Vas skrbi, da se bo nekoč pojavila in vam pokvarila vse, za kar ste se v življenju trudili? Morda celo obstaja in si že jemlje, kar ni njenega ... Kakorkoli, kako se je nameravate znebiti?
Druga ženska kot nekdo, ki se lahko polasti mojega moškega in mi zlomi srce, pri meni dolgo ni obstajala. Bolje bi bilo reči, da nisem dovolila, da bi obstajala – niti kot resničnost niti kot plod moje domišljije. O tem preprosto nisem hotela premišljevati, zatekala sem se k tisti filozofski pogruntavščini, da nečesa ni, če tega ne vidiš. Morda bi morala omeniti, da sem bila takrat še globoko v najstniških letih, z načeli, ki niso poznala prilagajanja in popuščanja. Danes bi rekli, da sem na svet gledala naivno, takrat pa sem se sama sebi zdela ultra pametna, ker nisem bila kot punce, ki se bojijo tiste druge punce. Mogoče sem bila samo otročja, ampak nekje na začetku srednje šole se pač nisem spraševala, ali me simpatija vara s svojo sosedo oziroma kaj ima soseda, česar jaz nimam. Ah, blažena nevednost, zakaj nisi trajala?! Kdaj sem prestopila rubikon in se zavedla, da tista druga ženska še kako obstaja in da morda ni le ena sama? Jah, le kdaj – ko se mi je zgodila prvič!
Pa prav ničesar ji nisem storila, le da sem imela nekaj, kar si je želela, mojega fanta. Motila sem jo. Ji hodila narobe. Ji kradla srečo, in zato se je odločila, da se me znebi. Ne da bi jaz to sploh hotela, me je spravila v položaj, v katerem naj bi se borila za svojo ljubezen. Halo? Res mi ni bilo jasno, zakaj naj bi se borila za nekoga, ki ga že imam? Saj me ima rad, saj mi riše srčke in piše pisma, mojemu očetu se predstavlja po telefonu, torej je resen, ne? Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi se tepla za nekoga, sploh pa ne zato, ker je všeč neki trapi. No, ta neka trapa je bila zelo vztrajna, sicer ji ni uspelo, da bi se moj fant zaljubil vanjo, je pa zasejala tak razdor med naju, da ga nisem več hotela zase. Njemu je pač godilo, da je všeč še nekomu, zato se je veliko pogovarjal z njo, sprejel povabilo na zabavo njene sošolke in podobno. Nič nista imela, a zame je bilo tudi to preveč.
Svet moško-ženskih odnosov je postal nerazumljiv in zelo zapleten. Nisem se mogla več pretvarjati, da drugih žensk ni in jih ne bo. Nisem si mogla lagati, da so kot nekakšen nevaren virus, ki napade vse, razen mene. Začela sem se izobraževati pri prevaranih prijateljicah, ki so me rade poučile, kako je kikla kikla in moški le moški, zato moraš biti nenehno na preži, če nočeš, da ti jo popiha s kakšno drugo. Neverjetne modrosti, iz katerih sem potegnila še bolj neverjetno idejo, da ne bom ženska, ki se boji drugih žensk, temveč ženska, ki bo točno vse tisto, česar se boji. Mi sledite? Odločila sem se, da me nihče ne bo zafrkaval in prizadel, če kdo, potem bom pametna jaz in bom vse vrtela okoli prsta, kolikor se mi bo pač zljubilo. Kakšna norost, še danes se mi zatika tipkovnica, ko se spominjam tega prestrašenega koncepta, ki je zrasel v glavi 20-letnice.
Pa ko bi ostalo le pri konceptu! Aaah, polito mleko, kdo še joče za teboj ... Res sem postala takšna manjša pošast, ki napada druge, da brani sebe. Naj omenim le to, da sem bila za večino deklet 'tisto drugo dekle'. Tista grožnja, od katere sem bežala sama. Nikoli nisem ničesar hotela na silo. Nikoli nisem spletkarila, da bi jih dobila. Vedno sem samo bila in nisem priznavala pravil, ki jih pari spoštujejo, kot so zvestoba, iskrenost, navezanost, predanost, to ni bilo 'moje', zato se niti najmanj nisem obremenjevala, če se je kdo zaradi mene odločil, da bo ta pravila prekršil. Tako so razpadale zveze in so se lomila srca, malo mi je bilo mar, kako hudo je, saj vsak sam nosi odgovornost za to, kar počne, tudi vezani in poročeni moški, kajne? Sem mar jaz kriva, da smo si všeč?
Saj veste, da je takšno razmišljanje bedno. Tudi sama sem ves čas to vedela, ampak si nisem znala pomagati. Štelo je le to, da imam nadzor, čeprav sem bila sama pri vsem skupaj povsem nebogljena, a to vidim danes. Vmes sem se, in tukaj se zgodba šele zaplete, poročila. Zaljubila in poročila, če sem iskrena. Pometla vse paranoje pod preprogo, prižgala večno sonce brezmadežne ljubezni in se na hitro zahvalila notranjemu bogu, da je vse tako elegantno rešil. Medtem ko se je kakšna prijateljica sem ter tja pridušala, da je ponoči, ko je spal, možu prebrskala telefon in denarnico, sem razmišljala, da meni tega res ni treba, saj lahko to storim tudi podnevi, vpričo njega, ker je on pač tako pošten. Vse je bilo vedno jasno, v odgovor, kje in s kom je bil, ni nikoli jecljal.
Potem pa se nama je po desetih letih zgodila zakonska kriza, ki je vse moje strahove in dvome potisnila na površje, ne glede na to, kako močno sem tiščala pokrov navzdol. Sile, ki so ga privzdigovale, so bile močnejše in so zahtevale, da se z njimi končno spopadem. Po dolgih letih se je spet pojavila tista druga ženska. V resnici ni bila iz mesa in krvi, obstajala je le v moji glavi. Tista druga ženska, ki se lahko pojavi in mi ukrade moža, očeta mojega otroka, mojega prijatelja in zaveznika. Prvič v življenju sem padla v film, ki ga nisem nikoli hotela gledati od blizu, zdaj pa sem imela te slike ves čas pred očmi: da se bova ločila, šla živet vsak po svoje, in potem, ko bom jaz umrla od žalosti, bo on s svojo novo mlado nevesto plesal po moji gomili. Ali pa bo skupaj z računovodkinjo, ki je včeraj klicala, da še nisem oddala potnih nalogov, ugotovil, da sem preveč zapravljiva, da bi lahko preostanek življenja preživel z mano. Da sploh ne govorim o njegovi bivši punci iz gimnazije, ki se mu vsakič, ko se srečata, ponuja za brezplačne odvetniške storitve! Gotovo je že ločen od mene, jaz pa tega ne vem! Res, tako daleč je šlo. Povsod sem videla grožnjo, vsaka s sveže umitimi lasmi je bila pogojno obsojena, da mi hoče speljati moža, bitch! Svoje strahove sem dodatno podkrepila tako, da sem se postavila pred ogledalo in svojo postavo kritično obtožila za vse, kar je narobe v mojem zakonu, se kritizirala in štela vsako gubo, ki mi jo je uspelo najti. Vnaprej sem določila razloge za svoj neuspeh in se posipavala s pepelom, dokler se mi ni od tega skoraj odpeljalo. Poleg vsega, s čimer sem se ukvarjala, medtem ko sem reševala svoj zakon, sem se odločila tudi, da se spopadem sama s seboj, s svojimi strahovi in s svojo samopodobo. Zelo ambiciozno, še danes samozavestno tako mislim; kakšen bo rezultat, pa še ne vem, saj sem sredi procesa. In ta lahko traja vse življenje, saj veste, kako je s tem.
No, nekaj lekcij pa sem že usvojila in sem nanje noro ponosna, kot če bi šlo za diplomo. Omenila bom le ono, ki se tiče 'tiste druge ženske', o kateri razpredam danes in ki bo obstajala tudi jutri, pojutrišnjem, pravzaprav zmeraj – ni to ogabno? Ta ženska bo obstajala vedno, ja, ampak od mene je odvisno, kaj bo z njo. Od mene je odvisno, kolikšno moč bo imela nad mojim življenjem, nad mojim moškim in podobno. Ni težava v njej, v meni je!
To je, seveda, noro težko doumeti in še težje verjeti, ampak podpišem kadarkoli. Tuhtala sem in se trpinčila, dokler se nisem osvobodila tega in si nehala lastiti ljudi. Nihče ni moj za zmeraj, in kdor je blizu, me lahko rani, prevara in razočara, ampak za to nisem kriva jaz. Kriva in odgovorna sem za tisto, kar naredim sama, preostali so odgovorni zase. To majhno veliko spoznanje ne olajša bolečine, pospeši pa njeno predelavo, da se lahko prerojena vračam k vsakodnevnim izzivom partnerstva in življenja nasploh. Briga me za tisto drugo žensko, ne mislim se je bati vse življenje. Naj pride, če si upa, tudi cigaret ne bom več nažigala zaradi nje. Kar se mene tiče, sva opravili za zmeraj, najsi bo v glavi ali v resničnosti. Spelji se, od koder si prišla!
Pripravila Katja Golob,
fotografija Shutterstock.com
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc