»Moda za lenuhe,« je kot iz topa odgovorila sostanovalka, ko sem ji povedala, da je moja naslednja misija preizkus dolgega krila. Ker je ravno odhajala, je nisem mogla niti vprašati, kaj je mislila s tem, vsekakor pa mi je odprla vrata za nova razmišljanja.
Nina Krajčinović, fotografija Elle/Imaxtree
Ko sem dobila to nalogo, sem bila namreč prepričana, da dolgo krilo prinaša zgolj težave. Kako greš lulat na umazanem javnem kitajskem stranišču? Kako voziš kolo? To mora biti strašno nadležno. In vožnja z avtobusom? Ko želiš vstopiti, se ti sigurno vse zatika in zagotovo se bom počutila kot kraljična, ko bom držala krilo nad koleni, da bom sploh lahko stopila na stopnico. In to ne lepa kraljična iz tipične pravljice, temveč prikupno nerodna, da se razumemo.
Moda za lenuhe? Se vprašam
Sama sem imela dolgo krilo nazadnje v srednji šoli, v sredini devetdesetih, v obdobju Palme ter zvokov Pixisov, ki so doneli po tem ljubljanskem klubu pod Tivolijem. Na klopcah v Križankah se je pilo črno grajsko s fanto, poslušali so se Goblini, Ramonsi, Pearl Jami, Hladno Pivo, Kud Idijoti in drugi jezni bendi, ki so zahtevali nošenje bulerjev Dr.Martens z železno bulo spredaj. »Je ta bula vredna dodatnih pet tisoč tolarjev?« me je pri njihovem nakupu pred kul prodajalko v zadrego spravil oče, ki mu ni bilo jasno, da so bulerji z železno bulo toliko dražji od tistih brez. Takrat je bilo moje najljubše krilo tisto, ki sem ga vzela iz mamine omare. Prinesla ji ga je prijateljica iz Indije, bilo pa je strašno lepe vijoličaste barve, z živimi zelenimi in rdečimi odtenki. Segalo je čisto do tal, pod njim se je videlo le tisto (pre)drago železno bulo visokih rdečih bulerjev. Oboževala sem ga. Uničila sem ga enkrat konec devetdesetih, na morju, ko se mi je zdelo malo predolgo in sem mu, kar tako, na oko, odstrigla spodnji del. Rezultat je bil katastrofalen in še danes mi ga je žal.
Vrnimo se nazaj v leto 2011, mesto Kunming, Kitajska
V dnevni sobi na kavču me torej čaka dvoje kril, ki mi jih je sostanovalka velikodušno posodila za preizkus in nove avanture. Eno je iz džinsa, o fuj, drugo pa pravo hipijevsko krilo, ki ga je pred desetimi leti kupila na Tajskem. Ker stvari rada zaključim z dobrim, se odločim, da najprej preizkusim kavbojsko krilo, ki mi je, če sem iskrena, precej grdo, vendar vem, da bom zato toliko bolj vesela, ko bom za tem oblekla hipijevsko krilo živo modre barve, ki še čaka na svojih pet minut.
Temno moder džins z belim pasom. Takšne pasove smo nosili v osnovni šoli, se spomnim, spredaj samo zaponka, koliko ga boš zategnil, odločiš sam. Sostanovalka je vitkejša od mene, zato si moram vrh krila zapeti okrog popka. Au, nič kaj udobno. Počepnem. V redu, bo. In krilo zdaj, ko sem ga oblekla z novimi ročno narejenimi zelenimi usnjenimi škornji, ki sem si jih čez novoletne praznike kupila na Tajskem, ter hudim rdečim kapucarjem, sploh ni videti slabo. Čez rame si vržem torbo, prižgem iPod in grem. Ven na dež. Zadnja dva tedna v Kunmingu ni bilo videti enega oblačka, stopinje so se vrtele na približno osemnajst, danes pa, ko je moj dan za dolgo krilo, dežuje. »Merfi,« bi rekel moj oče.
Ob zvokih beograjskega reperja Wikluh Skya med lužami in dežnimi kapljami (v dežnike ne verjamem) hodim proti kolesu in moram si priznati, da je krilo, kljub temu, da ga imam zapetega na višini, kjer si hlače verjetno zapenja zgolj še Jadran Krt, precej udobno. Predvsem se pod njim počutim svobodno. »Hm ... lahko bi ga nosila celo brez spodnjih hlač,« pomislim. Svoboda! Obraz se mi ob tej misli razsvetli in odločim se za drugo glasbeno podlago. Aretha Franklin, oh ja. Zajaham kolo, po sredini krila s karate udarcem naredim pravo obliko za kolesarjenje in se odpeljem. Preprosto. Očitno je mojo teorijo o težavah pri vožnji s kolesom izpodbil material. Dolgo krilo iz džinsa je kolesu prijazno. Ne zatika se nikamor. Kar naprej čutim neustavljivo željo, da poženem kolo čim bolj hitro, potem pa spustim vse razen krmila, razširim noge vstran ter se delam, da bom poletela. Svoboda! »Kako fino bi bilo šele brez spodnjih hlačk,« spet pomislim.
