza je stara, mi pa smo novi, z novo zavestjo in novim vedenjem.

Preberite Treblinko in besedo o njej razširite po svetu. Da Treblinka za živali ne bo večna. Da so živali čuteča bitja, ki poznajo veselje, žalost in strah, je jasno vsakomur, ki je kdaj v življenju imel psa, mačko ali miš. Da živali nimajo zavesti in čustev, so si izmislili filozofi in verski voditelji, da bi lahko upravičili človeško surovost. Vojaški voditelji so sovražnike celo poimenovali z živalmi, da so jih vojaki lažje ubijali. Živali imajo pač druge sposobnosti, ki jih vsemogočni človek ne zna izmeriti, a to je že druga zgodba. Lila kravica je bila dobra vsaj za dreganje. Če bi znala uporabljati Facebook, bi dregala tudi z miško.

Vem, da kravice niso lila, verjamem pa, da je njihova prihodnost rožnata. Vse se spreminja. Tudi to se bo.

Tina Torelli
Fotografija Shutterstock.com

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc