Pariz, Blanche in vprašanje, ali je prostor, ki ima vse, res prostor za življenje. Tja prispem v jutranjih urah z nahrbtnikom. Prižgem svoj prenosnik. Naročim kavo. Delam dve uri, nato grem na plavanje. Skočim v bazen, kot da sem Christian Bale. Sledi joga, zatem savna. Tu je še kosilo v skupnem prostoru z nekom, ki dela v arhitekturi in ga verjetno ne bom nikoli več videl, a se pogovarjava kot stara prijatelja. Govori mi o tem, kako mesta postajajo preveč načrtovana, kako se spontanost gradi z namenom in kako je paradoks sodobne arhitekture ravno v tem, da poskuša ustvariti tisto, česar se ne da načrtovati. Pozorno ga poslušam in tiho pomislim, da opisuje točno ta prostor, v katerem sediva.
Popoldne zopet sedim za mizo, zopet kava, zopet delo. To je moj običajen delovni dan v hiši sredi Pariza. Blanche ni le coworking. Je telovadnica, bazen, savna, klub, restavracija, in ko postaneš član, tudi nekakšen drugi dom v mestu, ki ti ga ni treba pojasnjevati. Obstaja tiha pogodba med teboj in prostorom: ti prideš z delom, prostor ti da vse preostalo. Nihče te ne vpraša, zakaj si zamenjal pisalno mizo za bazen. Nihče ne pričakuje razlage. Preprosto se premakneš in prostor sledi. Ko sem ga prvič obiskal, sem se počutil rahlo ogoljufanega. Preveč je bilo vsega. Preveč popolnosti. Kot tisti hoteli, kjer je vse na svojem mestu in ti točno zato manjka občutek, da si živ. Vse je bilo preveč premišljeno, kot da je nekdo vnaprej vedel, kaj boš potreboval, preden si to vedel sam. In ta predvidljivost me je malo motila. Potem pa sem šel plavat. In v bazenu sem prvič v nekaj tednih nehal razmišljati o delu. Nekdo je v savni bral knjigo in se ni menil za nič. Drugi je imel sestanek na Zoomu na terasi in užival v espresu, tretji je lebdel sredi bazena. Naenkrat je bila vsa ta perfekcija ozadje in v ospredju so bili samo ljudje.
»Morda je svoboda ravno to: ne odsotnost meja, ampak meje, ki jih postaviš sam, ko jih potrebuješ.«
Morda je to tisto, česar ne moreš načrtovati. Prostor, ki ima vse, postane neviden in takrat se vidi samo še življenje v njem. V Ljubljani tega nimamo. Imamo kavarne, ki so kavarne; telovadnice, ki so telovadnice; pisarne, ki so pisarne. Meje so jasne. Vsak prostor ve, kaj je, in ti veš, zakaj si prišel. Včasih me to pomirja, ker jasnost pomeni manj odločitev. Spet drugič me utruja, ker meje, ki so preveč jasne, postanejo zidovi. Ko sem zvečer odhajal, sem na hodniku srečal tistega arhitekta. Pokimal mi je, kot da se poznava. In na neki način sva se. Eno kosilo je bilo dovolj. V Parizu sem ugotovil, da naredim več, ko imam vse na enem mestu. Ne vem, ali je kriva savna, kava ali samo to, da se meje med delom in življenjem zbrišejo na način, ki ni izčrpavajoč, ampak osvobajajoč. Morda je svoboda ravno to: ne odsotnost meja, ampak meje, ki jih postaviš sam, ko jih potrebuješ. Ali je to svoboda ali samo lepše oblikovana past? Morda oboje. Vem pa, da jutri pridem spet.
