V službi njenega veličanstva - torbice

Kljub vsesplošni krizi torbe še naprej poganjajo modni svet ter plačujejo račune za prêt-à-porter, saj si ženske, oh, ženske, ne moremo pomagati, da ne bi ob pogledu nanje dobile mehkih kolen. Ob njih se vedemo hkrati kot zaljubljene trape in neverjetne poznavalke. Od svoje bodoče torbe zahtevamo veliko; če že ne upoštevamo reka, naj se oblačimo za službo, ki jo hočemo, in ne za tisto, ki jo imamo, to nekako poskušamo doseči pri torbicah. Mora biti 'zelo jaz', vendar tisti boljši, lepši, uspeš­nejši jaz, mora biti nadgradnja, čisti presežek. Ter, seveda, popolno mestno orodje in usnjena različica male črne obleke obenem. Ker verjamemo v njihovo nujnost in moč, da je z njimi vse videti bolje – mar niso kot ličila za naša oblačila? –, nismo za torbico le pripravljene odšteti več, ampak si tudi želimo odšteti več, precej več. Dovolimo si biti snobovske in kanček izven svoje lige. Kako se na tem zahtevnem terenu počutijo torbice, narejene v Sloveniji?

Na začetku je bil G

Poleg vseh drugih klasičnih izzivov (majhnost, slaba kupna moč, ne dovolj velika mahnjenost na modo), s katerimi se srečujejo akterji mode, je slovenski trg torbic poseben tudi v tem, da ima ena oseba na tem področju izrazito avtoriteto, monopol, če hočete, in to že več kot 45 let. Marjeta Grošelj je enako (slovenska) torbica, čeprav ali pa ravno zato, ker se ne vede in ne ozira na tako imenovano slovensko. Na vprašanje, ali meni, da se je danes, potem ko je sama  postavila tako visoke, skorajda nedosegljive standarde, pri nas teže lotiti izdelovanja torbic, odgovori z vprašanjem: »Se vam zdijo moji standardi v primerjavi s tujino res previsoki? Ne? Torej?« Čeprav se njene torbice lahko kupi le v majhnem butiku na Tavčarjevi v Ljubljani, so bile vselej del večje zgodbe, ne nazadnje se njihovega izdelovanja Grošljeva ni lotila zato, da bi Sloveniji ponudila razredčeno različico razvpitih torb, ne, hotela je delati avtorske torbice, ki se že od začetka lahko kosajo s tistimi, ki jih je kot dekle gledala v izložbah v Firencah in jih nato pod budnim očesom očeta študiozno risala v hotelski sobi. Vsaj tri generacije žensk je s svojim rigoroznim luksuzom razvadila in 'pokvarila' za vse preostale. Vprašati se, ali si ob Grošljevi sploh drzneš delati torbice, je podobno, kot vprašati se, ali je po torbici Birkin sploh še smiselno izdelovati torbice. Lahko poskusiš.

Novi val

Samosvojo zgodbo je pred desetimi leti začela blagovna znamka Zelolepo, po dolgem premoru po Grošljevi najbrž edina, ki nam pade na pamet, ko pomislimo na torbice, narejene v Sloveniji. »Že od začetka stojim za tem, da želim ponuditi ekskluzivni izdelek, za točno določenega kupca oziroma določen profil kupca, ki je narejen ročno in je unikaten. Velik izziv mi je bil ustvariti torbico, ki bo poleg vizualnega koncepta tudi uporabna in nosljiva,« razloži Editta Zelolepo, ki je po svoji blagovni znamki prevzela tudi priimek. Značilni videz zagotavlja z raznoliko izbiro barvnih kombinacij, materialov, zakovic, predvsem pa z ohranjanjem pridiha ročno izdelanega. Z dodelano idejo je na trg stopila tudi Neli Štrukelj. Iskanja tako imenovanega faktorja x, zaradi katerega se nam ob pogledu na torbico prižge 'hočem!', se je lotila že z diplomsko nalogo, za katero je prejela fakultetno študentsko Prešernovo nagrado. S številnimi žepi založeni, vseuporabni model Smart je odgovor na anketo o popolni torbi, izpeljano med njenimi vrstniki. Pri tej novi sport billy različici večino pritegne poklopec, ki ga lahko zamenjajo in tako torbo spreminjajo po svojih željah. Smart je bil začetek blagovne znamke I-bag. Hkrati Štrukljeva v sežanskem studiu, kjer ji pomaga v Moldaviji diplomirana asistentka iz oblikovanja usnjenih izdelkov, snuje že novo, bolj ženstveno in modno usmerjeno znamko, pod katero bodo poleg torbic že letos nastala tudi oblačila in čevlji. »Na slovenskem trgu je poplava oblikovalcev oblačil, malo pa je takih, ki poskrbijo za celoten videz. Največkrat gre za povezovanje torbic ene blagovne znamke in oblačil druge. Prav zato vidimo prihodnost slovenskega oblikovanja oblačil, torbic in čevljev v ustvarjanju tako imenovanih modnih zadrug,« pojasnijo oblikovalci znamke Sofia Nogard, Maja Jerman, Mija Curk ter Boštjan Mljač, ki so znanje in izkušnje nabirali pri Zelolepo in modni hiši Oktober. Vsako sezono pripravijo mini kolekcijo ženskih oblačil ter torbic preprostih oblik in barv, ki jih, kot pravijo, plemenitijo funkcionalno zanimivi elementi, pisane podloge, strukture in vzorci.

