Ko smo v zvezi, si delimo vse, tudi ljudi, s katerimi se družimo. In kako si jih razdelimo, ko je odnosa konec?
Prijatelji so nam vsem pomembni in v nasprotju z družino si jih na srečo lahko izbiramo sami. To se sliši odlično, čeprav ni vedno tako. Prijateljev, ki pridejo 'v paketu' s partnerjem, si ne izberemo sami. Preprosto pridejo in – glede na to, da njemu veliko pomenijo in se z njimi pogosto druži – je vljudno in lojalno, da se z njimi potrudimo zgraditi odnos ter jim namenimo svoj čas in pozornost.
V partnerski odnos prinese vsak svoja prijateljstva kot nekakšno doto, s partnerjem pa jih nekaj na novo zgradita še skupaj. (Čeprav vam morda potem ni nikoli zares jasno, po katerih merilih sta jih sprejela v svoje življenje, saj o tem, kateri del para vama je toliko prirasel k srcu, nista nikdar razglabljala. Ali je njemu prijetna ona, on pa se mu zdi samovšečen, ali vi menite, da je on mega zabaven, ona pa tečna in brez smisla za humor?)
Največja dilema, ki zadeva vse vajine skupne prijatelje, pa je: kaj se bo z njimi zgodilo, če se vajina zveza nenadoma konča ... Vprašanje, ali imamo lahko skupne prijatelje tudi po ločitvi, skorajda malo spominja na vprašanje, ali obstaja življenje po smrti. O tem se sicer govori, le redki pa so to izkusili.
Na strani zapuščenega
Torej, če se vrnemo na začetek konca: ko zakonske in zunajzakonske zveze počijo po šivih, vam po izmenjavi negativnih čustev, razdelitvi premoženja ter dogovorih glede otrok ostane še ena neverjetna naloga – delitev prijateljev. Po ločitvi bodo sicer najprej vsi ostali v dobrih odnosih z obema, toda čez čas se bodo vendarle polagoma opredelili za enega od vaju (nekateri pa celo za nobenega).
V bistvu se tako imenovani skupni prijatelji spremenijo takoj, ko dojamejo, da je zakonski brodolom mogoč v vsakem pristanišču, tudi v njihovem, oziroma da tudi njih lahko potopi cunami nenadnih emocij. In takrat se večinoma postavijo na stran tistega, ki je po njihovem mnenju naredil najmanj škode oziroma ni glavni krivec, da se je vse skupaj končalo.
Najlažje se prijatelji razdelijo, če se razidete zaradi prešuštva; še zlasti če je bila ženska tista, ki si je našla prijatelja za seks. Takrat je nedvomno vse lažje, saj je kristalno jasno, kdo je grešil in kdo ne, kdo je prizadel in kdo je prizadet, kdo je dober in kdo slab ...
No, v bistvu v takih primerih ni nobenega vprašanja več – takšno žensko običajno vsi vsepovprek linčajo. (Precej drugače pa je, roko na srce, kadar je moški tisti, ki je prešuštvoval, zanj se vedno najdejo določene olajševalne okoliščine – da se je partnerica zredila, na primer, ali pa bila preveč poslovno ambiciozna, ali ji morda ni bilo vsak dan do seksa ...) Za žensko prešuštvo po navadi opravičila ni in skupni prijatelji se temu primerno obnašajo – kot da bi prevarali in zapustili njih!
Mojo prijateljico so na primer vsi prijatelji mesece in mesece pomilovali, ko je vse dneve tičala sama doma, medtem ko je njen mož preživljal čas v neki drugi galaksiji; a zgodovina njenega zakona se je začela pisati šele, ko je svoje tičanje doma zamenjala s strastno vezjo z mlajšim moškim. »Kar naenkrat se moje samote ni nihče več spominjal,« pravi. »Bila sem le še tista, ki je iz urejenega zakona ustvarila razdejanje ...«
In da ne bi slučajno izzvali hudiča, je bilo njunim skupnim prijateljem samoumevno, da stopijo na stran potopljenega oziroma zapuščenega, čeprav so prej dolga leta tiho mrmrali, češ da ne vedo, zakaj, vraga, ga že ne zapusti, če jo tako grdo zanemarja. Potem ko je prešuštvo postalo neizpodbiten razlog za razhod, pa so se vsi za nameček spremenili v glasne strokovnjake za odnose in mojstre za zakonske zveze ter v skupnih večerih (na katere ločena seveda nista bila povabljena) razglabljali o tem, kako grdo ga je prevarala oziroma kako nezrelo se je zapletla v strastno afero, kot kakšna nevrotična smrklja ...
»Pa čeprav ni nihče od njih preživljal 24 ur na dan z nama, nihče ni zares vedel, kaj se je med nama dogajalo za štirimi stenami,« mi ogorčeno razlaga, »nihče ni doživljal njegovih poniževanj in zanemarjanj!« Nihče se ni vprašal, zakaj se je prevara zgodila. Tako imenovani prijatelji so obtoževali in analizirali brez kakršnihkoli trdnih temeljev, povsem na prvo žogo, kar tja v en dan, da bi z resnično dramo v svoji bližini odgnali dolgčas iz svojih vsakdanov, se pred družbo postavljali s svojimi recepti življenja ali morda le odvrnili pozornost s svojih ne ravno vzornih odnosov.
