V Don Corleonejevih čevljih

»Naslednja naloga: moški čevlji, takšni gangsterski, z luknjicami,« se je bralo sporočilo glavne urednice.

Nina Krajčinovič

V Don Corleonejevih čevljih

»Hm, kakšni so gangsterski čevlji z luknjicami?« sem spraševala nazaj. En skok na uredništvo, kjer mi urednica mode pokaže dejanske gangsterske čevlje, in vse mi je jasno. Al Capone! zakaj mi niste že na začetku tega povedale, si mislim. In že sem vesela kot majhen otrok na božično jutro.

Najprej preizkus čevljev. Izbire ravno ni, dobim pa skoraj točno takšne, kot so jih, si predstavljam, nosili v času zloglasne ameriške prohibicije – črno-bele, kičasto lakaste, s tankimi vezalkami. V trenutku, ko jih obujem, mi zrastejo brki, ne lažem, in na glavo dobim klobuk. Stoji postrani, okoli vratu me objame navidezna kravata. Čim prej nekam, komaj že čakam. In to ne le na en dogodek, odločim se za dva.

»Dobre čevlje imaš, punca.«

Pred začetkom večera, ki sem ga določila kot prvega v svojem znanstveno-empiričnem preizkusu čevljev pravih moških, se ubadam z garderobo. Zaželim si yina in yanga, na grobe čevlje malce nežnosti. Sveža platinasta barva las, zelena obleka in obvezna rdeča šminka. Ko stopim v čevlje, me časovni stroj, ki ga do zdaj v stanovanju sploh nisem opazila, kot pero v vetru odnese nekam v leto 1923. Ikeina mizica izgine v dim, kar naenkrat stojim sredi zakajenega čikaškega Speakeasyja.

Džezovski bend igra komad Chicago breakdown enega in edinega Louisa Armstronga, dekleta s pernatim okrasjem v laseh plešejo čarlston, sliši se trkanje kozarcev, diši po politem in predvsem prepovedanem viskiju. Čas ameriške prohibicije. Nazaj v leto 2011 me vrže zvonec na mobilniku. »Gremo?« reče prijateljica, »pejmo,« sem pripravljena. V znak resničnega prijateljstva in kot dokaz, da je največja modna navdušenka, kar jih poznam, si je skoraj enake čevlje nadela tudi sama. Ko se vidiva, si s stopali podeliva petke, poljubiva zrak okoli najinih lic, »živijo, hello,« in greva. Na Metelkovo. Najboljši približek časovnemu stroju, ki je nocoj v mestu na voljo. Ne vrtijo sicer Duka Ellingtona in Berta Williamsa, bodo pa EKV, Majke, Idoli in Šarlo Akrobata popolnoma v redu.

Navdušenci nad starim jugoslovanskim rokom najinih čevljev niso kaj posebej opazili, priznam. Zunaj na letnem vrtu Gale hale le en od njih ne skriva navdušenja nad modno zamislijo. Sicer je, kot se to dostikrat zgodi na teh preizkusih iz prve roke, pomemben občutek. Ko že plešeš drugače, roke vstran, noge vstran, zavrti krilo, v ritmu Dina Dvornika zapleši step. Ena, dva in spet. Zdi se, da se bolj kot z drugimi ukvarjava sami s seboj, je pa ta zabava samo za naju, tista ta najboljša.

Povezani v modnem zločinu, kot da poznava skrivnost, ki je nihče drug ne. Pleši! Na obveznem burek postanku nasproti železniške postaje pa presenečenje. Medtem ko burek v jutranji zarji splakujeva z jogurtom, mimo naju prikoraka skupinica angleško govorečih deklet. S komolcem prijateljici skoraj izbijem jogurt iz roke, potem pa, pogumna od viskija, nagovorim eno od njih: »Dobre čevlje imaš, punca.« Najprej me presenečeno pogleda, za trenutek postoji, potem pa opazi moje čevlje in prasne v smeh: »Haha, ti tudi.« Njene so ženska različica mojih, v duhu trenutka se primeva za roke in zapleševa krog svinga. Kolikor se improviziranemu plesu, ki je tisto junijsko noč ob petih zjutraj nastal sredi prestolnice, pač lahko reče sving. Anne, kot ji je bilo ime, pove, da si bo Ljubljano zapomnila prav po tem trenutku, jaz pa, da si bom gangsterske čevlje po njej. Včasih planeti res znajo.

»Odkar pomnim, sem si želel biti gangster.«

V klubu nad mestom se praznuje, neka kvazi zabava s kvazi zvezdnicami v kvazi dizajnerskih oblačilih, hranim svoje predsodke. Za službo vse, si mislim in se odpravim. Oblečena enako kot nekaj dni prej na Metelkovi, pa kaj. Z dvignjenim nosom, prepričana v svojo superiornost. In vesela, da bom obuta drugače kot druge babnice, tako ostajam nad njimi, si mislim samovšečno. Pred dvigalom zaplešem step, pripravljena na to, da mi varnostnik zateži. Ne vem, kaj mi je, kot da bi iskala težave. Mogoče se je pa res duh Al Caponeja vselil vame. Pomislim, da bi morala v klub pretihotapiti svoj viski, zgolj zato, da bi bil Al ponosen name. Pa ga ne, seveda, ker sem pravzaprav navadna reva. Obuta sicer v stajliš čevlje, pa vendar še vedno čisto navadna reva. Zuum, z dvigalom gor na teraso, po viski brez ledu. Slonim ob zidu in zrem v Ljubljanski grad.

Sanjarim. Znotraj kluba se slišijo zvoki nevzdržnih beatov, jaz pa se prepričujem, da vendarle moram notri, če želim videti, kam me bodo čevlji odpeljali. Grem. V tem trenutku se zamenja didžej, začne se popolnoma legitimen drum'n'bass, približa se mi čisto spodoben fant in me ogovori na najbolj originalen način: »Odkar pomnim, sem si želel biti gangster.«

Kljub temu, da sem se na začetku večera odločila, da ne bom dobre volje, se nasmejim. »Bravo, lepa,« mu priznam. »Pejt, greva plesat,« reče in že sva na plesišču. Vsi predsodki se mi plast za plastjo začnejo odstranjevati in ugotovim, da kdor misli slabo, se bo imel slabo. Med večerom mi nekaj deklet iskreno pohvali čevlje, fantje mi kupujejo viski, najbrž zgolj zato, ker bi oni tudi imeli takšno obuvalo. Ne vem, komu je ta zamisel bolj všeč. Puncam, ki se mučijo v visokih petkah, ali fantom, od katerih je najbrž vsak vsaj enkrat želel biti gangster. Uživam in sprejemam novo lekcijo življenja. Predsodki smrdijo.

Tudi ta večer končam v prebujajočem se jutru. Peš se odpravim do doma in med potjo zrem v svoje korake. Čevlji, ki tolčejo ob tlakovano Rimsko ulico, so videti prav kul. Požvižgavam si znani napev Louisa Armstronga, roke držim ob boku, počutim se odlično. Še en preizkus je za mano, še en poseben večer. Te naloge so mi vedno bolj všeč.

Fotografija Imaxtree

Najbolj brano