Pripeljem se do središča mesta, parkiram kolo in se odpravim na javno stranišče. Naj razložim nekaj stvari. V lokalih po središču je kanalizacija zelo slaba in zastarela, zato se v njihovih straniščih sme opravljati le mala potreba, če te dobijo, da si naredil kaj več, te oglobijo! Resno ... 20 evrov za čiščenje, opozarjajo na vratih stranišč. Kolikor sama vem, niso dobili še nikogar, smo se pa v teh istih lokalih vseeno precejkrat zgražali nad umazanijo, ki jo je nekdo pustil za sabo. Skratka. Če te prime na veliko potrebo, imaš v bližini javno stranišče. Kako je videti? Zelo preprosto. Ozka podolgovata luknja v tleh, ki poteka čez celotno levo stran majhnega prostora. Po njej teče voda, pravokotno nanjo pa so na vsak meter postavljeni nizki zidovi. Nobenih školjk, naravni 'čučavci'. Če čepiš, se te sicer ne vidi, takoj ko vstaneš, da bi si zapel hlače, pa si lahko pomežikneš z gospo, ki v sosednjem stranišču opravlja svoje. Da ne govorim, da če se odločiš za kašnega izmed prvih 'stranišč', te vidi prav vsaka dama, ki pride naokoli.
Kakorkoli že. Krilo imam že tako mokro od vožnje po dežju s kolesom brez blatnikov, zato me to, da bi ga umazala, niti ne skrbi toliko. Bolj me daje skrb, kako bom rešila problem počepa IN držanja krila v naročju. Ker zaradi prekratke ahilove tetive (tako vsaj mislim) ne morem čepeti na celih stopalih, se moram na vseh straniščih, na katerih ni školjke, z eno roko držati stene, kljuke ali česarkoli, kar pomaga pri ravnotežju. Nič kaj priročno, če živiš na Kitajskem. In imaš oblečeno dolgo krilo.
Naslednji kader: S kazalcem desne roke se naslanjam na umazano steno na stranišču, z levo roko držim preobilico džinsa na kolenih ter se majem v napol čepečem, napol stoječem položaju. Nič kaj seksi, priznam pa, da vredno fotografije.
V redu, javno kitajsko stranišče v dolgem krilu – odkljukano
V bližnjem lokalu srečam sostanovalko in jo vprašam, kaj je mislila s tem, da je dolgo krilo moda za lenuhe. »Aaahhh, obožujem dolga krila,« mi z nasmehom začne pojasnjevati, »ni ti treba briti nog, spodaj lahko nosiš grde debele žabe, pod njim ti ni treba nositi spodnjih hlačk (aha, vedela sem!), sediš lahko kakor hočeš, po turško, s koleni pod brado, narazen, skupaj, odlično je!« Razloži, da ga lahko nosiš pozimi, tako da si na prvi pogled videti super, spodaj pa lahko nosiš tudi pižamo. »Popolna moda za lenuhe, razumeš!«
Razumem. Zajaham kolo in se odpravim proti domu. Razmišljam o njeni teoriji. Ima smisel, začenjam razumeti. Ampak kaj pa, če nosiš krilo, pod katerim se vidi, da imaš neobrite noge, grdo pižamo ali debele žabe?
Čas za rešitev tega vprašanja nastopi naslednji dan. Z njim pa tudi neverjetna ohladitev ozračja. Mrzlo je in jaz naj bi oblekla to tanko hipijevsko krilo, ki sem se ga včeraj še tako veselila? Brrr, v redu. Grdih žab nimam, zato si oblečem kar svoje črne žabe, ki so mi čisto všeč. Zavrtim se in obožujem občutek lahkotnosti krila. Sega mi do tal in to se mi zdi seksi. Grem na avtobus in do Carrefoura. Vstop – mala malica. In kaj zdaj? Vse moje teorije o nepraktičnosti dolgega krila so izginile v dim. Krilu primerno na iPodu poslušam Janis Joplin, korak je kljub mrazu in debelim žabam pod krilom lahkoten. Počutim se, počutim se, počutim se ... ja nič – svobodno.
Kar naenkrat mi pred oči pride podoba Julie Andrews v začetni špici filma Moje pesmi moje sanje, ko se podi po hribih nekje nad Salzburgom. Njeno krilo sicer ni bilo ravno preveč glamurozno, pa vendar bi ga, v vsej tisti svobodi, ki kar škropi z ekrana, z veseljem oblekla. Vrti se, teče, skače in poje: »The hills are alive with the sound of music.« Prepričana sem, da se svoboda ne bi toliko čutila, če bi imela oblečene hlače. Vrtenje bi bilo nesmiselno in razširjanje rok proti soncu brez pomena. Dolgo krilo ... dolgo krilo je, okej, moda za lenuhe, predvsem pa je moda za tista dekleta in ženske, ki v sebi večno nosijo kanček svobode, ki se, takoj ko oblečejo dolgo krilo, bliskovito pokaže na obrazu.
Pa čeprav kdaj pomeni zgolj to, da pod njim ne nosijo spodnjih hlačk.