Moški prijatelji
Nekaterim moškim je precej nelagodno, ko se po škandalu soočijo s prešuštnico, svojo nekdanjo prijateljico. Ne glede na preteklo prijateljstvo in povezanost, ki so jo z njo vzpostavili, zdaj ne najdejo nikakršne skupne teme več. In tako se potem sploh ne javljajo več na telefon, ko jo srečajo na ulici, pogledajo stran ...
Večina jih celo zgroženo prepričuje svoje življenjske sopotnice, naj raje ohranijo dobro podobo njunega odnosa namesto dobrega odnosa s 'prevarantko', tako da potem po možnosti še one prekinejo stike z njo (če so svojemu moškemu zelo podrejene) ali pa se z njo srečujejo na skrivaj (da ne zanetijo ognja v domači strehi). »Sabina se je še nekaj časa srečevala z mano v kavarni, kamor njen nikoli ne zahaja, in ko jo je enkrat med najino kavico poklical po telefonu, se mu je zlagala, da je na depilaciji. Uf, takrat se je pa meni vse skupaj zagabilo! Le kakšna zločinka sem, da se ženska boji povedati, da je z mano na kavi?!« mi pove prijateljica, ki je po tem dogodku sama prekinila stike še s poslednjo skupno kolegico.
Veliko moških pač misli, da lahko ženska, ki je prevarala svojega moža, to okužbo oziroma bolezen kapljično prenese na njihovo ženo in ji zavrti film v glavi. Ženske si po njihovem ves čas izmenjavajo recepte, zato je povsem vseeno, ali gre za črno rižoto, miso juho ali pozitivne učinke, ki jih po njihovem lahko prinese skok čez plot. (Kot da ženske res ne bi nosile vsaka svoje glave na vratu in smo še vedno neukrotljive najstnice.)
Posebna kategorija moških prijateljev so tako imenovani vojni veterani oziroma tisti, ki znajo po bitki poražencem najbolje svetovati, kako se zmaguje. To so tisti, ki v vaši zvezi takoj opazijo pomanjkanje zakonske strategije, ne dovolj močnega vodstva in nerazvito hierarhijo ...
Partnerji morajo po njihovem bolj paziti drug na drugega, ne smejo zahajati ven ločeno in, bog ne daj, posebej počitnikovati, saj če nisi dovolj previden, vaš življenjski sopotnik hitro zaide na tuj teren. Partnerska sreča je v njihovih glavah torej odvisna od stopnje budnosti, zaupanje je sicer v redu, vendar je nadzor še veliko boljši.
Takšni moški prijatelji bodo moškemu iz propadlega para očitali pomanjkanje moške moči in nadvlade ter ga okrivili za to, da jim je ženska pobezljala, vas pa bodo, po drugi strani, v trenutku odpisali, z vami ne bodo želeli imeti nobenega opravka več. Pomenite jim namreč izgubljeni ženski primer. Pa vendar ima večina teh, ki tako radi dajejo nasvete o uspešni dresuri svojega partnerja, prav očitne rogove na glavi (ki jih sami seveda ne opazijo, ker se nikoli zares ne pogledajo v zrcalo). Njihove ženske se v zlati kletki počutijo utesnjeno in izgubljeno, zato iščejo pot na prostost, kamorkoli drugam.
Za nekatero prav tako posebno vrsto moških pa ženska prešuštnica dobi etiketo seksualne lovke. Razsvetljeni s tem spoznanjem, so potem globoko prepričani, da je njihovi prijateljici prešuštnici povsem vseeno, s katerim moškim deli svoje izkušnje, zato ji želijo kot prijatelji na vsak način predstaviti svoje seksualne veščine.
Verjemite, ni prijetno, če se vam dolgoletni prijatelj, o katerem, zahvaljujoč netaktnosti in nediskretnosti njegove žene, veste več, kot si želite, začne z ničimer izzvan sliniti, češ da je že od sedmega razreda osnovne šole zaljubljen v vas in da se je zdaj končno pripravljen učiti od vas, njegovi ženi (vaši prijateljici?) pa o tem seveda ni treba ničesar vedeti, saj bo potem toliko bolj presenečena, ko se bodo stvari v njuni postelji izboljšale.
In vi? Sprašujete se, česa bi se sploh rad naučil od vas, in edino, kar vam pride na misel, je, da vam želi ukrasti recept za gibanico. Nekateri moški prijatelji vas torej začnejo doživljati kot lahko robo, pripravljeno na vročo zabavo. Seveda, govorimo predvsem o prijateljih vašega bivšega in o partnerjih vaših prijateljic, ki so postali tudi vaši prijatelji.
Skupno prijateljstvo po ločitvi para verjetno res ni mogoče. Druženje kot v starih časih večinoma odpade, ohranjanje stikov z enim in/ali drugim pa skupnim prijateljem po navadi ne gre dolgo od rok. Prijatelji ste bili v sklopu določenih okoliščin in zdaj, ko so se te drastično spremenile, so se spremenili tudi vaši odnosi. Brez svoje 'druge polovice' vas namreč doživljajo povsem drugače.
Na koncu vam ostane vprašanje, ali je sploh kdaj šlo za pravo prijateljstvo ... In odgovor je preprost. Prijatelji bi vam stali ob strani ne glede na okoliščine, ne bi vas obsojali, ne bi se okoriščali z vašo nesrečo, predvsem pa ne bi ne izkoriščali vašega stanja za zadovoljevanje svojih potreb ... Prijatelji samo so, ko jih potrebujete, in poznajo vas tako dobro, da vedo, kaj storiti, da se boste počutili vsaj malo bolje.
Pripravila Nina Pretnar
Preberite še: "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?"