Trend naš vsakdanji

Kaj je narobe, če na vrat na nos padeš na prvo pomladno zapoved?

Trend naš vsakdanji

Stil naj bi ti bil, tako vsaj gre velika modna zgodba, položen v zibelko. Koliko imajo s tem opraviti pedigre, kapital vseh vrst ali vsaj ostrina ličnic, je najverjetneje zapisano v drobnem tisku. Vsaj na videz pa se zdi, da četudi si gor rasel s francosko solato, gameboyem in Ulico brestov, lahko imaš tisto nekaj-nekaj, kar ti daje supermoč, da je na tebi Zara videti bolje oziroma manj zarasto kot na drugih. Medtem so trendi kot drobtinice za tiste z manj sreče, z njimi sicer lahko sodelujejo in hranijo industrijo, a ne morejo prispevati kaj res koristnega, na primer naslednji trend. Kar mi ni nikoli čisto jasno, je, ali so vsi tisti ljudje, ki se jih množično fotografira na ulicah tednov mode, res imeli srečo z zibelko ali so samo trendoholiki, pavi, hm, kure z boljšim piarjem?

»Tako zagotovo ne prispevamo k ženski emancipaciji. Vse skupaj je zelo reakcionarno,« se je o modnem cirkusu, ki se vrti na mestu, razgovoril Christophe Lemaire, glavni oblikovalec za lastno blagovno znamko in hišo Hermès. »Vrnila se je ideja neumne ženske. Ženske, ki obstaja zato, da nosi čevlje, ki so zadnji modni krik, ženske, ki teka po mestu, da bi izkoristila razprodaje.«

Vsa moč, ki jo je v zadnjih letih dobila moda, ženske ni osvobodila, temveč je iz nje znova naredila tisto šibko puhloglavko, ki se zamaje ob najmanjšem novem vetru, le da sama nima pojma, da je podlegla, saj meni (in mediji jo pri tem spodbujajo), da je v svojih izbirah kreativna, samosvoja, pogumna in kar je še podobnih komplimentov, predvsem pa ponosna, da se je znašla v imenitnem klubu lastnic te in te torbice, s čimer se je katapultirala v drugi modni, če že ne družbeni razred. A je samo ponavljanka-sestavljanka.

Med tistimi s stilom velja pravilo: ko zagledaš karkoli modnega, steci v drugo smer, kolikor te nesejo podplati, ki naj nikar ne bodo louboutinasto rožnati, ti so mnogo preveč očitni. Toda, pardon, tudi antitrend je trend, ki ga že znamo na pamet in vemo, katere blagovne znamke igrajo na ta videz nonšalance.

Med prebiranjem avtobiografije skoraj 73-letne kreativne direktorice ameriškega Voguea Grace Coddington me je skoraj bolj kot njene anekdote s snemanj, ljubezenske zagate in družinska sreča z mačkami pritegnilo to, kaj se je nosilo v posameznih obdobjih. V sedemdesetih se je rdečelaska, ki se ne boji Anne Wintour, oblačila skorajda izključno v kreacije Yvesa Saint Laurenta ali, kot pravi, v kopije, odvisno od trenutne situacije, v njih se je počutila tako dobro, da je v nekem boksastem zelenem krznu in pajkicah z njegovim podpisom pričakala tudi novo ženo bivšega moža.

Osemdeseta so bila obdobje Azzedina Alaïe in priščipnjenega pasu: »Z drugačnim pogledom na žensko telo je osupnil vse. Njegova oblačila so bila laskava, čutna in v njih je bilo telo videti polno oblin. Zaljubila sem se v njegove obleke in se oblačila samo še vanje.« Potem pa je prišlo na vrsto osvajanje Amerike in Alaïo je zamenjal Calvin Klein. Mar ne prisluhnemo vsi radi temu, kaj je bilo včasih moderno, gledamo stare fotografije kavbojk na zvonec, ob katerih nam mama razloži, kako je takrat z mokrimi kavbojkami legla na posteljo, da ji je oče med bentenjem lahko s kleščami zaprl zadrgo? In ne mislimo si, kakšne žrtve pop industrije so bile, ampak preprosto, kakšne frajerke. Tako bodo generacije za nami prav gotovo zadovoljno kimale, da se je naokoli paradiralo v supergah s polno peto (ne recite, da sem edina, ki ne prenese več pogleda nanje), k sebi stiskalo Wangove torbice ali na prsih razkazovalo Kenzove tigre. Če jih bodo našle v omari svojih mam ali tet, si bodo domišljale, da so s svojo zibko res zadele terno.

Besedilo: Urša Jerkič
Fotografija: Ana Hribar/Fensišmensi

Najbolj brano