Majhne skrivnosti velikih torbic

Vsi sogovorniki, predstavniki nove generacije torbic, so modni oblikovalci in samouki galanteristi. Tudi Nataša Kovač, ki je svoji znamki predvsem pisemskih torbic nadela ime Vandalimorale. Pod njo deluje šele leto dni, navdušujejo jo domiselni izdelki Marie Turnor, Makr, Nutsa Modebadze, tudi slovenska znamka Naramo. Za učne urice bi najraje 'razstavila' celotno kolekcijo znamke Bottega Veneta, popolna torbica pa bi nastala v sodelovanju njenih idej z izdelavo starih mojstrov. »Usnjarska industrija pri nas je v hudi krizi in ostaja na ravni butične proizvodnje. To je kar velika težava, saj gre konec koncev za uporabno oblikovanje, za izdelke, ki niso le prestiž, ampak jih dejansko potrebujemo, in vse to več ali manj drago uvažamo. Poleg tega izginjajo delovna mesta. Talent in želja po ustvarjanju lahko brez podpore industrije kmalu izgineta. Praznina seva tudi s prodajnih polic,« je realna Kovačeva. Neli Štrukelj se je izučila pri dveh izkušenih galanteristih, vendar dodaja: »Znanje se bo sčasoma izgubilo, saj se ne prenaša na nove generacije. V Sloveniji je zelo malo ljudi, ki se lahko z njim pohvalijo, še manj pa tistih, ki so ga pripravljeni deliti.« Marjeta Grošelj je imela srečo, da je imel njen oče delavnico – včasih tudi nesrečo, saj je tam preživela vse počitnice. Tu je ne le od blizu opazovala posamezne postopke izdelave torbic, temveč se je v njih tudi preizkusila, jih v nedogled ponavljala ter jih na koncu tudi usvojila. »Za izdelavo torbice je treba do potankosti obvladati osnovno mehaniko,« poudarja, »zato bi vsakomur priporočila, da gre v tovarno s serijsko proizvodnjo, kjer se vsaka faza ponovi neštetokrat. Šele ko vsako izmed njih razumeš, lahko začneš razmišljati o posameznih rešitvah in uresničevati dobre, včasih fantastične ideje.« Grošljeva je v svoji obrtniški dovršenosti zelo suverena, svojo umetniško plat pokaže šele ob vprašanju, zakaj študentov nikoli ne jemlje na prakso: »Lahko pomagam s kratkimi nasveti, vendar nasvet ne odtehta študija procesa dela od blizu. Ročna spretnost izdelovanja torbic, ki je vrhunska, se pridobi le z obvladovanjem procesa dela, od prve do zadnje stopnje.« Čez nekaj trenutkov doda: »Ne gre za to, da nočem, toda studio je moj intimen prostor, tu sem v svojem svetu.«

Usnjena prihodnost

Skoraj pol stoletja je minilo, odkar je v mesto prišla torbica s črko G. V vseh teh letih se je spremenilo marsikaj. Včasih so ženske prihajale izbirati torbico s čevljem, da sta se le ujemala. Danes jih nakupujemo prek spleta, jih spoznamo na blogih in, kot žalostni ugotavljajo pri Sofii Nogard, za vse zmenke uporabljamo eno velikanko. Pa vendarle je romanca med žensko in torbico ostala nespremenjena. Želimo jih zibati v rokah in ponosno stiskati k sebi. Drugačne, narejene na roko, če so slovenske, toliko bolje. Naš modni svet komaj čaka, da ga pretrese sveže ime.

Pripravila Urša Jerkič,
fotografije Tadej Windschnurer in promocijsko gradivo

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere